Zaprla sem veliko knjigo pravljic in poškilila hčerko. Hana je že imela zaprte oči. Pokrila sem jo z odejo in poljubila na čelo. Zaprla sem lučko na nočni omarici, knjigo iz katere sva brali vsak večer, sem položila na omaro. Tiho sem zapustila sobo in zaprla vrata.
Pogledala sem na stensko uro. Bila je že devet. Ogenj v peči je počasi ugašal in naložila sem še par polen. Zunaj je še vedno naletaval sneg. Nasmehnila sem se. Tokrat bo božič bel. Hana bo vesela. Smučali se bova na bližnjem hribu. Že takoj jutri bova lahko odšli tja.
A do takrat je bila pred mano še noč. Posebna noč, dobila bom obisk. Prišel bo po skoraj sedmih letih. Nisem vedela, naj bom srečna, naj bom jezna, naj bom žalostna. Še vedno sem ga ljubila. Ampak, nisem bila prepričana, če sem mu odpustila. Zapustil me je takrat, ko sem ga potrebovala. Prestrašil se je. Tudi jaz sem bila prestrašena, toda jaz nisem mogla zbežati, tako kot on. Jaz nisem mogla gledati stran in se delati, kot da ni nič. V meni je rasel otrok. Moj in njegov.
Takrat sem bila stara komaj šestnajst let. Marko je bil leto dni starejši. Bil je moja prva ljubezen. Zaupala sem mu, ljubila sem ga. Mislim, da je tudi on ljubil mene.
Toda, ko sem mu povedala, da sem noseča, se je prestrašil. Odkimal je, spustil mojo roko, se izvil iz mojega objema.
“Je moj?” je vprašal. Dve besedi sta bili dovolj, da me je prizadel bolj, kot vse.
“Marko, kako lahko rečeš kaj takšnega,” sem skoraj zajokala. Še vedno se spominjam vsega. Stala sva na mostu, oblečena sem bila v rdečo jopo, lase sem imela spete na vrhu glave.
Marko je imel takrat dolge lase, imel je črno jakno in lep obraz. Meni najlepši.
“Pač, nisem povsem prepričan, da si bila le z mano,” je odgovoril.
“Marko, si moj prvi, moj edini, to veš,” sem zahlipala.
Obrnil se je stran.
Naslonil se je na ograjo velikega mostu in gledal reko pod seboj.
Jaz sem brez besed stala zraven njega. Povsem odvisna od njega, od njegovih besed.
“Nisem še pripravljen,” mi je rekel.
“Tudi jaz ne, toda poti nazaj ni,” sem mu rekla.
Prijela sem ga za roko, umaknil jo je.
“Pojdi k zdravniku, opravi s tem,” je rekel in njegov glas je bil mrzel.
“Ne morem, ne upam,” sem rekla.
“Premisliti moram, slišiva se jutri,” je še rekel. Ni me pogledal, le odšel je.
Še dolgo sem stala tam. Premišljevala, kaj naj. Če bi skočila z mostu, bi bilo vse pozabljeno. Ne, ne bom. Borila se bom. Zanj in za najinega otroka. Nočem ga izgubiti. Ne njega in ne otroka. Sprevidel bo, sprijaznil se bo. Verjel mi bo, da je njegov, da ga ljubim. In vem, da on ljubi mene, vem, ker mi je povedal.
Tistega večera sem odšla domov in niti ni bilo vse tako zelo črno. Doma sem še molčala. Vedela sem, da bo novica prizadela moje starše, toda ublažila bo udarec, ker bova povedal skupaj.
Tistega večera sem zaspala še vedno z upanjem na srečo.
Toda naslednjega dne me ni poklical, niti se ni oglašal na moj klic. Ni ga bilo. Ne tisti dan, ne naslednji teden. Ni ga bilo ves mesec. Še vedno sem molčala.
Odšla sem do njega. Njegova mati mi je povedala, da ne ve, kje je.
“Ah, pusti ga! Mar ne vidiš, da ni resen,” mi je rekla takrat.
“Ne morem,” sem odkimala.
“Potem boš sama kriva,” je dodala in zaprla vrata.
Poskušala sem se sprijazniti s tem, da ga ni. Poskušala sem se sprijazniti s tem, da sem ostala sama in da bom naprej morala sama.
Povedala sem doma.
Oče je bil jezen, mati je jokala.
“Kaj bo s tabo?” je hlipala.
Bila sem prestrašena.
Oče ni spregovoril z mano vse do rojstva moje male. Mati mi je pomagala.
Ko sta jo prvič videla, sta se vanjo zaljubila.
“Pomagala ti bova. Nisi kriva le ti. Otrok pa ni kriv niti malo, zato si zasluži le ljubezen,” je rekel oče takrat, ko jo je prvič držal v naročju.
Nadaljevala sem s srednjo šolo in jo končala, potem sem se zaposlila, čeprav sem vso mladost želela študirati. Ampak, vsega nisem zmogla. Postala sem mati in ta naloga je bila pomembnejša.
Marka še vedno ni bilo. Ni vedel, da ima hčerko, da je najlepša na svetu, da ji je ime Hana, tako kot bi želel on. Da, nekoč sva govorila o tem. Nekoč pred davnimi časi mi je zaupal, da ko bo imel hčerko, bo Hana. Želja se mu je izpolnila, pa niti ni vedel.
Kasneje sem izvedela, da se je preselil k sorodniku v tujino. Zbežal je, mi je povedala njegova mati.
“Zakaj je zbežal tako daleč stran,” sem spraševala in nisem razumela.
“Zato, ker je reva,” je dodala njegova mati in pestovala svojo vnukinjo.
“Podobna mu je,” je nežno rekla in jo poljubila.
Pustila sem ji nekaj fotografij. Prosila sem jo, naj mu jih pošlje. Prikimala je, čeprav je menila, da si jih ne zasluži videti.
“Še vedno je njen oče,” sem ji rekla.
“Preveč si dobra! Čeprav je moj sin, bi mu zagrenila življenje, če bi bila na tvojem mestu,” je bila jezna nanj.
“Razumem ga. Prestrašil se je. Tudi jaz sem se, le da nisem mogla zbežati,” sem ji povedala.
Vseh teh sedem let je živel v mojem srcu.
Imela sem nekaj njegovih slik in Hani sem ga lahko predstavila. Težko je bilo le razložiti mali deklici, zakaj jo očka nikoli ne obišče.
A imela je polno ljudi okrog sebe, ki so jo ljubili. Imela je mene, moje starše, imela je njegovo mamo, ki jo je razvajala. Nisva bili sami, pa sem vseeno večkrat začutila samoto.
Čez čas sem nama lahko omogočila stanovanje. S pomočjo staršev smo uredili staro hiško, kjer je nekoč živela moja babica. Tudi mati Marka je pomagala. Najbrž je imela slabo vest zaradi sina.
Imeli sva svoj dom. Skromen, majhen, toda le najin.
Hiška je bila v bližini mojih staršev in Hana je še vedno imela dovolj znanih obrazov okrog sebe. Bila pa je neznansko srečna, ko je pri petih letih dobila svojo sobo.
“Sedaj imam svojo sobo in ti svojo. Imava svojo kuhinjo in lahko bova kuhali, kar bova hoteli,” je bila vesela.
Bili sva srečni.
Prvi glas je prišel nekaj mesecev nazaj. Marko je prvič pisal Hani za njen šesti rojstni dan. Dobila je lepo čestitko, na njej je bil narisan medvedek z rdečo pentljo na glavi. V čestitki je pisalo: “Za mojo Hano, vse najboljše! Tvoj oče Marko.”
Hana je bila od vseh daril najbolj vesela njegove čestitke. Jaz pa sem slutila, da ne bo ostalo le pri tem. Vedela sem, da hoče vzpostaviti vez, zato je pisal.
Potreboval je skoraj sedem let, da je premagal strah. Sedem let je dolga doba. Sem pripravljena začeti znova?
Kmalu za čestitko, sem prejela pismo. V njem je pisal, da bi rad prišel na obisk, da naju želi videti, da mu je žal. Dolgo sem premišljevala, stokrat sem prebrala pismo, vsak večer sem zrla v hčerin speči obraz in tuhtala, naj ji dovolim imeti očeta.
Odpisala sem mu nazaj, da lahko pride. Toda najprej zvečer, ko bo mala spala. Da se pripraviva najprej midva, da se pogovoriva.
Sprejel je.
Še vedno je snežilo. Pred hišo je počasi pripeljal avto. Odprla so se vrata in stopil je ven. Zabolelo me je pri srcu. Še vedno je bil isti. Marko.
Odprla sem mu vrata. Njegov obraz, njegove oči. Bolj zrele, nekoliko otožne.
“Kako si?” je vprašal.
Prikimala sem in ga spustila naprej.
“Lepo imata,” je pohvalil najin dom.
“Da,” sem kratko rekla.
Sedel je na kavč in me gledal: “Še vedno si ista. Še vedno si lepa.”
Povesila sem pogled.
“Žal mi je,” je povedal in njegov glas je zvene prepričljivo in prestrašeno.
“Še je čas. Še vedno lahko nadoknadimo vse,” sem rekla.
“Res? Si res pripravljena po vsem tem, kar sem storil,” je bil vidno presenečen.
“Moram biti. Njen oče si. Pa tudi Marko, tisti Marko, ki sem ga nekoč tako zelo ljubila,” sem mu rekla.
Po licu mu je spolzela solza, nato je zajokal. Objela sem ga.
“Takrat sem se tako bal. Zbežal sem in nisem pomislil nate,” je priznal.
“Vem. Sedaj imava čas, da se pogovoriva o vsem. Povedala si bova vse. Pred nama je dolga noč,” sem rekla.
Božič bo tokrat bel. Hana in jaz sva se smučali na bližnjem hribu. Le še nekaj dni je do božičnega večera. Hana ne ve, da vsako noč pride k nama nekdo, ki je še boljši od Božička. Niti ne ve, da bo za Božič dobila darilo. Najlepše do sedaj. Končno bo dobila očeta…