četrtek, 14 novembra, 2024

Preobrazba Slovenke Nine Golub vas bo pustila odprtih ust: Shujšala je 75 kilogramov

Nina Golub je mnogim poznan obraz, nekoč je sodelovala v resničnostnemu šovu, danes se ukvarja s fotografijo. Mamica dveh majhnih otrok nam je razkrila, kako ji je uspelo shujšati …

Nina Golub je pred leti vstopila v resničnostni šov Big Brother, a takrat je bila drugačna kot je danes. Borila se je z odvečnimi kilogrami, kot nam je zaupala, je imela celo življenje borbo z njimi. Sedaj pa je končno našla pravo pot, ki jo je pripeljala do cilja.

Za portal Top24Novice.si je spregovorila o hujšanju, materinstvu in poslanstvu fotografiranja …

Koliko časa je preteklo, odkar ste vstopili v šov Big Brother? Kaj danes menite o tej izkušnji? Bi še šli v kak šov?

Šova Big Brother sem se udeležila leta 2015, torej od tega bo kmalu minilo devet let. Zame osebno še vedno super izkušnja, nikoli mi ni bilo niti malo žal, da sem se iz heca prijavila. Udeležbe v takem šovu zame ni pomenila borbe za denarno nagrado, temveč spoznati sama sebe v skrajnih situacijah, v katere te spravi prisotnost drugih ljudi.

Dejansko sem bila na neki prelomnici življenja, ko sem rabila ta (naš) odklop. V šov, take obsežnosti, se ne bi več prijavila oz. se ga ne bi udeležila, predvsem zato, ker imam sedaj dva otroka in odkar imam otroka, na to vse skupaj gledam bistveno drugače. Bi pa na neki točki njima svetovala, da se lotita česa takega, če ju bo to veselilo. Takšna izkušnja te okrepi, tam si navsezadnje odvisen sam od sebe. Na nikogar se ne moreš, ne smeš, zanesti.

Pred nekaj leti ste sklenili, da spremenite življenjski slog in uspelo vam je shujšati. Kakšna je vaša zgodba in kaj svetujete vsem tistim, ki se trudijo shujšati. Kako naj začnejo?

Res je, dve leti nazaj sem se podala na trnovo pot izgube odvečnih kilogramov. Celo življenje že imam problem z preveliko telesno težo, nekajkrat sem izgubila vsaj nekaj kilogramov potem pa jih pridobila nazaj še več. Jo-jo učinek. Celotno otroštvo, najstniška leta, so se drugi delali norca iz mojega videza. To je bilo zelo težko breme.

Ko sem ostala sama, 13 dni po rojstvu drugega otroka, sem se odločila, da je čas, da nekaj naredim zase in svoja otroka. Imam hčerko Alino, staro 4 leta in sina Alena, starega 3 leta. Onadva sta moj center sveta! Moja motivacija.

Nina Golub danes uživa življenje. (foto: osebni arhiv Nine Golub)

Ko mi je začelo nagajati še zdravje sem se zavedela dejstva, da tako dalje ne gre. Ko je sin shodil, ju s 130 kilogrami nisem uspela več dohajati. Strah me je bilo kamorkoli iti z njima, saj bi se jima lahko zaradi moje nemobilnosti, z visoko kilažo, kaj zgodilo. Otroci si takšnega otroštva ne zaslužijo! In potrebujeta me!

Od takrat do danes sem izgubila 75 kilogramov. Na 175 cm višine sedaj ponosno nosim 56 kg. V bistvu je glavna motivacija! Meni sta to, še enkrat ponavljam, definitivno moja otroka.  Da ne obupaš … tudi takrat, ko se ustavi. Velikokrat se tudi po mesec, dva kilogrami niso premaknili nikamor, ampak sem imela trdo voljo.

Dejansko sem začela z gibanjem – nisem športni tip, v šoli sem se športne vzgoje izogibala na vse možne načine (smeh), ampak so mi ustrezali sprehodi z otrokoma … V večini smo šli sami trije, redko kdaj da je šla kaka prijateljica z nami. Ker je zelo težko uskladit čas.

Ko sta bila čisto majhna, sem dejansko napakirala vse za zraven, hrano, pijačo, plenice, oblačila, vse in smo šli. Mlajši sin je pri letu in pol prehodil tri četrtine poti (cela pot je cca 10 km), čeprav sem imela voziček s sabo, ampak ni hotel sedet on je želel hoditi, in to je bila motivacija! Če on zmore, zakaj ne bi še jaz! Z lahkoto sem dosegla 10.000 korakov dnevno in to mi je postala neka motivacija. Med drugim tudi ta skupaj preživet čas. Skupaj premagujemo kilometre in korake.

Potem sem se začela truditi, da imam res redne obroke, ampak manjše količine. Zajtrka nikoli nisem mogla jesti, pa sem si umislila nekaj lažjega, šejke. Pač toliko, da se najem od tega.

Nina Golub z otrokoma. (foto: osebni arhiv Nine Golub)

Jem vse, ampak pogosteje čez dan. Redni obroki so pogoj, da si telo ne dela zalog. Imam zelo sedečo službo, obdelava fotografij je sedenje za računalnikom, zato poskušam ostali čas biti v pogonu. Kar zraven dveh malih otrok ni težko, samoumevno, ker itak nista na miru.

Drugače sem začela gledati na vse skupaj. Smo se oblekli v dežne kombinezone, dež zunaj, pa smo enostavno šli. Takrat sem šele videla kako otroka uživata, važno da smo skupaj. In to je bla tista motivacija! Da skupaj zmoremo!

Dejansko otroci najlepše pokažejo kako zelo prilagodljivi smo ljudje. In da je treba gristi pa se truditi. Ni čarobne palčke! Ne obstaja. Tudi operacija želodca ni rešitev, če si ti ne urediš stvari v glavi. In se odločiš, da je dovolj.

Predvsem pa, ko vidiš da sam ne veš kako in kaj, je treba poiskat pomoč.

Tako da, s trdo voljo uspe. Vsak si mora najti nek način, ki mu postane stil življenja. Brez tega, z nečim, kar ti ne bo vsakdanje ne moreš.

Ko si na cilju, pa najhujše šele pride, kilograme je potrebno vzdrževati. Shujša lahko vsak, to ni nič takega (ja vem, da je to ogromno samo … ) samo ostati takšen, je problem… Tako, da evo… tu se moja naslednja bitka začenja. Če pa sem komu pomagala z mojimi besedami, da je dobil motivacijo, sem pa zelo, zelo vesela! Ker okolica je tista, ki nam pomaga premaknit ta klik v glavi … Ki nam reče, alo … spravi se!

Ukvarjate se s fotografijo. Kaj fotografirate, kaj vam pomeni vaše delo?

Sem samostojna družinska in poročna fotografinja, delujem pod imenom PredObjektivčkom.si. Rada povem, da pokrivam vse, kar je povezano z družino od njenih začetkov. Nosečnice, dojenčke, družinska fotografiranja, rojstne dneve, krste, poroke …

Zadnji dve leti pa tudi fotografiranja za dokumente. Imam svoj studio na Zgornji Polskavi.
Sem malo drugačna fotografinja, z drugačnim načinom razmišljanja. Želim si, da fotografija ne bi bila luksuz. Kot včasih. Da bi bila to storitev, ki bi si jo lahko privoščila vsaka slovenska družina, ne glede na višino plače in življenjske finančne obveznosti, ki jih nosimo starši. Da starši ne bi rabili razmišljati, ali iti na fotografiranje ali otroku kupiti nekaj, kar potrebuje.

Fotografije so spomini, ki ostanejo. In noben otrok na tem svetu ne bi smel biti “ocenjen” po tem koliko denarja imajo njegovi starši. Vsi garamo za to, da preživimo! Ob pripravi paketov vedno pogledam kot mama. Fotografiranje je moje poslanstvo, katerega opravljam s srcem, hvaležna, da imam to možnost.

 

Zadnji članki

Ne spreglejte