Vzburljivo, nepozabno in hkrati poučno, vse to na plovbi okoli otoka Silba …
Silba je severno dalmatinski otok v severnem Jadranu in je del Zadrskega arhipelaga. Je dobri dve uri glisiranja iz našega počitniškega gnezdeca na severu Dalmacije. Otok leži jugovzhodno od Lošinja med otokoma Olib in Premuda in se uvršča med manjše poseljene otoke na Hrvaškem.
Lep sončen dan in dobra vremenska napoved sta pravi izziv za dvodnevni izlet, zato sva z boljšo polovico sklenila, da iz varnega zavetja odglisirava proti novim dogodivščinam, tokrat na otok Premuda.
Po približno dvajset minutnem glisiranju v lepem vremenu, krasnem vzdušju in nepozabnem občutku svobode na mirnem morju, že uzreva kanal na otoku Rabu kar pomeni, da se že bližava z najine leve, naselju Lun na otoku Pagu.
Lun, v katerem živi nekaj sto prebivalcev, je najsevernejše naselje na otoku Pagu, od najinega gnezdeca oddaljen cca 30 minut glisiranja. Tokrat se tu ne ustaviva ampak nadaljujeva plovbo dalje okoli otoka Paga do mesta Novalja. Tam napolniva najinega malega gliserja Dragota in si privoščiva ledeno kavo “to go”. Nato počasi, polna goriva izplujeva iz bencinske postaje v Novalji ter kmalu zaglisirava v smeri otoka Olib.
Ledena kava je v vročem poletnem dopoldnevu res prijala in dodala še piko na i najinemu dobremu počutju. Kmalu na svoji levi uzreva otok Maun in že veva, da glisirava v pravi smeri. Morje je med tem postalo sicer malo nemirno, ampak za najinega 6,5 metrskega gliserja nič kaj neprijetnega.
Najprej na Silbo
Glasba, pogovor in prijetna plovba in glej ga zlomka, že glisirava mimo Oliba proti Silbi. Res čudovit dan za potepanje po morju, zato se odločiva med potjo obiskati otok Silba, ki leži na najini poti. Na njem se v lepem samotnem zalivu osveživa s kopanjem in hladno pijačo iz najinega nepogrešljivega hladilnika.
Dvigni sidro izdam povelje Šefici in že vleče verigo s sidrom na premcu. Polna energije in veselja zglisirava proti otoku Premuda in po nekaj minutah motor izgubi moč in gliser se vstavi. Obala je kar daleč, morje pa ne najbolj mirno, zato nastopi malo panike. No v takem trenutku se najprej spomniva na najinega čolnarskega mojstra.
Na drugi strani že zvoni telefon, jaz pa trepetam ali se bo oglasil ali ne. No, kot vedno zaslišim glas, “kaj bo dobrega” in že mi je lažje. Skupaj sva ugotovila, da se je med glisiranjem izpraznil akumulator, ker ga motor zaradi za enkrat še neznanega razloga očitno že dlje časa ni polnil.
Tokrat sva s Šefico občutila tudi drugo plat morja in sicer nemoč in strah. No, mojster s Krka naju potolaži in pove, da vidi na svojem GPS sledilniku enega od svojih izposojenih čolnov, ki se nahaja na drugi strani otoka Silba. Pove, da je na njem res dobra ekipa ter, da bodo sigurno priskočili na pomoč. Posreduje nama telefonsko številko od enega njihove ekipe in prekine. Ponovno telefon zvoni na drugi strani in ponovno tisti znani občutek, ko se oglasi prijazen glas. Po kratki razlagi glas na drugi strani zahteva koordinate in obljubi takojšnjo akcijo reševanja. No, takrat pa nama je res odleglo, saj je morje, sicer počasi, ampak vztrajno čoln odnašal vse globlje na odprto morje, okoli naju pa nobene žive duše.
Po kakih 20 minutah, ki so se za naju vlekle kot ure, v daljavi zagledava bližajoči se gliser, ki s polno močjo glisira proti nama. “Juhuhu,” vzkliknem in že pripravljam primerne vrvi za vleko.
Reševalna akcija uspela
Prispela ekipa je bila točno taka, kot jo je opisal najin mojster, sproščena, vesela in preprosta. Takoj se dogovorimo o načinu in smeri vleke najinega čolna. Ker smo bili prav na nasprotni strani, kot se nahaja marina, kjer imajo priveze z možnostjo elektrike, smo morali kar pohiteti, saj je vlečenje čolna po že kar razburkanem in nemirnem morju počasno.
Po dobri uri prispemo v marino Silba, kjer nas že dokaj utrujene pričaka prijazen upravljalec marine. Ponovno popolnoma nemočna zaradi nedelovanja motorja, sedaj sredi marine odvisna od pomoči upravljalca marine, le uspemo s skupnimi močmi, čoln privezati med dva druga tam že vezana čolna.
Tudi ekipi, ki naju je privlekla do marine, je med tem že uspelo najti prostor v sicer polni marini, da so lahko začasno privezali svoj čoln. Šele takrat smo si lahko na kopnem stisnili roke. Seveda sva jih najprej povabila na kavo. Hitro smo enoglasno sklenili, da najprej rešimo problem z najino elektriko. Ker nisem imel svojega električnega kabla, da bi se lahko priklopil, v marini pa se ga tudi ni bilo moč izposoditi, smo ponovno klicali našega sedaj že skupnega mojstra na Krk.
Kot vedno je tudi tokrat našel rešitev in povedal, kje v izposojenem čolnu ima kabel in da ga seveda lahko uporabimo. Ko je vse kazalo, da smo zadevo končno rešili se pojavi nov problem, priključek na njegovem kablu ni pasal na najin čoln. Nič lažjega pravi eden iz skupine najinih reševalcev. Obstoječi kabel bo pač treba prerezati pravi in odstraniti njegov originalni priključek ter nato improvizirano zvezati žice na najinem čolnu. Očitno je bil po profesiji električar, saj je to prav tako z improviziranim orodjem hitro rešil. No končno se je baterija najinega čolna končno polnila.
“Sedaj vas pa res vabiva na pijačo,” sva vztrajala in kmalu smo se vsi zadovoljni posedli okoli mize v tamkajšnji prijetno domači konobi Mul. Lep razgled na morje in marino, nam je še dodatno polepšal sedaj že pozno popoldne.
Pogovor je stekel in kmalu smo ugotovili, da si sploh nismo tujci. Vsak je poznal nekoga in na koncu vsi vsakega. No, kar nekaj rund je bilo potrebnih, da smo se vse pomenili in se na koncu kot prijatelji poslovili. Reševalna ekipa res prijaznih sedaj seveda tudi najinih prijateljev, se je odpravila naprej po svojih načrtih, midva z boljšo polovico, pa sva ostala na otoku, ki sva ga dodobro raziskala.
Drugi dan, ko sva odhajala tudi midva, tokrat s polnim akumulatorjem seveda, sva sklenila, da se zagotovo vrneva na ta čudoviti otok.
Najin prvotni cilj otok Premuda, pa sva prestavila za najino naslednjo pustolovščino in verjemite, zgodila se je prav kmalu….