Krasno vreme, noro lepa narava in odločiva se za kratek postanek na Pokljuki.
Z Vančijem se pripeljeva iz smeri Bohinjska Bistrica na Pokljuko, kjer zaradi lepega vremena skleneva izkoristiti ta lep gorski kraj. Parkirava na peščenem parkirišču ob glavni cesti in takoj v izdelavo improviziranega načrta poti, ki v eno smer ne bo trajala več kot uro in pol.

“Za tak sprehod v lepem vremenu pa res ne rabim nobene opreme,” sem odgovoril na začudeno vprašanje, zakaj se ne preoblečem in preobujem.
“Ja, saj ne veš, kakšna bo pot in kaj vse se lahko pripeti med pohodom,” je vztrajala boljša polovica. Meni pa moška čast ni dala in odločil sem se, da grem na ta pohod-ek za dobro uro v natikačih in kratkih džins hlačah. Pohodnica pa se seveda obleče v pohodne hlače, jakno in pohodne čevlje, “kot vsak normalni,” pripomni.
Sedaj res nisem mogel popustiti in z nasmeškom krenem na pot. Pri Športnem centru Triglav na informativni tabli izbereva kočo, ki ni več kot uro in pol oddaljena, da se lahko vrneva pravočasno nazaj. Pogoj, ki sva upala da bo izpolnjen, seveda je bil, da imajo tudi hrano, saj pred tem še nisva jedla.
Hitro se odločiva za pot do koče na Uskovnici, saj do tja ni niti uro in pol hoje in kar smejalo se mi je, saj je bilo sončno toplo, pot pa je potekala po lepem travnatem pobočju.
Kaj kmalu sva prešla nazaj na makadamsko cesto, ki se je pričela strmo spuščat v nekako sotesko, cesta pa je bila tudi vse slabša.
Ni bilo težko opaziti mimoidoče, ki so z začudenjem gledali moje šlape in Tommy Hilfiger kratko majico, ki nikakor ni pasala v ta okolje in dejavnost, katero sem počel.
Ne bom lagal, da mi je bilo vseeno, saj se sam vedno zgražam nad pohodniki, ki niso vsaj približno opremljeni kot je za planine potrebno. Čast je čast in nisem se dal motiti, sem pa pošteno trpel, saj je bila pot najprej navzdol res naporna s to obutvijo, ki sem jo neprestano na skrivaj popravljal, da ne bi zakoračil bos v kamenje.
Po kaki dobri uri hoje se le povzpneva do lepe planote, kjer se je pokazal prelep razgled na bližnje vrhove okoliških gora. Hitro pozabim na boleče podplate in hitim po telefon, da naredim kako fotografijo in glej ga zlomka, telefon je bil prazen. Tudi za ta del bom prikrajšan pomislim in nadaljujeva pot skozi čudovito Srednjo vas v Bohinju do koče na Uskovnici.
Ker sva bila pošteno lačna, sva takoj poiskala prosto mizo, ki sva jo težko našla, saj je bila koča polna pohodnikov. Res dobra hrana naju je pošteno okrepčala, jaz pa sem za trenutek pozabil na moje boleče podplate. V vitrini, pri vhodu v kočo opaziva, da prodajajo tudi domači sir. Nisva ga kupila malo, pa vseeno je bilo nama drugi dan, ko sva ga doma poizkusila žal, da ga nisva kupila še več, res je bil dober.

Nazaj je bila zame pot prav tako mučna, vendar tega nikakor nisem hotel pokazati boljši polovici, saj ne bi naletel na razumevanje seveda.
Te kraje bova ponovno obiskala, tokrat seveda za več dni, sva ob hladni osvežilni pijači, v udobnih stolih pri najinem Vančiju soglasno sklenila, med tem, ko sem si jaz s hladno vodo hladil podplate.