Pogovarjali smo se s Patricijo R. Simonič, priznano slikarko in kiparko, ženo glasbenika Giannija Rijavca.
Kdaj ste začutili željo po ustvarjanju? Kdaj ste začeli z risanjem in kiparjenjem? Kakšna so bila vaša prva dela? Jih danes še hranite?
Tega ne začutiš, s tem se enostavno rodiš in veš, da moraš izhajati iz svojega bistva in postati to kar že si. Umetnost je ogledalo življenja in nihče ni umetnik, če ne nosi v mislih lika še preden ga ustvari. Tako sem ustvarjala že v zgodnjih otroških letih. Za majhne skulpture sem sama pripravljala glino, za slikarsko podlago je bilo vse kar mi je prišlo pod roke, od zidov do knjig…seveda, večine teh del ne hranim, se pa zagotovo še najde kašna risba z grafitom ali tempero iz najstniških let. Dela iz začetka moje študijske dobe pa so seveda že shranjena, ker takrat je že začel nastajati moj opus del Ona, ki ga ustvarjam še danes.
S slikarskim opusom del Ona ste gostovali doma in tudi v tujini. Nam
lahko poveste več o tem? Kje ste gostovali doma in kje v tujini? Kakšni so bili odzivi na vaše delo?
Skupno sedaj že štejem več kot 60 skupinskih in samostojnih razstav. Ne samo dela iz opusa Ona, tudi sakralna dela, so bila razstavljena v Rimu, Bruslju, v Bagnacavallo, v bližnjem Gradcu, Trstu, Gorici …v Sloveniji v mnogo krajih, če omenim zadnje razstave Ljubljana, Maribor, Idrija, Nazarje.. Odzivi obiskovalcev razstav so pozitivni, kar me navdaja še z dodatnim entuziazmom za ustvarjanje, seveda pa so dobrodošla tudi nasprotna mnenja, saj zaradi slednjih človek raste.
V vaših slikah prevladujeta modra in rjava barva? Zakaj?
V delih je zelo pomembna barvna prezentacija. Modro povezujem z neskončnostjo, hrepenenjem in božanskostjo, zame je najgloblja barva in vodi v duhovna občutja. Z rjavimi odtenki barve pa poudarjam zemeljsko plat figur. Tako slikarska dela skozi barvno definicijo živijo nekje med zemljo in nebom.
V vaših slikah prevladuje ženski motiv. Zunanjost upodobljenk je za
vas pomembna. V kakšnem smislu? Kaj sporočate preko svojih del?
Tako kot verjetno vsak umetnik tudi sama nosim specifiko motiva ženskega lika v sebi, s katerim reprezentativno izrazim osebno sporočilnost. Skozi ženske figure razkrivam odnos do tradicionalnih zgodovinskih arhetipov ženskega lika, ki so zame neskončna inspiracija. V sedaj že prepoznavni formi nekako predstavljam poklon ženski lepoti, kjer poudarjam misterioznost lika. Ustvarjalna prizadevanja za dosego duhovnega bogatim z barvnim občutjem, ki temelji na že omenjeni monokromni barvni paleti. Ustvarjam, ne le zaradi motiva, ampak tudi koncepta, celotnega pristopa in likovnega udejanjanja, izrazito žensko umetnost, zavestno in hoteno prav takšno, izvirajočo iz nje same, nežno in čutno, hkrati pa močno, odločno in samosvojo.
Med vašimi deli so tudi motivi Jezusa. Kje jih lahko vidimo?
Upodobitve Jezusa bodisi v obli plastiki ali na platno lahko vidite v moji galeriji doma na Trnovem. Sicer pa v okviru razstav.
Oblikovali ste tudi skulpturo dečka miru, ki ste jo podarili papežu
Frančišku. Kaj vam pomeni ta skulptura, kaj vam pomeni ta obdaritev?
Skulptura Dečka miru je nastala v sodelovanju z Mednarodno mirovniško fundacijo Beli golob kot simbol slovenstva, ki temelji na ideologiji o miru, prijateljstvu in povezovanju. Pred leti jo je Gianni izročil papežu Frančišku v Vatikanu z željo naj njegov pontifikat zaznamuje prizadevanje za mir na svetu. Pozneje je bila postavljena tudi bronasta izvedba skulpture Dečka miru z namenom sprave slovenskega naroda ter med narodi ob vhodu v spominski park NOB na Trnovem pri Gorici. Skulptura simbolizira povezovanje in prijateljstvo med narodi. Njegova pojavnost z osrednjim simbolom miru – golobom na prsnem delu, simbolizira pripadnost ideologiji o miru in složnosti. Zasnovan je v izhodišču Prešernove misli: ”Ne vrag, le sosed naj bo mejak.” Podoba skulpture Dečka miru je ujemajoča se s podobo samega pesnika, pokončna drža in veder obraz obdan z daljšimi valovitimi lasmi. Oblečen v prevelika oblačila simbolično opozarja na veličino pomena miru in sloge med narodi. V rokah drži laternico z Ognjem miru in ljubezni.
Kakšen pečat želite pustiti s svojimi deli? Kaj želite sporočiti?
Z deli želim zbuditi občutke svetlobe. Trend je, da mora biti umetnost družbeno-kritična, dekadentna in negativna, nihče si pa ne upa reči, da je umetnost tudi zato, da razveseljuje ljudi, da izraža skrivnost lepote življenja, da ima dušo in, da je namenjena od ljudi za ljudi. Pogrešam umetnost z dušo, pogrešam ljudi z dušo. S svojimi deli želim pustiti pečat, – žensko umetnost, ki se subtilno dotika življenja in izpričuje čutnost, odločnost in hkrati samosvojo držo. S prepletom klasičnega lepotnega ideala, renesančno risarsko kulturo in s svojstvenim barvnim občutjem ustvarjam samosvojo slikarsko identiteto, ki bo ostala za menoj.