torek, 23 julija, 2024

Na cesti: Raziskovanje Pienze v pokrajini Siena v Toskani

Pienza, leži med mestoma Montepulciano in Montalcino, je nekakšno stičišče renesančnega urbanizma. Tudi Pienza naju je očarala. Priporočava ogled.

Tudi Pienza, je od leta 1996 razglašena za območje svetovne dediščine. Kasneje, leta 2004, pa je bila na seznam Unescovih svetovnih kulturnih krajin uvrščena še celotna dolina Val d’Orcia.

Raziskovanje Toskane. (foto: osebni arhiv I. L.)

Samopostrežni bencinski servisi

Preden sva prispela v Pienzo, sva se med potjo ustavila na dveh bencinskih servisih, saj je kazalec nivoja goriva padel daleč pod zadnjo tretjino. Na prvem servisu ne vidiva nikogar. “Očitno gre za neko samopostrežno varianto,” pravim in nadaljujeva pot dalje. Tudi pri drugem servisu je bilo enako, nikjer nikogar, vsa navodila pa v italijanskem jeziku, zato tudi tu nisem hotel improvizirati.

Pienza (foto: osebni arhiv I. L.)

Tako prispeva do mesta Pienza, rezervoar pa že skoraj prazen, zato sva tu odločena oziroma primorana, da v vsakem primeru napolniva svojega Vančija.

Ustaviva se na bencinskem servisu v samem centru novega dela Pienze in potrpežljivo čakava na prvega gosta, da ga bova lahko posnemala pri polnjenju goriva. Kmalu se pripelje moški srednjih let in se zaustavi pri eni od polnilnih postaji.

Izstopi iz avtomobila, pristopi k polnilni postaji in nekaj vpiše na tamkajšnji tipkovnici, prisloni nekakšno kartico (najverjetneje bančno kartico, pomislim) in nato prične s polnjenjem goriva.

Ko napolni, vstavi ročko nazaj v polnilno postajo in odide. “A ni nič plačal?” vpraša Šefica. “Seveda je, je pač plačal vnaprej,” sem pametoval, a sam pri sebi razmišljal, kako za vraga je vedel vnaprej, koliko bo nalil goriva.

Končno uspeh

Moški je odpeljal, in vana zapeljem na isto mesto, da bi lažje ponovil cel njegov postopek. No, zapletlo se je že na začetku, saj nisem vedel, kako naj plačam, če ne vem, koliko bo vse skupaj stalo. Poskusim točiti gorivo in ne gre. Očitno bo treba plačat vnaprej, “ampak, kako?” sem pomislil, ter držal plačilno kartico trdno med prsti.

V tistem trenutku se na drugi strani točilnega stebra zaustavi simpatično dekle. Ta je hitro vstavila plačilno kartico v polnilno postajo, jo izvlekla in pričela s polnjenjem. Tudi ona napolni gorivo do vrha, odloži ročko nazaj in krene. Takrat mi ni preostalo drugega kot, da se malo ponižam in jo vprašam, kako se s temi zadevami operira.

Tržnica v Pienzi. (foto: osebni arhiv I. L.)

Kot vedno do sedaj, se je tudi tokrat izkazalo pravilo, da so Italijani izredno ustrežljivi in prijazni. S prijetnim nasmehom pride do naju in cel postopek razloži in pokaže. Razloži, da morava najprej plačati z gotovino ali kartico, nato pa natočiti gorivo.

Še vedno malo zbegan vprašam, kako lahko plačam v naprej, ko pa ne vem koliko goriva bo šlo v rezervoar. Razložila je “v angleškem jeziku, seveda”, da avtomat izvede plačilo šele, ko zaključiš s polnjenjem in šele takrat izvede višino plačila glede na količino iztočenega goriva.

Prijazno počaka, da s točenjem goriva zaključiva ter iz avtomata prejmeva tiskani račun. “Zadeva deluje,” pomislim in se veselo zahvalim mladenki, ki z nasmehom odhiti dalje. Čez nekaj trenutkov sem prejel še SMS s svoje banke, kar je pomenilo, da je gorivo plačano.

Še ena izkušnja, pomislim in sedaj znava polniti gorivo tudi v Italiji, se pošaliva.

Mesto Pienza

Tokrat sva se odločila, da si to malo večje mesto ogledava z eklektičnima skirojema, saj se je vreme pripravljalo k dežju in bi s hojo težko uspela pregledati to čudovito Pienzo.

Tukaj sva prvič preizkusila smotrnost nakupa skirojev in kmalu z zadovoljstvom ugotovila, da je bila ta odločitev prava. Ker sva kupila skiroja z dometom do 90 km, ni bilo nobene potrebe po polnjenju ves najin dopust. Zaradi velikosti pa sta idealna za transport, saj v prtljažniku vana, ne zavzameta preveč prostora.

Raziskovanje PIenze (foto: Osebni arhiv I. L.)

Prijetna vožnja naju najprej seznani z utripom tamkajšnjega življenja. Preden se zapeljeva v staro mestno jedro Pienze, obiščeva še malo tržnico pred obzidjem in si kupiva sveže zelenjave in sadja. Nato pa zavijeva v staro jedro in glej, ko misliš, da si vedel že vse najlepše, tudi tu naletiva na izjemno lepoto in čare.

Kmalu po vhodu skozi obzidje Pienze in vožnji skozi nekaj čudovitih uličic Pienze, prideva do mestne stolnice, ki je bila žal zaklenjena. Zato sva pot nadaljevala do velike in mogočne mestne hiše, si pogledala še Palazzo Piccolomini in velik trg v sredini.

Okusen sendvič

Nato sva se odpravila po ozki ulici polni malih trgovinic, kjer se zaustaviva v eni izmed njih in prijazni prodajalki naročiva, da nama pripravi dva njihova prava domača sendviča. Ker sva si hotela tudi to mesto ogledati iz obzidja, sva se odpeljala tja in na klopici ob čudovitem razgledu v miru pojedla res okusen sendvič. Razgled na okoliško pokrajino je bil iz obzidja res fenomenalen.

Ker je bilo čutiti že prve kaplje, sva naredila le še krog okoli celotnega obzidja Pienze in se zadovoljna z videnim, odpeljala nazaj do najine potujoče hiše. Pospravila sva električna konjička nazaj v prtljažnik, ter z veseljem krenila dalje po vedno nove dogodivščine …

Potovanje po Toskani sva začela tukaj, nato ga nadaljevala tukaj, preden sva prispela do Pienze.

Zadnji članki

Ne spreglejte