petek, 7 februarja, 2025

Resnična zgodba: Nečakinja

Bralka portala Top24Novice.si nam je poslala resnično zgodbo o nečakinji … Vabljeni k branju!

Zgodba o nečakinji (foto: osebni arhiv)

 

Simona in Sara sta bili sestri. Toda nikoli v pravem pomenu. Najbrž je bila za to kriva predvsem razlika v letih. Simona je bila kar deset let starejša od Sare. In ko je bilo Simoni osemnajst let, je že odšla od doma, se poročila in imela svoje skrbi. Sari je bilo takrat osem let.

Dokler Sara ni dopolnila sedemnajst let, se s Simono nista veliko družili. Včasih je prišla k njej na kratek obisk, morda za uro popazila na svoja nečaka. Tako kot Simona, je tudi Sara imela svoje življenje, pomembne so ji bile povsem drugačne stvari.

Simona je bila mati in žena, zabave je niso zanimale. Bila je mirna, skrbela je za svoj dom.

Sara pa je bila še vedno svobodna. Ni imela skrbi, zanjo je še vedno skrbela njena mati. Najpomembnejša stvar v življenju ji je bila ta, da je bila lepo oblečena, da je odšla na vsako zabavo.

Kadar je prišla Simona na obisk k staršema, ji je mati vedno potožila, da ne ve, kako bo z najmlajšo, da je preveč brezskrbna, da jo šola ne zanima.

Simona jo je vedno tolažila, da je Sara pač v tistih letih in da bo še vse v redu. A ni bilo.

Sara je pustila srednjo šolo, ko ji je bilo šestnajst let. S pet let starejšim fantom je pobegnila od doma. O njej ni bilo ne duha ne sluha skoraj pet mesecev.

V tem času je njena mati osivela, bila je utrujena in imela je polno glavo nenehnih skrbi. Oče, ki je ves ta čas modro molčal in nosil jezo v sebi, je izjavil, da četudi se vrne, nima pod njegovo hišo več prostora.

Kadarkoli je Simona odšla s svojima sinovoma tja, je bilo govora le o Sari. Mati je jokala in si delala skrbi, poskušala je prepričati svojega moža, naj bo bolj milosten.

»Milosten? Molčal sem ves čas! Saro nočem več videti pod svojo streho! Če jo vzameva nazaj, nama bo čez čas naredila isto. Ko se vrne, če se vrne, naj si pomaga sama. Le tako bo prišla k sebi,« je bil trmast Simonin oče.

A ni bilo tako preprosto. Sara se je res vrnila in res je imela vrata zaklenjena. Toda mati je odhitela k Simoni in jo v njenem imenu prosila, naj vzame Saro k sebi vsaj za toliko časa, da omehča očeta.

Simona je bila v precepu. Poklicala je svojega moža Davida in skupaj so sedli v dnevno za mizo. Simona, David, Sara in njuna mati.

»Spremenila se bom,« je hlipala Sara. »Dajte mi še eno priložnost, vem, da sem naredila napako!«

»Simona in David, večno vama bom hvaležna, če jo sprejmeta za nekaj časa. Plačala bom vse stroške,« je prosila mati.

Simona je pogledala moža. Ta je gubal čelo in resno gledal.

»Pod pogojem, da upošteva najina pravila,« je rekla resno Simona.

»Pod pogojem, da si najde zaposlitev in začne resno gledati na življenje,« je dodal David.

Sara je obljubila vse, vse kar so zahtevali od nje. Svečano je prisegla, da se bo popolnoma spremenila, da ve, da ni ravnala prav.

Mati je bila potolažena in olajšano je objela Simono.

Ko je šla, se je Simona obrnila k njej in ji resno rekla: »To delam zaradi matere. Imaš srečo, da ji ni vseeno zate!«

Sara je bila druga oseba. Pomagala je Simoni, igrala se je z nečakoma in iskala zaposlitev.

Stanje v hiši se ni kaj dosti spremenilo. Sara ni bila zahtevna in David in Simona sta še vedno imela svoj mir. Ob večerih, ko sta šla njuna sinova Nik in Jaka v posteljo, se je vedno tudi Sara umaknila v svojo malo sobico.

»Mislim, da sva ravnala prav. Sara se je res spremenila, trudi se po svojih najboljših močeh,« je bila vesela Simona.

David ji je pritrdil.

Odkar je bila v njeni hiši, sta navezali prijateljski odnos. Prvič v življenju sta si bili blizu kot sestri. Sara je poslušala Simono, jo spraševala za nasvete in Simona ji je vedno rada razlagala o resnosti življenja.

Sara se je resnično spremenila. Postala je druga oseba in večkrat je povedala, kako je hvaležna, da so ji dali še eno priložnost. Počasi je tudi navezala stik z očetom. K očetu in materi je hodila na obiske. Da pa bi živela pri njima, oče še vedno ni hotel slišati.

»Po eni strani sem mu hvaležna. Če bi popustil, najbrž še danes ne bi bila na realnih tleh,« je nekoč Sara priznala Simoni.

Sara si je našla službo, redno je hodila tja in sama prosila za nad ure. Čimprej je hotela oditi na svoje, si kupiti garsonjero in zaživeti. Simoni je povedala, da bi jo rada v čim krajšem času odrešila bremena, da mora kuhati in skrbeti še zanjo.

»Nikar ne govori tega! Res si postala druga oseba in tu si lahko, dokler si ne urediš svojega stanovanja. Nikamor se ti ne mudi,« ji je govorila Simona.

V mestu se je pripravljala veselica. Simona in David sta imela namen iti. Povabila sta tudi Saro.

»Ne vem, če bi šla,« je odkimala.

»Oh, nikamor ne greš! Včasih pa le pojdi malce ven in se poveseli,« je rekel David.

Kar nekaj časa sta jo pregovarjala in ji skušala dopovedati, da v tem, če se mlad človek včasih poveseli, ni nič slabega, le mero mora poznati. In so šli, vsi trije. Imeli so se čudovito. David je plesal zdaj z eno zdaj z drugo. Zabavali so se in se smejali, kot že dolgo ne. Domov so se odpravili šele okrog tretje ure zjutraj.

»Res je bilo lepo,« jima je Sara rekla, preden je odšla v sobo.

»Da, bilo je čudovito,« je nasmejana dodala Simona.

»Hvala vama za vse,« je rekla Sara. Objela in poljubila je sestro. Nato se je ozrla k Davidu. Nekoliko se je obotavljala, nato pa je tudi njega objela in poljubila. David je bil vidno presenečen.

»Rada naju ima in vem, da nama je hvaležna, ker sva ji pomagala, da je na pravi poti,« mu je kasneje Simona rekla v spalnici.

David je zamišljeno prikimal, zazehal in se obrnil stran.

Minili so trije meseci. Sara je še vedno živela pri sestri. V tem času ji je uspelo nabrati kar velik kupček denarja. Dan, ko naj bi se odselila in zaživela po svoje, je bil blizu. Z vso vnemo se je zanimala za stanovanja in čakal, da najde pravega.

A nekoč se je vse podrlo. Sara je izvedela, da je noseča. S solzami v očeh je stopila pred sestro. Povedala ji je, kaj se ji je pripetilo, ni pa hotela izdati imena očeta.

»Saj ni važno, kdo je. Otrok je na poti in pomagali ti bomo. Vsekakor pa ne moreš sedaj nikamor. Ostani tu. Ko bo otrok dovolj velik, bosta šla na svoje,« je rekla Simona.

Sara je pričela jokati, objela je svojo sestro.

»Nikar ne joči! Ni konec sveta. Otrok je nekaj najlepšega. Res si še mlada, toda to ne pomeni, da ne boš dobra mati,« jo je tolažila Simona.

A Sara je skoraj vso nosečnost prejokala. Simona jo je spraševala zakaj, a odgovora ni dobila. Niti ni nikoli izvedela, kdo je oče otroka. Nikoli ni Saro klical po telefonu noben fant, nikoli je ni videla v družbi fanta, nikoli ni Sara govorila, da je našla ljubezen. In Simona je menila, da se je Sari zalomilo, da je prvič, ko je z nekom bila, pač zanosila. Simona ni hotela vrtati vanjo, zdelo pa se ji je kar malce čudno, da niti David ni nikoli spraševal, kako in kaj. Bilo mu je vseeno, kdo je oče otroka, sprijaznil se je z novico, da je Sara noseča in ni rekel nobene.

Sara je rodila punčko. Majhno temno deklico. In imenovala jo je Maja.

Simona in David sta jo videla prva. Simona si ni mogla kaj, da ne bi zajokala od sreče. Previdno je vzela malo deklico v naročje in jo rahlo poljubila na čelo.

»Sedaj imam nečakinjo,« je zašepetala.

David je stal ob njej in molčal. Bil je bled in zamišljen. Opazoval je malo deklico in vsake toliko časa pogledal Saro, ki je utrujeno ležala na postelji. Ko sta se njuna pogleda srečala, sta odmaknila oči.

Simona seveda ni videla ničesar. Le kako naj bi, mala deklica jo je popolnoma prevzela. Ko sta zvečer ležala v postelji, seje stisnila k njemu in mu zašepetala: »Kaj ko bi še midva poskušala narediti tako lepo deklico?«

David jo je odrinil stran in grdo pogledal: »Najbrž se ti meša!« Ugasnil je luč na nočni omarici in se obrnil stran.

Simona pa je strmela v strop in se spraševala, zakaj se je tako razjezil.

Sara in Maja sta prišli domov. Simona je vzela teden dni dopusta in ji ves čas pomagala. Sara je tako lahko počivala, Simona pa ji je kuhala in skrbela za malo deklico. A odkar je Sara prišla s porodnišnice nazaj k sestri, je bila zamišljena.

»Najbrž te skrbi, kako boš sama z deklico,« je ugibal Simona, ki je videla sestrin zamišljen obraz.

»Tudi to,« je kimala Sara.

»Nikar ne skrbi! Pomagala ti bova. Ne jaz, ne David te ne bova podila ven. Tu sta lahko, dokler ne boš pripravljena zaživeti na svojem,« ji je rekla Simona.

»Preveč si dobra,« je tiho rekla Sara in gledala v tla.

»Lepo te prosim, moja sestrica si! Nisi mi v napoto. Ponosna sem nate,« je pričela Simona ljubeče.

»Nikar! Ne govori mi tega,« je zajokala Sara in se zvila v klobčič.

Simona je zaman skušala izvleči iz nje, kaj jo tako teži. Sara je ostala zaprta.

Tudi David je bil večkrat odsoten z mislimi, odkar je Sara dobila otroka. Včasih ga je Simona našla ob njej. Sedel je na njeni postelji in pestoval malo. Ko je vstopila, sta vedno prekinila pogovor in se zastrmela vanjo. Simona je bila presenečena nad moževim početjem, bila je presenečena, da mu je mala tako prirasla k srcu. A ob enem zelo vesela, da je sprejel njeno sestro. Bilo ji je logično, da se je tudi on navezal nanju.

Odnos med Davidom in Simono se je spremenil. Včasih se je vedno stisnil k njej, ko sta legla k počitku, zdaj se je bal njene bližine. Včasih ji je povedal vse, kaj se mu je čez dan pripetilo, kaj je doživel v službi, kaj si želi, kaj ga tare. Zdaj je bil tiho. Ko ga je vprašala, kako je preživel dan, je le odkimal in skomignil z rameni. Nikoli mu ni bilo do pogovora. Niti ni nikoli več predlagal, da bi se z otrokoma kam zapeljali, ni mu več padlo na misel, da bi sama s Simono preživela romantičen večer ob svečah v prijetni gostilni. Simona se je spraševala, zakaj je kar naenkrat tako. Želela se je pogovoriti, toda David jo je vedno nadrl, da si le domišlja, da se ni spremenil. Za pogovor ni imel časa, niti se mu ni zdel smiseln.

Svojo težavo je nekoč razkrila Sari.

»Upam, da me boš vsaj ti poslušala,« ji je rekla in ji povedala vse.

»Simona, ne vem, ne znam ti povedati,« je zmedeno in s strahom v očeh govorila Sara.

»Nikoli si ne bi mislila, da bom potrebovala tvojo pomoč ali da boš ti tista, ki bo poslušala moje strahove. Kako se življenje zasuče, kajne,« je žalostno rekla Simona.

Sara ni več zdržala, planila je v jok in Simona jo je začudeno gledala.

»Kaj je narobe? Ničesar več ne razumem,« je spraševala Simona.

»Nič ni. Prosim, Simona, pojdi. Pusti me samo,« je še rekla Sara in se obrnila k oknu.

Maja je bila takrat stara nekaj manj kot tri mesece. Simono je zbudil jok. Maja se je drla na vse grlo. Čeprav je bila njuna spalnica v zgornjem nadstropju, se jo je slišalo, kako joče. Simona ni vstajala, bila je prepričana, da jo tudi Sara sliši. Ni se hotela mešati. Tudi David se je predramil. Poslušal je jok.

»Naj grem dol?« je vprašal zaskrbljeno.

Simona ga je začudeno pogledala: »Še za svoja dva nisi vstajal, zdaj pa bi naenkrat šel dol?«

David je jezno pogledal in se obrnil stran. Simona pa ni več zatisnila oči. Maja je jokal skoraj dve uri, nato je končno utihnila. Simoni se je oddahnilo. Sara jo je uspela pomiriti.

Zjutraj, preden so vstali, je Maja spet pričela na ves glas jokati. Tokrat se je Simona odločila, da gre pogledat, kaj je narobe. Potrkala je na vrata. Sara ji ni odprla, najbrž je zaradi joka ni slišala. Simona je vstopila. Postelja, na kateri je ležala Sara, je bila prazna, Maja je ležala v svoji posteljici in jokala. Simona jo je vzela v naročje in zmedeno iskala Saro. A namesto nje, je na omarici ležalo pismo. Naslovljeno je bilo na Simono. Simona je sedla in ga odprla.

»Ne vem, kako naj ti to napišem. Odhajam za vedno. Ne boš več slišala zame, preveč gorja sem ti nakopala, da bi ti upala pogledati v oči. Čeprav sva se zmenila, da bova molčala, da nihče ne bo izvedel, ne morem več. Preveč me boli. Kriva si ti, ker si tako dobra. Ker si mi pomagala, ko sem te potrebovala. Zato ne morem več molčati. Laž tako močno peče, da se mi bi prej zmešalo, kot pa bi lahko molčala.

Maja je hči Davida. On je bil takrat edini v mojem življenju. Maja je hči tvojega moža. Žal mi je, resnično mi je žal.

Sara.«

Simona je nemo strmela predse. Pismo ji je padlo iz rok. Maja je spet pričela jokati, bila je lačna. A Simona je ni slišala, njen jok je odmeval nekje v daljavi. V sobo je vstopil David. Pobral je pismo in ga prebral. Nato je padel na kolena in zajokal pred Simono.

Ko je Simona prišla k sebi, ni bilo nikogar več v sobi. Jok, kričanje in grde besede, ki mu jih je izrekla, so bile že nekje v ozadju. Hiša je bila tiha. David je vzel malo, sinova je odpeljal v šolo in vrtec. Simona je bila sama. Vstala je iz postelje in pogledala skozi okno. Zunaj je bil lep sončen dan. Cvetje je razkazovalo svoje cvetove, trata je zelenela in drevesa so se rahlo pozibavala ob prijetnem vetriču.

Od tu naprej grem, si je rekla in globoko zadihala.

Resnična zgodba (foto: osebni arhiv)

 

Zadnji članki

Ne spreglejte