Borut Pahor je razkril nenavadno tradicijo, ki jo ponovi ob vsakem koncu dopusta …
Ko se poletje počasi prevesi v svojo drugo polovico in se dopusti za večino Slovencev iztekajo, se v svetovljanskem življenju Boruta Pahorja zgodi prav poseben premik. Nekdanji predsednik republike, ki je slovensko politično sceno zaznamoval z neposrednostjo in kasneje postal nesporni kralj slovenskega Instagrama, je svoje sledilce ponovno presenetil. Tokrat ne z maratonskim tekom ali vplivnim podkastom, temveč z razkritjem intimne in precej nenavadne tradicije, ki jo vestno opravlja vsako leto na zadnji dan svojega oddiha.
Čeprav ga poznamo kot racionalnega državnika in človeka dialoga, je Pahor v svoji zadnji objavi priznal nekaj, česar mnogi o njem niso vedeli: je precej vraževeren. In prav to vraževerje stoji za ritualom, ki vključuje neznan predmet, stalno prodajalko in prostor v njegovi kuhinji.
Borut Pahor
Ritual, ki nima imena, ima pa velik pomen
Večina ljudi si ob koncu dopusta privošči spominek – magnet za hladilnik, steklenico lokalnega oljčnega olja ali morda vrečko sivke. Borut Pahor pa se stvari loteva drugače. Kot je razkril, se vsako leto ob koncu dopusta odpravi na isto lokacijo k isti prodajalki. Njegov nakup je vsakič enak, a hkrati zavit v tančico skrivnosti – celo zanj osebno.
Borut Pahor s posnetkom ponesrečenega skoka v morje nasmejal javnost
“Kot že veste, sem precej vraževeren. Zato vsako leto zadnji dan dopusta pri isti prodajalki vzamem nekaj, za kar ne vem imena, vem pa, da mi prinaša srečo,” je iskreno zapisal Pahor pod fotografijo, ki je takoj sprožila val ugibanj.
Ta “nekaj”, česar imena ne pozna niti nekdanji vrhovni poveljnik obrambnih sil, je očitno rastlinskega izvora, saj je Pahor omenil, da je letos opazil razliko med posušenimi in svežimi primerki. Gre za majhen talisman, ki bi ga marsikdo spregledal, zanj pa predstavlja simbolni prehod iz brezskrbnega poletja v delovno jesensko obdobje.
View this post on Instagram
Kuhinja kot svetišče tradicije
Zanimiv je tudi postopek, kaj se s tem predmetom zgodi po vrnitvi v domovino. Pahor ga ne pospravi v predal ali pozabi v potovalni torbi. Njegova tradicija narekuje, da ta simbol sreče dobi častno mesto v njegovi kuhinji. Tam visi celo leto, vse do naslednjega avgusta, ko se krog sklene in ga zamenja nov, svež primerek.
Letos se je tradicija skoraj zapletla. Pahor je namreč opazil, da so pred prodajalno viseli le še precej posušeni primerki njegovega talismana. A sreča mu je bila naklonjena – prijazna prodajalka, ki ga po vseh teh letih verjetno že dobro pozna, mu je iz ozadja prinesla sveže nabrane “ne vem imena”. Tako bo njegova kuhinja tudi v letu 2026 krasila sveža energija, ki naj bi mu zagotovila uspešno leto.
Zakaj se bivši predsednik zateka k vraževerju?
Marsikdo se vpraša, zakaj človek s takšnimi izkušnjami in kilometrino v svetovni politiki potrebuje majhen, neimenovan predmet za srečo. Psihologi pogosto poudarjajo, da so takšni rituali za ljudi na izpostavljenih položajih izjemno pomembni. Dajejo nam občutek nadzora v nepredvidljivem svetu. Za Pahorja, ki se po koncu mandata sooča z novo dinamiko življenja, so te drobne stalnice sidro, ki ga povezuje s preteklostjo in mu vliva optimizem za prihodnost.
Pahorjeva vraževernost pa ni le osebna kaprica. S tem, ko jo deli z javnostjo, se še bolj približa svojim sledilcem. Pokaže, da je pod vsemi nazivi in protokoli le človek, ki se – tako kot vsi mi – včasih zanese na “višje sile” ali preprosto na dobro energijo majhnih stvari.
Borut Pahor na Kitajskem doživel hladen tuš: “Še nikoli mi nihče ni rekel dedek!”
Odzivi sledilcev: Kaj je to “ne vem imena”?
Pod njegovo objavo se je seveda razvila živahna debata. Sledilci so poskušali uganiti, kaj bi ta skrivnostni predmet lahko bil. Nekateri so ugibali, da gre za posušene feferone, spet drugi za specifično vrsto mediteranskega zelišča ali celo za česen v posebni obliki. A Pahor ostaja zvest svoji izjavi – zanj ime ni pomembno. Pomembna je vera v to, da mu bo ta nakup prinesel mirno in srečno leto.
Ta objava je le še ena v nizu tistih, ki dokazujejo, zakaj je Borut Pahor tako uspešen na družbenih omrežjih. Ne objavlja le poliranih fotografij, temveč zgodbe s kančkom humorja, ranljivosti in samokritike. Njegova sposobnost, da se pošali na račun lastne nevednosti o imenu predmeta, ki ga kupuje že leta, je osvežujoča v svetu, kjer vsi želijo izpasti popolni strokovnjaki za vse.
Moč malih tradicij
Zgodba o Pahorjevem koncu dopusta nas uči pomembne lekcije. Vsi potrebujemo svoje male tradicije. Ni pomembno, ali so znanstveno utemeljene ali pa gre za čisto vraževerje. Če nam nekaj prinaša mir, če nas povezuje z dobrimi ljudmi (kot je prijazna gospa prodajalka) in če nam polepša dom, potem je to vredno ohraniti.
Borut Pahor se v Ljubljano vrača s svežim talismanom v roki in novo zgodbo v žepu. Njegova kuhinja bo spet dišala po nečem neznanem, a domačem. In morda je prav v tem skrivnost njegove neusahljive energije – v tem, da zna v vsakdanjih, majhnih trenutkih najti magijo in srečo, ki jo nato tako radodarno deli z nami.