ponedeljek, 17 februarja, 2025

Na cesti: Italija, naselje Monticchiello, Comune della Citta di Pienza v Toskani

Še eno, od mnogih čudovitih starodavnih kamnitih naselji, na vrhu enega izmed hribov Toskanske pokrajine.

Bila sva že kar utrujena in zato skleneva, da nekje na poti poiščeva kamp ali PZA, in si pripraviva pozno kosilo. Samo, da najdeva en kamp v bližini, kreneva tja in zaključiva dan.

Monticchiello (foto: I. L.)

Takrat še polna zaupanja v navigacijo, najdeva kamp v bližini z dobro oceno in obvestilom, da je kamp odprt.

Super,” praviva in nastaviva potovalno ruto tja in štart. Dan se je počasi prevešal v noč, postajala je tema in bila sva vse bolj utrujena in nestrpna. Cesta vse slabša in upravičeno so se začeli pojavljati dvomi, da je smer prava. Kmalu se na Garminu pojavil opozorilo, da pot ni več primerna za avtodom, do cilja pa le še kake 3 kilometre. “Verjetno je kaka bližnjica,” sem na gas premišljeval, kar me je kasneje seveda stalo kar nekaj opazk.

Monticchiello (foto: I. L.)

Zunaj je bila že trda tema, midva pa sva trmasto vztrajala na začrtani poti navigacije. Cesta je postajala vse slabša in na koncu se je začel še makadam po vrhu. Kmalu ugotoviva, da sva globoko sredi vinogradov in nasadov oljk. Navigacija je kazala še kakih dobrih 1000 metrov do cilja in odločil sem, da vztrajam.

V daljavi opaziva gozdiček in glej, oba hkrati vzklikneva: “Verjetno je tam notri kamp!” No tam notri ni bilo nič, le konec makadamske ceste, ki bi ji lahko rekel že skoraj kozja steza. Ni preostalo drugega kot poiskati prostor, kjer bo mogoče obrniti to najino cca 6,5 m dolgo hišico. Ne bom dalje opisoval vsega dogajanja, se je pa nama k sreči le uspelo na koncu izkopati iz tega gozda in po kaki uri končno spet prispeva nazaj na asfaltno cesto.

Boljša polovica je med tem preko aplikacije že našla drugi kamp, ki naj bi bil le okoli 15 km oddaljen od najine trenutne točke. Po dobrih 30 minutah vožnje le prideva na cilj, vsaj tako je sporočala aplikacija, ampak na cilju ni bilo kampa. V temi vidiva le nekaj praznih objektov in veliko peščeno parkirišče. Postavila se je nama dilema ali prenočiva tukaj, ali pa še zadnjič poskusiva srečo in najdeva nekaj bolšega. “Ne,” sem rekel, “za danes je navigacij dovolj,” ter tam nekje na hribu v daljavi pokažem luči in rečem “tja med ljudi greva”. Ponovno na Googlu poiščeva to bližnje naselje in se ponovno odpraviva na vožnjo.

Po dobrih 30 minutah prispeva v naselje, ki leži na vrhu hribu. Ker je ura že pozna in na ulicah ni žive duše, najprej poiščeva primerno parkirišče, ki ga na srečo hitro najdeva.

Monticchiello (foto: I. L.)

Urejeno in veliko parkirišče, tik pod obzidjem naselja z imenom Monticchiello vidiva napis na veliki tabli. Super mali turistični kraj, kjer je varno za popotnike, pomislim in parkiram van na najbolj ravni del parkirišča. Že čez nekaj minut, se na parkirišče pripeljeta dva mlada karabinjerja, ki brez večjega zanimanja le lepo pozdravita in obrneta svoj avto ter se odpeljeta dalje. “To bo to,” sva istočasno rekla in že pričela pripravljati nekaj za pod zob.

Monticchiello

Kot vedno, sem se tudi tokrat, zjutraj najprej prebudil jaz. Pogledal sem skozi okno in videl lepo, s soncem obsijano pokrajino v daljavi. Takoj se odpravim na parkirišče in se še podrobneje seznanim z okolico. Tudi tu so kmetje s svojimi stroji že pridno obdelovali svoja lepo urejena polja in prostrane nasade oljk. V bližini se je bohotila s soncem obsijana, kot nekakšna vila, lepa kamnita domačija v tamkajšnji značilni oker barvi. Prijetno presenečen nad lepoto kraja, ki ga včeraj v temi nisem zaznal, pokličem boljšo polovico in jo povabim nekam v bližino na kavo.

Kava med domačini

Kmalu se povzpneva po strmini, mino velikih obvestilnih tabel o značilnostih tega kraja do vhoda v naselje. Tudi tu naju je značilen vhod skozi kamniti prehod mogočnega obzidja, pripeljal v lepe kamnite tlakovane ulice Monticchiella.

Naselje Monticchiello je polno manjših trgov, katere v sredini vedno krasi nepogrešljivi vodnjak. Ker je rana ura in čas izven sezone, se po mestecu sprehajava skoraj sama. Na najino začudenje, je tudi tu katedrala na glavnem trgu odklenjena, zato radovedno pokukava v njeno notranjost.

Bogata notranjost in unikaten oltar nama pritegneta še posebno pozornost. Ko se približava oltarju se v njem prižge in v svoji notranjosti osvetli podoba Rodolfa Anghebena, za katerega kasneje prebereva, da je živel v letih med 1375 – 1426. Notranjost katedrale je res mogočna in bogato opremljena.

Kasneje pred katedralo končno naletiva na odprti lokal, ki kot kasneje ugotoviva, izven sezone domačinom služi kot nekakšna trafika, kjer lahko kupijo časopis in popijejo kavo. Tu za turiste prodajajo spominke in lokalne specialitete kot so testenine, olja in vina.

Prisrčen starejši domačin nama v značilnem Toskanskem narečju poskuša razložiti, da lahko kavo dobiva le iz velikega kavomata, v katerega je potrebno vstaviti skromnih 60 centov. Prijazno pomaga in nama priskrbi dve kavi, ki sta se še kako prilegli. Po prijetnem kramljanju, kolikor smo se pač razumeli, od njega kupiva še magnetni spominek in testenine za naše vegetarijance, ter se na koncu lepo pozdravimo.

Še ena lepa izkušnja in spoznanje, da so Italijani v resnici prisrčen in prijazen narod.   

Zadnji članki

Ne spreglejte