Kava v okrepčevalnici pod stolpom Cerje in Pomnikom miru, najin pogovor teče v smeri, kam dalje? Hitra odločitev, pojdiva v Šempas v kamp park Lijak.
O stolpu Cerje in Pomniku miru bova pisala naslednjič, sedaj pa nekaj o kampu Park Lijak. Prijazen sprejem na recepciji je že nakazoval na še eno prijetno bivanje v preprostem in prostornem kampu.
Izbereva lepo travnato parcelo pod drevesi in kot po navadi, najprej urediva vse potrebno za prijetno bivanje v najini potujoči hišici. Privoščiva si kavico in narediva plan za jutrišnji dan. Odločiva se, da obiščeva vzletišče zmajev in padalcev na bližnji planoti nad Šempasom.
Ker je Kamp Park Lijak zaradi bližnje planote idealen za jadralne padalce in zmajarje, je tam opaziti adrenalinsko druščino, ki vneto zalagajo in pripravljajo svoja padala. Nekaj čisto novega za naju, zato je naju takoj pritegnilo.
Kaj kmalu se zapleteva v pogovor z parom iz Avstrije, ki nama navdušeno razlaga o užitkih, ki jih doživljata na tem vzletišču. Mediteranska klima in odlični vremenski pogoji padalcem in zmajarjem nudijo res kvalitetne lete preko celega leta. Kmalu dobiva ponudbo, da se jima pridruživa v jutranjih urah, ko skupaj z drugimi odideta na svoje podvige.
Kot dogovorjeno, jih zjutraj že čakava na vhodu kampa pred restavracijo Termika. Že ime restavracije nama pove, da se tu vse dogaja okoli letenja. Lastnik s kombijem pripelje ob dogovorjeni uri na parkirišče pred restavracijo, kjer padalci najprej natovorijo svoja padala nato pa se vsi posedemo v kombi in odrinemo. Zgovorni lastnik z žarom in navdušenjem razlaga o današnjem vremenu in res idealnih pogojih za jadralce. Pot je bila kar dolga in ko prispemo na vrh planote se kmalu izza dreves pokaže neverjeten pogled na dolino Šempas.
Padalci kot vojaki brez besed pograbijo vsak svoje padalo in odhitijo na travnato vzletišče, katero strmo pada do roba planote. Ob pogledu preko roba planote, kar hitro sprejmeva odločitev, da tokrat ne greva na polet, v tandemu seveda, ampak bova te adrenalince danes le opazovala iz varnih tal in se vrneva nazaj v kamp raje peš.
Lastnik nam med tem zaželi srečo in se odpelje nazaj v dolino, nama pa se le hudomušno nasmeje, le zakaj? Sedaj ne obremenjena in nestrpna čakava prve polete. Očarana sva počakala sva do zadnjega vzleta in vsak vzlet nama je pustil svoj pečat. Res lepo, drzno in ob enem korajžno ti letalci opravijo svoj hobi, kot ga radi imenujejo. Kaj se kasneje dogaja še v zraku pa bova izkusila naslednjič, ko poletiva z njimi tudi midva.
Res polna navdušenja in lepih vtisov, se tudi midva spustiva v dolino, seveda peš po strmih previsih planote in uživava v pogledu na te najine junake. Eden za drugim z lahkoto lebdijo tam dva tisoč metrov nad nama, kjer jim termika služi skoraj kot motor.
Po dobri uri pripešačiva v dolino in na bližnjih travnikih že opaziva prve pristanke, ki so za naju laika prav tako fascinantni. Ko pri svojem Vančiju pečem žar za kosilo, se na nebu še vedno s termiko borijo najizkušenejši. Res lepo doživetje in sklenil sem, da naslednjič poletim tudi sam, seveda v tandemu in z izkušenim padalcem. Boljša polovica pa se odloči, da me bo raje opazovala iz varnih tal, čudno a ne?