Pisateljica Milena Miklavčič je izdala novo knjigo, roman Mehka kot britev. Knjiga, ki je izšla na njen rojstni dan, jo je opomnila, kako minljivi smo. Lani se je namreč soočila z boleznijo, ki jo je prestrašila …
Pogovarjali smo se s pisateljico Mileno Miklavčič. Ob omembi njenega imena pa številni bralci seveda takoj pomislijo na njeno zbirko knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače.
»Pogosto razmišljam, kako srečna sem, da mi je bilo dano, da sem ustvarila toliko knjig, ki bodo zaradi svoje vsebine, tudi v prihodnosti zasedale edinstveno in nezamenljivo mesto, saj podobnih, kot je zbirka Ogenj, rit in kače niso za igrače, preprosto rečeno – ni in jih tudi ne more biti, saj so številni, ki so se v knjigah znašli, že zdavnaj pokojni,« o svojih knjigah pravi pisateljica.
Tokrat pa je za Top24Novice.si spregovorila tudi o svojem novem romanu Mehko kot britev. Ta knjiga nosi pomembno sporočilo. »Je zahvala življenju,« pravi Miklavčičeva.
Pisanje vas spremlja že zelo dolgo. Napisali ste ogromno knjig, tako za odrasle kot tudi za otroke. Od kod črpate ideje?
Imam to ”smolo”, da mi brez ”konkretnih” zgodb domišljija ne deluje tako, kot bi morala. Danes, s skoraj 60 leti zamika, lahko povem, da sem v Anteni, ki je bila v času moje mladosti zelo popularna, objavila precej zgodb. V vsaki je ”nastopala” kakšna vrstnica ali sovaščanka, cimra iz internata itd.. Sem jim pa v zgodbi potem dodala dovolj ”mesa”, da se junakinje ob prebiranju niso prepoznavale.
Kasneje se je podobno dogajalo pri pisanju zgodb za otroke, ki se jih je v 20 letih nabralo več kot šeststo. Prve so napisane na roko, ogromno je natipkanih, saj sem računalnik kupila dokaj pozno. Glavni junaki so moji štirje otroci in njihovi ulični prijatelji. Njihova generacija jim še danes, ko so že zakorakali v srednja leta, kličejo ”Zakajčki”. Pozneje, ko sem ob podpori radijske oddaje ”Zanimivi ljudje živijo med nami” in podlistka Usode iz Gorenjskega glasu obiskovala ljudi na terenu ter zapisovala njihove zgodbe, sem na nek način še bolj ”zakoličila” okvirje, ki so moje pisanje zaznamovali že od prvih začetkov. Resnične zgodbe so postale moj način pisanja.
Tudi moja pisateljska pot, po kateri najraje hodim še danes, je prepletena z resničnimi usodami, tistimi, ki jih imam(o) na dosegu roke, a jih ne vidimo. Včasih, ko berem knjige, v katerih pisatelji posegajo po idejah izven našega kulturno obarvanega sveta, se sprašujem, kako je mogoče, da nočejo opaziti tega, ki se jim – dobesedno- valjajo pred domačim pragom!
Vašo zbirko petih knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače že dobro poznamo, nekako pa ne bi mogli reči za vašo kriminalko Kje je otrok?
V letih, ki so za mano, sem slišala veliko zgodb tudi o ukradenih otrocih- in to še prej, preden se je pri nas začelo o njih malo bolj glasno govoriti. Želja, da napišem samostojno knjigo o Milančku, enem od njih, je tlela kar nekaj časa. Ko sem jo ubesedila v romanu Kje je otrok?, sem bila presrečna. Ne nazadnje je bil to tudi moj prvi roman za odrasle, in kot vem, ga – kljub kroničnemu pomanjkanju reklame- zelo radi berejo. Publicist Miha Naglič je v svoji kritiki, med drugim, napisal:« Ob branju se mi je utrnila primerjava s slovitimi angleškimi Umori na podeželju. Dogaja se sicer predvsem v Ljubljani, a seže tudi v Poljansko dolino. Inšpektorja Robert in Zoran sicer nista tako domišljena kot »chief inspector« Barnaby in njegovi pomočniki; primeri, ki jih rešujejo, pa so primerljivi …”
O čem pa govori vaš drugi krimi roman, ki je ravnokar izšel?
V peti knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače (podnaslov Lučkine in druge zgodbe), sem objavila zgodbo o ženski, ki so jo- nič hudega slutečo- konec 60 let pregovorili, da se je pridružila skupini tako imenovanih ”spremljevalk”, ki so delale družbo takratni eliti politikov, gospodarstvenikov, umetnikov in, tako je povedala, tudi nekateri duhovniki so bili vmes. Pripoved ženske, stare že 95 let, me je zelo pretresla, saj je spregovorila o temi, ki je nekoč predstavljala velik tabu. Ko je opisovala izrojene seksualne prakse, ki so jih morale prenašati njene kolegice, me je spreletaval srh. Četudi so jih zelo dobro plačali predvsem z dobrinami, ki ljudem na splošno, niso bile dostopne, se je tik pred zdajci odločila, da skupaj s fantom pobegneta v tujino. Domov se je vrnila šele po osamosvojitvi, po smrti moža.
V slišani zgodbi so nastopali ljudje z imeni in priimki, tudi tiste gospodične, ki so jih na posebnih tečajih vzgojili za spremljevalke, niso bile izjema. Razkošno življenje, ki so ga bile deležne, je bilo skregano z vsemi parolami in floskulami, s katerimi je takratna oblast »hranila« preprosto, lahkoverno in lepo »vzgojeno« ljudstvo.
»Ta zgodba kar kliče po literarni upodobitvi!« sem si rekla. Odločila sem se za »krimi« žanr, ker mi je bilo veliko do tega, da sem lahko nekatere odlomke iz pripovedovanja v roman vnesla takšne, kot so mi bili povedani. Načeloma pa je roman Mehko kot britev fikcija, plod domišljije.
Napisala sem ga (tudi) z željo, da bi spodbudila tiste, ki so s telesi služile takratni eliti, da spregovorijo. Ker časa, da to storijo, žal ni več veliko na voljo. Leta pač tečejo …
Ste mati štirih otrok. Kje ste našli čas in energijo še za pisanje?
Odraščala sem v družini, kjer so imeli starši poležavanje za velik greh. Tudi otroci smo zato zelo zgodaj vstajali in na ta način smo ”podaljšali dan” vsaj za tri ali štiri ure. Že od nekdaj mi je bilo škoda časa za gledanje televizije, tako da se mi je nabralo kar nekaj rezerve, ki jo z veseljem izkoriščam še danes. Poleg tega so me moje starejše sogovornice naučile, da ”več, kot naredijo drugi v družini, manj je tebi treba”. Tega svetega in izjemno dobrega nasveta se držim kot ”pijanec plota”. (smeh)
Pišete, pa čeprav veste, da s knjigami ni zaslužka. Kako to? Kaj vas žene?
Pogovarjava se v času, ko se pri nas veliko govori o izjemnih pokojninah za vrhunske umetnike. Naj povem, da sem odločno proti! Bi pa, seveda, iz srca privoščila tistim, ki ne vedo, kako je trpek kruh v samozaložništvu, da ga vsaj enkrat okusijo. Že od druge knjige (prvo, Abeceda iz Zakajčjkove ulice so mi leta 1995 izdali pri Gorenjskem glasu) naprej knjige izdajam sama – kot samozaložnica. Samo tistih, za otroke, se jih je nabralo več kot deset. Razlog je banalen: če bi jo izdala priznana založba – vsaj tako so mi povedali- izgubim avtorske pravice.
Dobim sicer honorar, to pa bi bilo vse. Pa bi pri leposlovju še zamižala na obe očesi, pri zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače, pa ne morem. Ne gre! Ker to niso čisto navadne knjige, takšne, ki nastajajo za računalnikom!
Te knjige so ”terenske”, v njih se skriva nešteto ur druženja, poslušanja, zapisovanja, ne nazadnje sem se morala za marsikatero zgodbo zapeljati tudi po več sto kilometrov daleč. V tej zbirki je vtkanega tudi pol mojega življenja, tudi moja čustva! Morala bi biti kamen, da se me zgodbe ne bi dotaknile!
Knjige iz zvirke Ogenj, rit in kaže niso za igrače, imajo globok pomen. Se bralci tega zavedajo?
Kar nekaj časa je trajalo, da so tudi bralci doumeli, da knjige iz te zbirke niso navadne knjige. To so hkrati ”poljudno-zgodovinski” pregledi intimnega življenja Slovencev/Slovenk zadnjih 100 let, hkrati pa nam kot na pladnju ponujajo nešteto vzorcev, ki so zaznamovali posameznike, družinsko življenje, pa se- ker se o njih ne pogovarjamo- prenašajo iz roda v rod še naprej. Marsikateri psihoterapevt celo svetuje, da njegovi pacienti te knjige preberejo. Če ne drugega, spoznajo, da s svojimi težavami niso sami.
Lahko rečem, da se mi včasih zdi, da je zgodbe še najlaže spraviti skupaj. Težje je knjigo potem prodajati, saj so ljudje do stvari, ki se ne reklamirajo na vsakem koraku, precej nezaupljivi. Na srečo se zanašam na glas ”od ust do ust, od srca do srca”.
Kljub temu se dogajajo prav žalostne stvari: pred dnevi so na družabnih omrežjih na vso moč hvalili knjigo neke tuje pisateljice, ki prinaša resnično zgodbo ene od žensk iz njenega kulturnega okolja. Ko sem pripisala, da je podobnih zgodb v Ogenj, rit in kače niso za igrače nič koliko, sem bila deležna precej vzvišenega in oholega zaničevanja.
Knjige so neke vrste moji otroci. Zelo veliko mi pomenijo, rada jih imam in zato se mi zanje ne zdi škoda ne denarja in ne truda. Tako in tako pa dobro vem, da bogata pač ne bom odšla na drugi svet. (smeh)
Roman Mehko kot britev je izšel nekaj dni pred vašim rojstnim dnevom.
Roman, ki je po žanru ”mehka kriminalka”, je izšel nekaj dni pred mojim rojstnim dnevom, 28. maja. Ta datum mi zelo veliko pomeni. Lani sem bila operirana, imela sem tumor na mehurju. Bolezen me je precej prestrašila, prizemljila, nekako mi je ”odprla oči”, da sem se začela zavedati tudi minljivosti. Ko so me pripeljali v operacijsko, me to, kako bo potekala operacija, ni zanimalo. Zakaj bi me? Vse, kar sem želela, je bilo, da kirurg in drugi naredijo svoje delo kar se da dobro. Edina stvar, ki se mi je motala po glavi, je bila, če bom lahko še dolgo pisala, kar pa je bilo odvisno od diagnoze. In kirurg mi je odgovoril, da lahko. Brez problema. Ko sem to slišala, sem se z lahkoto umirila in – zaspala.
Ta knjiga je nekakšna zahvala njemu, je tudi zahvala življenju, moji družini, usodi, Bogu, če hočete. Pogosto razmišljam, kako srečna sem, da mi je bilo dano, da sem ustvarila toliko knjig, ki bodo zaradi svoje vsebine, tudi v prihodnosti zasedale edinstveno in nezamenljivo mesto, saj podobnih, kot je zbirka Ogenj, rit in kače niso za igrače, preprosto rečeno – ni in jih tudi ne more biti, saj so številni, ki so se v knjigah znašli, že zdavnaj pokojni.
Je knjigo Mehko kot britev že kdo prebral?
Imela sem nekaj predbralcev in vsi so- z lektorico Tino vred- dejali:«Matr, je bila dobra! Nisem je mogla odložiti!«
Še nekaj me zanima: še zmeraj hodite na literarne večere, povabijo vas v šole, v domove za starejše, kjer govorite o ”starih časih”. Kaj vam ta srečanja pomenijo?
Zelo veliko. Sploh takrat, ko mi uspe, da tudi tisti, ki so prisotni, spregovorijo in mi zaupajo svoje zgodbe. Zelo si želim, da bi ljudje spoznali, da imajo takšne zgodbe, kot jih berejo v mojih knjigah, vsak dan na dosegu roke. Žal so se nanje, četudi so težke in krute, že tako navadili, da jih sploh ne opazijo. Zmeraj sem vesela, če me tisti, ki bi želeli povedati, kaj jim leži na duši, obiščejo. Morda za začetek, za spodbudo, ”samo” moj blog.