V zgodovini slovenskega gledališča in filma obstajajo igralci, ki igrajo, in obstajajo tisti, ki na odru preprosto so. Radko Polič Rac je bil slednje.
Bil je vulkan energije, človek brez filtrov in umetnik. Slovensko kulturo zaznamoval tako globoko, da si brez njega nacionalne identitete sploh ne moremo predstavljati. Njegov obraz, preoran z brazgotinami življenja, in tisti značilen, hripav glas sta bila desetletja sinonim za vrhunsko interpretacijo.
Radko Polič Rac
Kdo je bil v resnici Radko Polič Rac? Moški, ki je prvi na slovenskem odru stal popolnoma gol, in zakaj se ga bomo spominjali kot zadnjega pravega igralskega boema, ki je živel več življenj hkrati?
Skrivnost vzdevka Rac in otroštvo med ruševinami Berlina
Zgodba Radka Poliča se začne sredi druge svetovne vojne v Beli krajini. Rodil se je materi Miljevi in očetu Radku Poliču, vplivnemu politiku in publicistu. Čeprav se ga je ves svet spominjal po njegovem priimku, je bil vzdevek Rac tisti, ki je določal njegovo bistvo. Malo ljudi ve, da ta vzdevek ni bil umetniški psevdonim, temveč spomin na njegovo najzgodnejše otroštvo. Kot majhen deček je namreč hodil na prav poseben način – z značilno otroško »račjo hojo«. Kar bi za nekoga bila telesna nerodnost, je Radko spremenil v svojo blagovno znamko, ki se ga je držala vse do zadnjega diha.
Zaradi očetove diplomatske in vojaške službe je bil Rac že kot otrok državljan sveta. Med letoma 1945 in 1949 je družina živela v Beogradu, nato pa so se leta 1951 preselili v Berlin, kjer je oče vodil jugoslovansko vojaško misijo. Opazovanje povojnega Berlina, mesta, ki se je dvigovalo iz pepela, je v mladem Radku pustilo neizbrisen pečat. Ta razpetost med različnimi jeziki in kulturami mu je dala širino, ki jo je kasneje s pridom uporabljal pri grajenju svojih kompleksnih likov. Ko se je družina leta 1954 končno ustalila v Ljubljani, je mladi Rac v sebi že nosil svetovljanski duh, ki ga slovenska zaprtost nikoli ni mogla ukrotiti.
Naključje? Tako Milena Zupančič kot Polde Bibič sta se poslovila …
Šok na odru: Ko je Rac slekel slovenske tabuje
Radko Polič je bil upornik z razlogom. Svojo igralsko pot je začel leta 1965 v Študentskem aktualnem gledališču, a prelomnica, ki je šokirala takratno konservativno javnost, se je zgodila kasneje. V uprizoritvi Müllerjevega Cementa je upodobil Dimitrija Ivagina in postal prvi igralec, ki se je na slovenskih odrih pojavil popolnoma gol.
V tistem času je bila to nepredstavljiva provokacija. A za Raca golota ni bila sredstvo za privabljanje klikov ali škandalov; bila je manifest njegove igralske filozofije. Želel se je razgaliti do konca – ne le fizično, ampak predvsem duhovno. Njegova interpretacija je postavila nove standarde telesnega gledališča pri nas. Rac ni le govoril besedila; on je igral z vsako mišico, z vsako gubo na obrazu in z vsakim atomom svoje ranljivosti.
Martin Kačur in Martinek Spak: Obrazi slovenske duše
Čeprav je bil v gledališču kralj (postal je nepogrešljiv član ansambla SNG Drama Ljubljana), se je v srce naroda zapisal preko filmskih platov. Nastopil je v skoraj 60 celovečernih filmih, a dve vlogi sta ostali nepremagljivi:
- Martin Kačur v filmu Idealist: Poličev prikaz tragičnega intelektualca, ki ga slovenska majhnost in neusmiljenost zlomita, ostaja ena najmočnejših filmskih študij v naši zgodovini. V Kačurju je Rac ujel ves tisti slovenski idealizem, ki trči ob zid realnosti.
- Martinek Spak v Desetem bratu: Tu je pokazal svojo divjo, neukrotljivo plat, ki je bila hkrati strašljiva in neskončno tragična.
Njegova statistika je osupljiva: odigral je več kot 50 vlog v TV filmih in serijah ter sooblikoval preko 100 radijskih iger. Njegov glas je postal del naše kolektivne podzavesti. Za svojo predanost je prejel vse, kar se v Sloveniji prejeti da – od Borštnikovega prstana (2002) do Prešernove nagrade za življenjsko delo (2007).
Ne joči, Peter: Kje so danes igralci, ki so zaigrali v vlogi treh sirot?
Zasebno življenje: Ljubezni, ki so pisale zgodovino
Zasebno življenje Radka Poliča je bilo prav tako dramatično kot njegove vloge na odru. Poročen je bil trikrat, vsak zakon pa je bil del slovenske umetniške zgodovine. V prvem zakonu z Zalko Hace se mu je rodil sin Matevž, kasneje pa je v zakonu z igralko Barbaro Levstik dobil sina Arnoža.
Morda najbolj ikoničen pa je bil njegov odnos z legendarno Mileno Zupančič. Bila sta “it” par tistega časa, umetnika, ki sta skupaj ustvarjala magijo na odru in pred kamero. Čeprav sta se njuni poti v zasebnosti kasneje razšli, sta ostala globoko povezana in spoštljiva drug do drugega. Rac o svojih ljubeznih, pa tudi o svojih napakah, nikoli ni molčal. Bil je brutalno iskren glede svojega pitja, svojih strahov in svoje strasti do življenja.
Zadnje poglavje
Leta 2020, le dve leti pred njegovo smrtjo, je izšel biografski roman z enostavnim naslovom »Rac«, ki ga je po njegovih pripovedovanjih zapisala Petra Pogorevc. Knjiga je postala takojšnja uspešnica, saj razkriva človeka, ki je živel intenzivno, ki je večkrat doživel klinično smrt in se vsakič vrnil, da bi nam povedal še eno zgodbo.
Radko Polič Rac nas je zapustil leta 2022, a njegova zapuščina sije močneje kot kdajkoli prej. Uči nas, da je prava umetnost možna le takrat, ko odvržemo vse maske. Bil je zadnji iz generacije, ki ni igrala za všečke, ampak za golo preživetje duha. Radko Polič Rac ostaja naš večni Idealist – moški, ki nam je pokazal, da je v redu biti račje neroden, če le znaš v svojem srcu leteti visoko nad povprečjem.