torek, 23 julija, 2024

Na cesti: Iz Eko kampa Snovik na izlet na Veliko planino

Eko kamp Snovik je odlično izhodišče za številne izlete. Med njimi je tudi Velika planina, ki vas bo s svojo lepoto očarala.

Iz Eko kampa Snovik sva se po priporočilu v nedeljo dopoldan odpravila na izlet do Velike planine. Tja se je mogoče odpraviti tudi z električnimi kolesi, ki si jih lahko sposodite v Termah Snovik. Do spodnje postaje nihalke imate slabih 20 kilometrov.

velika planina
Izlet na Veliko planino. (foto: I. L.)

Ker je bila nedelja in se je najin vikend oddih v Eko kampu Snovik počasi zaključil, sva se odločila, da se do nihalke, ki vozi na Veliko planino, zapeljeva kar z najinim avtodomom.

Pred odhodom si v restavraciji Potočka Terme Snovik naročiva še kapučino in izbereva okusno tortico, ki jo za svoje goste pripravljajo sami. Nato pa Termam Snovik pomahava v slovo, a ne za dolgo. Zagotovo se bova v njihov Eko kamp Snovik še vrnila, saj sva bila več kot zadovoljna, kljub temu, da sva že obiskala kar nekaj zanimivih destinacij v njihovi bližini, je na voljo še veliko drugih idej za lepe izlete.

Glede na to, da je bilo lepo vreme in obdobje cvetenja žafranov, je bila gneča v dolini pri nihalki velika in pričakovana. No z malo truda, sva le našla parkirni prostor tudi za najinega Vančija.

Po manjših pripravah in pakiranju nahrbtnikov, sva se odpravila proti vhodu v nihalko, kjer prodajajo karte. Presenetljivo veliko gnečo so povzročile tehnične težave s samo nihalko, vendar so jo po kaki dobri uri le usposobili in pričeli z že težko pričakovano vožnjo na greben Velike planine.

Kdor ima probleme z višino, je tak nenaden vzpon po jekleni žici vsekakor izziv prve vrste. Potne dlani in zaprta usta moje drage povedo vse.

velika planina
Velika planina, pogled s sedežnice. (foto: I. L.)

Ker sva z iskanjem parkirnega prostora in zaradi tehničnih težav nihalke izgubila kar veliko časa, sva se po izstopu iz nihalke odločila, da se do vrha planine, ki je sicer le kakih 30 minut hoje, odpraviva kar z novo šest-sedežnico. Dobrih pet minut vožnje s sedežnico omogoči res prečudovit razgled. Kmalu na levi strani v smeri vrha opaziva gostilno Zeleni rob, kjer se je gnetlo kar veliko ljudi. Ker sva želela pokusiti njihove štruklje, po katerih slovijo, sva se dogovorila, da bova kosilo pojedla tam.

Lepota Velike planine

Višje, ko naju pelje sedežnica, bolj se nama odpira pogled na vse strani in to lepoto je težko opisati. Nasvet je, pojdite si vendar pogledat to čudovito planino, čudoviti biser Slovenije.

Planina nudi ogromno možnosti, tako da lahko zagotovo zadovolji vse vrste pohodnikov. Na voljo je res veliko planinski poti, ki jih izberete glede na razpoložljivi čas in vremenske razmere.

Pravijo, da je na planini okoli 200 planinskih kočic, od katerih jih je okoli 60 del pastirskega naselja. Teh 60 pašnih upravičencev ima v skupni lasti okoli 500 hektarov pašnikov in gozdov na Veliki planini, ki po razpoložljivih podatkih skrbijo za okoli 380 glav živine.

Midva se odpraviva skozi pastirsko naselje in obiščeva kapelo Marije Snežne. Vse te naravne in kulturne znamenitosti planine te nikakor ne morejo pustiti ravnodušnega. Prijeten sprehod med žafrani in pašniki, po svežem zraku in rahlem vetru naju napolni z radostjo in zadovoljstvom.

Ker sva imela še kar nekaj časa, sva se odpravila še v smeri Planine Konjšice ter Planine Dol. Pot sva nadaljevala mimo gostišča Zeleni Rob, ter po nekaj 100 metrih zavila levo in sledila oznakam za obe planini. Po prijetnem 15 minutnem sprehodu že prideva do planine Konjščice, od koder se po označeni poti spustiva še do planine Dol. Res nepozabno doživetje v tem čudovitem gorskem biseru.

Nazaj grede obiščeva še lepo malo okrepčevalnico Sladki kot, kjer si privoščiva osvežilno pijačo, ki jo v miru popijeva kar pred okrepčevalnico ter uživava v čudovitem razgledu na okoliške zasnežene Kamniško-Savinjske Alpe.

Želodec naju opozori, da morava poskrbeti tudi za njega, zato se spustiva do bližnje gostilne Zeleni rob, kjer na polni sončni terasi pohodniki uživajo v domači hrani in pijači. Ker je bila kar dolga vrsta do mesta naročanja hrane, sem se hitro vanjo postavil tudi sam. Šefica pa je med tem zasedla prostor za malo mizico in uživala na soncu.

Zanimivo je bilo opazovati navdušene turiste kako potrpežljivo čakajo, da pridejo na vrsto in si naročijo hrano. Med čakanjem sem poslušal skupino tujcev, ki so za mano vztrajno vadili naše besede, da bodo naročili “klobasa in zelje, prosim“. Res so me prijetno nasmejali.

Po dobri uri in pol le prilezemo do pulta, kjer na veliko presenečenje ujamem pogovor natakaric, da hrano po 15. uri ne strežejo več. Začudeno sem eno izmed njih vprašal, ali to velja tudi za nas, ki že več kot uro čakamo v vrsti. “Ja, ura je pač tri in kuhinja se zapira,” odrezavo ponovi. Kljub temu, da so imeli hrano še na voljo, so nam pred nosom zaprli okence.

Povedal sem ji, da je za mano še najmanj dvajset ljudi, ki tudi že več kot uro čakajo v vrsti, vendar ni bilo posluha. Med čakajočimi je bilo tudi kar nekaj tujcev, ki so čakali na kosilo v vrsti in začudeno so opazovali, kaj se dogaja. Težko jim je bilo razložiti, da v tej gostilni hrano strežejo pač samo do 15. ure, ne glede na to, če pred tem pri njih na vrsto čakaš več kot uro. No, pa razumi če moreš. Poleg naveličanih in neurejenih natakaric, je bila v veliko sramota za gostilno in Veliko planino tudi zamašena in z urinom do vrha napolnjena straniščna školjka, ki je v gostišču Zeleni rob onemogočala, da bi jo kdo uporabil.

Ta izkušnja naju nikakor ni spravila v slabo voljo, saj sva se odločila, da bova pač jedla nekje na poti domov. Kasneje sva res našla prijetno picerijo v središču Kamnika in hitro pozabila na sramotne izkušnje slovenskega bisera Velike planine.

 

Zadnji članki

Ne spreglejte