Vreme nama je prizaneslo tudi med pohodom na Slivnico. Strma pot je hitro poplačana s čudovitim pogledom na vrhu. V dolini se bohoti Cerkniško jezero. Se zavedamo, kako čudovita je Slovenija?
Slivnica je prijazna gora, malo nižje pod njenim vrhom pa koča – Dom na Slivnici, od koder skozi vse letne čase lahko občudujete spreminjanje Cerkniškega jezera. Je gora polna temačnih in zlobnih skrivnosti, pravi ljudsko izročilo. Po starem pripovedovanju so v jami pod vrhom, prebivale celo prave coprnice.
Po včerajšnjem dolgem pohodu okoli Cerkniškega jezera, imava za danes namen izbrati nekaj lažjega in primernega žuljem na stopalu moje drage.
Ves čas včerajšnjega pohoda sem se spogledoval z gologlavo goro, ki se nahaja na vzhodni strani Cerkniškega jezera. V vasi Grahovo pa sem nazaj grede opazil tudi tablo, na kateri piše Slivnica 1h 30min. Zaradi žuljev, ki jih je boljša polovica dobila že z včerajšnjim 30 km pohodom sem vedel, da ji moram ta današnji pohod predstaviti čisto drugače in sicer kot mali sprehod po okolici.
Zjutraj ob srebanju kave, moji dragi prelagam mali izlet na Slivnico. Takoj je bilo čutiti odpor in opaziti dvom v njenih očeh. Seveda sem bil na vse pripravljen in ji takoj razložil, da je to sprehod za dobro urico, kjer jo nato v tamkajšnji gostilni povabim na velikonočno kosilo. Seveda sem ji zamolčal dejstvo, da je Slivnica greben s 1114 m nadmorske višine, kar pomeni, da bova morala v tej dobri uri premagati kar 600 m nadmorske višine. Ker ni povedanega preverjala še na netu, je šel moj načrt gladko skozi.
Iz PZA Pri Stani sva krenila nekaj po deseti dopoldan, se pravi iz vasi Žerovnica proti vasi Grahovo, kjer v centru vasi že zagledava smerokaz za Slivnico. Zavijeva desno in slediva dobro označeni poti čez travnik proti gozdu. No kaj kmalu je bilo moji boljši polovici jasno, da bo ta sprehod, kar en zajeten vzpon.
Kaj vse sem poslušal naslednjo uro, mogoče kdaj drugič.
Pot je bila res čudovita in všeč je bila tudi boljši polovici, razen seveda neprestane strmine, ki jo je bilo zaradi prepletenosti drevesnih korenin dejansko lažje premagovati. Da je to območje medveda, pa je naju kmalu po vstopu v gozd, opozorila zabavna tabla s podobo plišastega medvedka.
Tepihi spominčic in zvoki vetra visoko gori v krošnjah so nama že tako lepo naravo pričarali še lepšo. Mogoče pa tisto o coprnicah na tem koncu res drži, pomislim.
Po dolgem vzponu skozi gosto poraščen gozd počasi prihajava na čistejši del, kjer je v dolini skozi veje že moč opaziti obrise Cerkniškega jezera. Pojavljajo se vse pogostejša gola področja polna velikonočnic na eni strani med tem, ko se na drugi strani prične razprostirat čudovit pogled na celotno Cerkniško jezero z okolico. Malo višje opaziva še lepo leseno klopco in poleg nje smerokaz z napisom Slivnica-vrh. Greh bi bil, pomislim, če ne bi nekaj časa posedela na klopci in uživala v razgledu.
Najin sprehod sva nato nadaljevala do stolpa, križa in zastave na samem vrhu Slivnice in se nato spustila nekaj 10 metrov skozi gozd prepoln čemaža. Čutiti je bilo blagi vonj po česnu in že uzreva kočo – dom na Slivnici. Kar sem obljubil, sem sedaj moral izpolniti, zato sem svojo drago povabil v kočo na velikonočno kosilo. Morate poskusit za ta čas prav posebno pripravljeno kosilo VELIKONOČNI KROŽNIK (šunka v testu, špikana govedina, krompir in sotiran fižol), vau res dobro.
Prijazno osebje in prijeten ambient koče, pa nama je okusno kosilo le še polepšalo.
Polna lepih utrinkov se spustiva v dolino in med potjo že načrtujeva pozno popoldanski izlet. Skleneva izvesti izlet s skiroji do muzeja v centru za obiskovalce Cerkniško jezero.