Dinastija Šugman je umetnosti dala vse in za to plačala najvišjo ceno. V zgodovini slovenskega gledališča obstajajo imena, ki zvenijo spoštljivo, in obstajajo imena, ki zvenijo domače. Priimek Šugman je oboje.
Je sinonim za igralsko plemstvo, za korenine, ki segajo globoko v štajersko prst, in za vrhove, ki so se dotaknili svetovne dramske literature. Od legendarnega očeta Zlatka do mame Maje in nepozabnega sina Jerneja – dinastija Šugman je v naše domove prinašala smeh, solze in tisto redko obliko katarze, ki jo zmorejo le največji. Toda za bleščečimi aplavzi in številnimi Borštnikovimi prstani se skriva zgodba o neizprosnem perfekcionizmu, družinski povezanosti in tragičnem odhodu, ki je za vedno ustavil srce slovenskega teatra.
Zlatko Šugman
Zlatko in Maja: Temelj, kjer se je rodila magija
Vse se je začelo pri Zlatku Šugmanu (1932–2008). Rojen v Gorišnici pri Ptuju, je s seboj v Ljubljano prinesel tisto surovo, neposredno štajersko kri, ki mu je omogočila, da je slovensko ljudsko dušo poznal do zadnjega kotička. Zlatko ni bil le igralec; bil je obraz našega humorja. Ko pomislimo nanj, se nam pred očmi takoj prikažejo prizori iz filma To so gadi (1977), kjer je kot oče Štebe s svojo neizprosno, a mehko avtoriteto krotil svoje “gade”.
Šokantno za tisti čas je bilo dejstvo, da Zlatko v svojih vlogah ni “igral” – on je te like preprosto živel. Njegov nemški vojak Dolfe iz klasike Ne joči, Peter ostaja antologija svetovne filmske komedije, saj je znal v sovražnika vdihniti človečnost in ranljivost.
V senci njegove filmske slave pa je v njenem domu na Prulah kraljevala Maja Šugman. Tudi sama vrhunska igralka in dolgoletna članica Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL), je bila tista tiha moč, ki je razumela, da igralstvo ni le poklic, temveč način bivanja. V njunem domu se ni le živelo, tam se je dihala umetnost. Jernej je odraščal med scenariji, vonjem po gledališki maski in pogovori o tem, kako v določeno repliko vdihniti resnico.
Jernej Šugman
Jernej Šugman: Genij, ki je postal večji od življenja
Ko je Jernej Šugman (1968–2017) stopil na oder, se je prostor spremenil. Bil je igralec takšnega formata, kakršnega dobimo enkrat na generacijo. Njegova največja “skrivnost” uspeha je bila njegova neverjetna razpetost med dvema ekstremoma. Za širšo javnost je bil ljubljeni Veso iz Naše male klinike – lik, ki ga je upodobil s takšno lahkoto, da so ljudje pozabili, da gre za vrhunsko igralsko študijo.
Toda tisti, ki so zahajali v SNG Drama Ljubljana, so poznali drugega Jerneja. Tistega, ki je bil Ojdip, Hamlet, Ata Ubu, Falstaff in Kralj Lear. Jernej ni le igral kraljev; on je na odru kraljeval. Bil je fizično mogočen, a hkrati ranljiv kot otrok. Njegov perfekcionizem je bil uničujoč; sodelavci se spominjajo, da se je v vloge poglabljal do točke izčrpanosti. Za Jerneja ni bilo “polovičnega” nastopa – vsaka premiera je bila zanj vprašanje bivanja ali ne-bivanja.
Odnos oče-sin: Tiho tekmovanje in končno priznanje
Malo ljudi ve, kako kompleksna je bila vez med Zlatkom in Jernejem. Zlatko je bil do sina neizprosen kritik. Ko je Jernej začenjal svojo pot, mu oče ni ničesar podaril. Želel je, da si Jernej svoj prostor pod soncem izbojuje sam.
Preokret se je zgodil, ko je Zlatko prvič videl Jerneja v eni od njegovih velikih dramskih vlog. Takrat je stari kralj komedije utihnil in priznal: “Sin me je prerasel.” To ni bila le očetovska ljubezen, temveč profesionalno priznanje enega velikana drugemu. Ko je Zlatko 16. decembra 2008 umrl, je Jernej prevzal težko breme nosilca družinske zapuščine. In nosil ga je z neverjetno gracioznostjo skoraj desetletje.
10. december 2017: Dan, ko je slovensko nebo postalo sivo
Najnovejša zgodovina družine Šugman je žalostno zaznamovana s tisto decembrsko nedeljo leta 2017. Novica, da je Jernej Šugman nenadoma umrl zaradi odpovedi srca med smučanjem na Zelenici, je bila za Slovenijo nacionalni šok. Star je bil komaj 48 let (le nekaj dni pred 49. rojstnim dnem), na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči.
Šokantno dejstvo je bilo, da Jernej ni bil le igralec; bil je vest naroda. Njegov odhod je sprožil val žalovanja, kakršnega nismo videli desetletja. Ljudje so jokali za Vesom, intelektualci za Learom, vsi pa za človekom, ki je bil kljub svoji veličini vedno dostopen, skromen in toplih oči. Njegova mati Maja je morala prestati najhujšo bolečino, ki si jo lahko zamislimo – pokopati lastnega sina, ki je bil hkrati njen največji umetniški ponos.
Ste videli, kako so se na POP TV spomnili legendarnega igralca Jerneja Šugmana? Ganili so mnoge
Dinastija Šugman ostaja med nami
Zapuščina družine Šugman živi naprej. Ne le v arhivskih posnetkih, temveč v standardih, ki so jih postavili. Dinastija Šugman nas uči, da je vrhunska umetnost možna le takrat, ko vanjo vložiš celo svoje bitje.
Bili so družina, ki se ni skrivala za maskami zvezdništva. Zlatko nam je dal srce podeželja, Jernej pa dušo svetovnega dramskega junaka. Njuna največja zmaga ni bila v številnih nagradah in Borštnikovih prstanih, temveč v tem, da je slovenski jezik na odru naredil plemenit, slovenski humor pa inteligenten.
Šugmanovi so slovenski kulturni DNK. In čeprav se je njihova skupna pot končala tragično in prehitro, bo njihov odmev v dvoranah Drame in v srcih gledalcev trajal večno. Ker kralji morda odidejo, njihova krona – krona resnice, neizprosnosnega dela in srčnosti – pa ostane vsem nam.
Zlatko in Jernej Šugman: za vedno vpisana v spomin Slovencev