Bralka portala Top24Novice.si nam je poslala zgodbo o ljubezni. Prijetno branje vam želimo.
Tudi meni ni lahko. Nad svojo odločitvijo nisem ponosen, niti se mi nad razkritjem, ki je prišlo, ni oddahnilo. Vem, da moja odločitev pomeni to, da sem naredil napako. Morda ravnam neodgovorno, morda le jaz ne vidim rešitve. Morda sem sebičen, morda mislim le nase in ne bi smel. Morda si se trudila po svojih najboljših močeh, morda nisi vedela, da si me s svojimi dejanji močno prizadela. Morda…
Žal mi je. Toda, ne morem več. Ne ljubim te več…
Pred letom dni…
»Matej! Matej,« sem zaslišal glasen krik iz kopalnice.
Sedel sem v dnevni, bil je naporen dan in želel sem si le za nekaj minut zapreti oči. Čeprav nerad sem počasi vstal in odšel pogledat, kaj se je pripetilo Poloni.
Stala je sredi kopalnice in se smehljala. V rokah je držala test za ugotavljanje nosečnosti.
»Polona,« sem nezaupljivo vprašal.
»Aha,« je veselo rekla.
Bila je noseča. Objel sem jo in bil srečen.
Trudila sva se dve leti. Uspelo nama je. Oba sva bila stara sedemindvajset let, že dobro leto sva živela v zgornjem nadstropju hiše, ki je bila last Poloninega očeta in njene matere. Imela sva dnevno, majhno kuhinjo, kopalnico in spalnico. Dovolj. Najbrž bi morala biti srečna. No, Polona je bila, doma je imela vse. Jaz nisem bil. Njen oče je bil dober človek, njena mati me ni sprejela. Njene oči so se še vedno spremenile v led, ko se je zazrla vame. Menila je, da nisem dovolj dober za njeno hčerko. Menila je, da bi Polona lahko dobila boljšega.
Novica o nosečnosti je prinesla novo obdobje v življenju, ki je bil precej težaven zame. Polona se je od trenutka, ko je izvedela, da je noseča, pričela obnašati drugače. Sedela je pred televizijo, jedla in govorila, da se ne sme obremenjevati. Ali pa je cele dneve preležala v postelji in ni utegnila skuhati niti kosila. Menila je, da bi bil vsak napor zanjo lahko usoden. Dobro, poskušal sem jo razumeti in je niti nisem gnjavil. Toda večkrat sem bil jezen. Ko sem se po napornem dnevu vrnil iz službe domov in bi najraje za nekaj minut zaprl oči, me je čakalo vse kaj drugega.
»Dragi, bodi tako dober in daj prat oblačila. Dragi, skuhaj mi čaj. Matej, lačna sem, pojdi v trgovino in mi kupi kaj dobrega. Skuhaj si kosilo ljubček,« to sem dobil, ko sem vstopil v stanovanje namesto pozdrava in toplega obroka na mizi.
Povrhu vsega pa je bila tu še njena mati.
»Povejva očetu in mamici,« je veselo vzkliknila Polona tistega dne, ko sva oba srečna zrla v test, ki nama je zagotavljala, da bova postala starša.
Šla sva v spodnje nadstropje. Polonin oče Ivan je bral časopis. Njena mati Irena je pomivala posodo.
»Kaj vaju je prineslo,« je vprašala, obrisala roki v kuhinjsko cunjo in se zastrmela v Polono.
»Mami, oči, dobila bosta vnuka,« je veselo povedala Polona. Jaz sem stal zraven nje in le kimal. Sem pa imel v mislih nekaj podobnega, kot: »No, sedaj boste pa družina, srečna sva za vaju, vnuk je nekaj najlepšega, Matej je sprejet v družino!«
Irena je zmajala z glavo in me ostro pogledala.
»Lepo, čestitam,« je dejal Ivan.
»Sedaj si lahko prepričana, da ni poti nazaj,« je mrko spregovorila Irena.
»Zakaj mami?« je bila Polona začudena.
»No, imela boš otroka z njim. Sedaj skoraj nimaš več možnosti, da dobiš boljšega partnerja,« je rekla brez dlake na jeziku moja ljuba tašča.
Ivan se je odkašljal in odšel ven. V besede svoje žene se nikoli ni spuščal, nikoli ji ni ničesar očital, nikoli se ni postavil zame.
»Mami, no,« je v smehu rekla Polona.
»Ja, res je dragica. Že takoj sem ti povedala, da si zaslužiš boljšega moža. Ampak me ne poslušaš. No, sedaj pa imaš, naredil ti je še otroka,« je nadaljevala Irena. Mene ni niti pogledala. Zanjo sploh nisem obstajal.
Bil sem tiho, Polona ni bila. Najbrž je menila, da se postavlja zame, ko ji je odgovorila: »Mami, saj Matej je čisto v redu fant. Boš videla, kako se bo spremenil, ko bo postal oče!«
Bilo je dovolj. Brez besede sem se obrnil in odšel nazaj v najino stanovanje. Polona je prišla za mano.
»Zakaj si kar odšel. Ne smeš biti tako neolikan,« mi je rekla užaljeno, ko sva bila sama.
»Polona, je nisi slišala,« sem vzkliknil.
»Saj ne misli resno,« jo je zagovarjala.
»Misliš, da je to normalno? Njen odnos do mene je ponižujoč in ne bom jo poslušal,« sem odkimal užaljeno.
»Daj no. Malce se potrudi in te bo tudi mamica sprejela,« mi je očitala.
»Ne vem zakaj bi se trudil. Nič ji nisem storil, pa me vseeno ne mara. Zakaj bi se trudil, da bi me marala, če nima razloga, da me ne mara,« sem ji rekel.
»Matej, preveč si ženeš k srcu,« je končala Polona.
Tak je bil moj odnos z Ireno. Takoj, ko me je Polona predstavila, je vihala nos. Polona je bila njena hči edinka. Ivan, njen oče, je imel svojo obrt, bil je zelo uspešen podjetnik. Irena je bila akademska slikarka in zase je menila, da je najboljša. Denarja jim res ni manjkalo.
Polona je imela dokončan študij, toda še vedno je bila brez službe. Menila je, da še ne ve, kaj bi rada počela. In rekla je, da bo iskala delo šele takrat, ko bo popolnoma prepričana, da je to tisto, kar si želi. In njena mati jo je pri tem podpirala. Vsak mesec ji je dajala denar in bila povsem zadovoljna, da ne dela.
Jaz sem bil le kuhar v stari gostilni. Delal sem največkrat po deset ur dnevno. Svoje delo sem imel rad, lastnik me je cenil in me dobro plačeval. Toda za Ireno sem bil še vedno le kuhar iz katerega nikoli ne bo nič. Vsekakor sem bil premalo za njeno edinko.
»Le kako si predstavljaš, da boš preživljal mojo hči,« me je večkrat vprašala.
»Zaslužim dovolj za sicer skromno, toda srečno življenje,« sem ji zatrjeval.
»Pha, kjer ni denarja in ugleda, tam ni sreče,« je odkimavala in ledeno gledala.
»Moja hči je predobra zate. Zasluži si najboljše!«
Zaradi vzdušja, ki je vladalo v hiši njenih staršev, bi se marsikdo vprašal, kaj sploh počneva tam. Tudi jaz sem se.
»Polona, pojdiva živet drugam. Menim, da naju tvoja mati utesnjuje,« sem ji nekoč predlagal.
»Matej! Ne, ne in ne,« je bila ogorčena.
»Zakaj ne?« sem vprašal.
»Ne bom živela stran od staršev. Mar ni lepo, da sva lahko pri njima. Saj imava svoje stanovanje, nihče se ne vtika med naju. Kaj pa če bi živela v bloku?! Plačevati bi morala najemnino, imela bi polno sostanovalcev. Tu nama je najlepše, le da se tega ne zavedava in ne ceniva dobrote mojih staršev zadosti,« je govorila.
»Polona, pa če si jaz res želim iti drugam…« sem poskusil.
»Matej. Daj no, saj ni tako hudo. Imava se rada in to je najpomembnejše. Nekoč bo vsa hiša najina, do takrat pa bova pač malce potrpela in kakšno stvar požrla. Ne gre drugače. So pa vendarle tudi prednosti, se ti ne zdi?« je govorila.
Polona je bila na starše navezana, o tem ni bilo dvoma. Najbrž tudi ne bi znala živeti sama. Bila je edinka, mati jo je razvajala, jo priklenila nase in si zagotovila, da ni ostala sama. Polona je bila na njeni strani, v vsem ji je kimala, bila je prepričana, da je njena mati dobra ženska, da ji želi le najboljše. In s tem je tudi Irena še vedno čutila, da je pomembna, da ima to poslanstvo, da vodi hčerko skozi življenje.
Takrat, ko sem videl, da Polono ne bom zlepa prepričal, da bi šla živet na svoje, sem sklenil, da poskusim drugače. Pričel sem se truditi, da bi me Irena vzljubila.
Odkar je bila Polona noseča, sem jaz kuhal kosilo, pospravljal sem po stanovanju, pomival okna, nosil smeti, likal perilo. Seveda vse to sem počel potem, ko sem prišel po desetih urah iz službe domov.
Polona mi je bila hvaležna. Imela je svoj mir. Nisem se pritoževal, pridno sem pospravljal in opravljal vsa njena dela. Poleg tega ji zvečer nisem utrujal z ljubljenjem. Polona je menila, da med nosečnostjo ni dobro imeti spolnih odnosov. Nisem je pregovarjal. Tudi s tem sem se sprijaznil. Dopovedoval sem si, da je ona tista, ki se spreminja in hotel sem biti razumevajoč.
Mojega trudenja Irena seveda ni opazila. Namesto tega je spraševala Polono, ponavadi v prisotnosti mene, če kaj potrebuje, če je sita, če ima vsega dovolj. Tudi Polona se ni trudila s tem, da bi me pred njeno materjo prav posebej hvalila. Stvari se niso spremenile.
Tistega dne je šla drugič na ginekološki pregled. Ko sem prišel iz službe domov, je hlipala na kavču, zraven nje je sedela Irena in jo tolažila. Začudeno sem obstal in ju vprašujoče gledal.
»Polona, je vse v redu,« sem bil prestrašen.
»Neeee,« je zatulila.
»Si moreš predstavljati?! Moji ljubici je ginekologinja rekla, da se preveč redi,« je bila ogorčena Irena.
Sedel sem na stol in pogledal Polono.
»Zredila sem se deset kilogramov, noseča sem tri mesece. Mislim, da ginekologinja nima pojma,« je tarnala Polona.
Na hitro sem izračunal. Če se povprečno na mesec redi štiri kilograme, do konca je imela še šest mesecev…
»Res je malce veliko,« sem rekel, kar sem mislil. »Sedaj, ko si noseča ti ni treba jesti za dva. Najbrž ne bi bilo slabo tudi to, da bi se malce gibala.«
Povedal sem več kot dovolj. Polona je pričela na ves glas jokati in se tresti po vsem telesu, Irena je vzkipela: »Kako moreš reči kaj takega! V tebi je le hudobija!«
»Saj sem vedela, tudi Matej me ne bo maral sedaj, ko sem noseča,« je stokala Polona in gledala Ireno.
»Sram te naj bo! Ti si ji naredil otroka, sedaj jo pa obsojaš,« je jezno pihala vame Irena.
Nisem je več poslušal. Bilo je dovolj. Le rahlo sem prikimal, vstal in odšel ven. Pred hišo sem postal, nisem vedel, kaj naj, kam naj grem. Bilo je preveč.
Mimo je tedaj prišel Ivan. Nasmehnil se mi je in me vprašujoče gledal.
»Preveč je,« sem mu povedal.
Ivan se je zamislil, molčal je.
»Zakaj sem sploh še tu,« sem tedaj izustil.
Prestrašeno se je zazrl vame. Naposled je rekel: »Poskušal bom govoriti z Ireno.«
Rahlo sem prikimal in odšel do avta. Sedel sem vanj in se odpeljal neznano kam.
Vozil sem po mestu, pričelo se je mračiti. Takrat sem najbrž prvič pomislil, da sem storil napako. Pomislil sem, da ne bom zmogel, da Polone ne ljubim več tako zelo, kot sem jo na začetku. Prestrašil sem se svojih misli. Na poti je bil otrok. Moj otrok. Moja naloga je bila, da ga počakam, da pride na svet, da ga poskušam vzgajati, da živim zanj. Bi zaradi otroka lahko prenašal vse?
Nazaj sem se vrnil kasno. Upal sem, da Irene ni več v najinem stanovanju. Res je bila Polona sama. Sedela je v dnevni na kavču, strmela predse in še vedno hlipala.
»Kje si bil?« me je vprašala mračno.
»Nikjer,« sem skomignil z rameni. Sedel sem na fotelj in se zagledal v tla. Tišina.
»Skrbelo me je zate,« je naposled rekla.
»Te je res,« sem odvrnil.
»Seveda me je. Ni mi vseeno zate,« je povedala.
»Včasih imam občutek, da ti ne pomenim prav nič,« sem ji rekel.
»Matej, ne smeš tako misliti. Če je tu kaj kriva moja mamica, naj ti razložim, da ne misli nič slabega. Skoraj verjamem, da ima tudi tebe rada,« je hitela.
»Skoraj verjameš?« sem vzkliknil.
»Ne razumi narobe, no. Sicer pa ni pomembno, kaj si ona misli o tebi. Važno, da se midva ljubiva in dobila bova otročička,« je hitela.
»Da, Polona,« sem prikimal. Ni mi bilo več do pogovora. Pustil sem jo v dnevni, odpravil sem se spat.
A od tistega dne naprej, ni bilo več enako. Na Poloni sem iskal le še napake. In našel sem jih precej. Nič več se nisem veselil, da bova po službi skupaj, nisem se več veselil najinih pogovorov, nisem je več poskušal razumeti. In nenazadnje nisem se več veselil misli, da bom postal očka. Da bom v hiši, kjer sem bil odveč, skušal uveljaviti tudi svoja pravila glede vzgoje. Le kako bi jih lahko? Ob Ireni in Poloni, ki ji je v vsem kimala, bi bilo nemogoče. Tega sem se zavedal in že misel, da bi bil moj otrok podoben njima, me je strašila.
Polona je bila noseča sedem mesecev, ko je praznovala svoj rojstni dan. Že dan prej se je veselila zabave, ki jo je nameravala prirediti. Z Ireno sta ves popoldan pekli. Ker je bilo vreme lepo, sonce toplo, se je Polona, seveda z Irenino pomočjo, odločila, da bo priredila piknik. Povabila je nekaj najinih prijateljev, nekaj sorodnikov, s katerimi se je Irena dobro razumela in dve prijateljici Irene. Bila je sobota in šef mi žal prostega dne ni mogel dati.
»Prišel bom takoj, ko bom lahko,« sem povedal Poloni.
»Da, saj vem,« je bila razumevajoča.
Tistega dne sem res hitel, šef je vedel za zabavo in spustil me je domov takoj, ko je lahko.
Tako sem se že nekaj čez tretjo uro peljal do piknika. V avtu sem imel tudi darilo. Poloni sem kupil parfum in zlato zapestnico. Bil sem že pošteno lačen, v službi si nisem tistega dne privoščil niti grižljaja. Preveč sem hitel in hotel postoriti vse, da bi lahko odšel prej in nisem niti pomislil na hrano.
Za hišo, kjer je bil velik travnik, je že dišalo po pečenju. Izstopil sem iz vata, odhitel sem tja. Ivan je bil za pečko, pekel je meso. Na manjši mizi so bile solate, kruh in pribor. Za večjo mizo so sedeli povabljenci. Polona je vstala in se napotila do mene. Bila je nasmejana. Objel sem jo in ji izročil darilo. Bila ga je zelo vesela. Takoj je z njim odšla za mizo in vsem pokazala, kaj sem kupil. Hvalili so mojo izbiro, le Irena je vihala nos. Najbrž sem kupil premalo.
Odšel sem do mize, si vzel krožnik in kruh. Ko sem si ravno postregel z mesom, sem zaslišal taščin glas: »Matej, mislim, da ni primerno, da zdajle ješ!«
Presenečeno sem se obrnil. Vsi so utihnili in se zazrli vame in v Ireno.
»Ivan in jaz že ves dan streževa in se trudiva namesto tebe. Misliš, da ne bi bilo bolje, da se posvetiš gostom?« je glasno govorila vame.
»S praznim želodcem bolj težko,« sem v smehu odgovoril. Bilo je dovolj.
Irena je skočila pokonci: »Ste slišali?! To je pa naš Matej. Nobenega spoštovanja nima do mene. Obnaša se kot petelin! Ves čas skrbim za Polono, se bojim zanjo, on pa se mi posmehuje. Za nagrado, ker sem tako ustrežljiva, se mi posmehuje!«
Gostje so bili tiho, Polona je gledala v tla, kar me je najbrž še najbolj zabolelo, Irena me je prebadala z očmi. Res nisem vedel, kaj naj storim.
»No, Irena, saj ni tako hudo. Pozabila si povedati, da Matej dela po cele dneve, da lahko preživlja še Polono, ki je doma, brez službe. Poleg tega on kuha kosilo, on lika perilo in on čisti stanovanje. Pozabila si povedati, da se trudi tako, kot se najbrž ne bi nihče drug,« je tedaj spregovoril Ivan povsem mirno in glasno.
Spet je nastala tišina. Irena ni zapustila prizorišča, z dvignjeno glavo je sedla nazaj in se posvetila gostom s svojim ukazovalnim nasmeškom. Jaz sem s tresočo roko naložil kos mesa in se postavil zraven Ivana. Čeprav sem bil še pred nekaj minutami lačen kot volk, nisem več mogel jesti. Žalostno sem strmel v krožnik in iskal tolažbo ob Ivanu.
»Hvala Ivan,« sem končno rekel.
»Hm,« je zamišljeno izjavil in pekel naprej.
Niso me bolele taščine besede. Njenega jezika sem bil vajen. Bolj me je bolelo to, da Polona ni rekla niti besede. Piknik je bila tista usodna prelomnica. Tistega dne sem se pričel zavedati, da je stanovanje, v katerem živim, le prehodno. Da svojega življenja ne bom zapravil tu. Ne, nisem bil tako zelo slab, kot so me tu ocenjevali nekateri. Zaslužil sem si boljše.
Štirinajst dni pred koncem nosečnosti, se je zapletlo. Polona ni več čutila otroka.
Tistega dne sem prišel domov in nisem vedel nič. Nihče me ni poklical po telefonu, nihče me ni obvestil. Ivan me je pričakal na vratih.
»Z Ireno sta šli v porodnišnico,« mi je povedal.
Odhitel sem tja. Na hodniku sem naletel na Ireno. Njen obraz je bil mrk.
»Kaj se dogaja?« sem jo vprašal.
»Te res zanima?« je pihnila vame.
Obrnil sem se in odšel do sestre. Povedal sem, da sem prišel zaradi Polone, da nosi mojega otroka. Bila je prijazna, poklicala je zdravnika. Čakal sem na drugem koncu hodnika, kot Irena.
Zdravnik je prišel do mene. Njegov obraz je bil resen.
»Žal mi je. Otrok je umrl,« mi je povedal.
Začutil sem bolečino. Izgubil sem nekaj, kar mi je dajalo upanje na boljši jutri. Izgubil sem zadnjo iskrico sreče.
»Če hočete, lahko stopite z mano do žene,« mi je rekel zdravnik.
Odšel sem za njim.
Polona je objokana ležala na postelji.
»Matej, ni ga več,« je zahlipala.
Zastrmel sem se v njen trebuh. Bil je precej manjši, bil je prazen.
Sedel sem na rob postelje in jo prijel za roko.
»Fantek je bil, Matej,« mi je povedala.
Dala sva mu ime Jani in ga nekaj dni kasneje pokopala. Potem je ostal le še spomin na nekaj, kar bi moralo biti najlepše.
Polona je dolgo okrevala. Ležala je še tri mesece. Ves čas sem skrbel zanjo, jo hrabril in upal. Še vedno sem upal.
Po tistem času sem jo še enkrat vprašal: »Polona, si za to, da odideva? Da greva nekam, kjer bova sama.«
»Matej, ne morem. Nimam energije, da bi živela na samem. Saj nama je tu lepo,« je odgovorila. V njenih očeh sem opazil strah.
Ampak, žal mi je, draga Polona.
In sedaj sem tu. Po letu dni. Polona je vest sprejela mirno. Celo rekla je, da je pričakovala kaj takšnega. Preden sem šel, sem se poslovil od Ivana. Zajokal je in me objel. Mi priznal, da me je imel rad. Mi zaželel srečo. Irene tistega dne nisem videl. Niti se nisem želel srečati z njo.
Odšel sem nazaj domov. Še vedno sem doma. Še vedno delam kot kuhar. Ljubezni še ni. Ni še prišla. Toda bo. Nekoč bo potrkala tudi na moja vrata. Vem, da si zaslužim kaj več. Zaslužim si srečo, zaslužim si deklico, ki mi bo stala ob strani.
