Že dlje časa naju je mikal obisk Krasa, pa sva šla. In prav sva se odločila!
Na Krasu so pred kratkim dobili novo postajališče za avtodome. Nahaja se v kraju Sela na Krasu. Najprej sva se odpravila do tja in tako kot midva najbolje znava, naju je Google ponovno pripeljal na povsem drug kraj, kot, da bi vedel, da ga sama ne bova našla.
Namesto na PZA-ju sva se znašla na tisto pozno petkovo popoldne pred Pomnikom miru na Krasu. Ne sprašujte, kako nama je to uspelo. Pač, uspelo je (smeh).
Ker je bilo pozno, tudi deževno in hladno, so bila vrata zaprta, le spodaj je gorela luč v majhnem lokalu, kamor sva se odpravila. Jaz obvezno deci terana, Šefe, ki je vozil, pa brezalkoholno pivo.
A Pomnik miru mi ni dal miru, zato sva sklenila, da ga obiščeva, ko se bova odpravljala.
Zvečer je bilo, ko sva našla PZA, dobro je označeno, le gledati je potrebno. Plačilo je mogoče s kartico, avtomat boste našli takoj za rampo v notranjosti postajališča. 20 evrov za 24 ur ter nekaj malega doplačila za elektriko. Ni se nama zdelo drago, sploh za vse to, kar nudijo. Ogrevane sanitarije, lepo urejena postajališča za avtodome, izpust odpadne vode, v ceni tudi točenje pitne vode. Lepo urejeno in prekrasen pogled na Jadransko morje in Tržaški zaliv.
A PZA je bil v času, ko sva ga obiskala midva (lani jeseni), voden kot kamp, zato je naslednjega dne gospa, ki je prišla, zahtevala osebne izkaznice, plačati sva morala tudi turistično takso. Ne spomin se več, koliko.
Potep po okoliških krajih
Naslednjega dne sva se prebudila v sončno jutro, po kavici in zajtrku sva sklenila, da se odpraviva na potep. “Čisto malo, ne potrebujeva nahrbtnika in vode,” je dejal Šefe in sva šla.
No, potrebovala bi tako nahrbtnik kot tudi vodo, saj sva prehodila več kot 15 kilometrov. A k sreči sva našla trgovino, kjer sva nakupila vodo in izotonik. Od domačinov pa izvedela, kje prodajajo zares dobro vino.
Kupila sva nekaj terana in že po prvem požirku nama je bilo žal, da nisva imela nahrbtnika, da bi ga lahko kupila več. Dobro vino, po ceni tri evre za liter. Med najinim sprehodom pa sva kmalu ugotovila tudi, kako prijazni so tamkajšnji ljudje. Še se bova vrnila.
Pomnik miru
Naslednjega dne sva se že zgodaj zjutraj odpravila do Pomnika miru, tokrat so bila vrata odprta in z zanimanjem sva si pogledala muzej, ki je postavljen v spomin vsem braniteljem slovenske zemlje. 25 metrov visok stolp v notranjosti skriva sobe, v katerih je muzejska zbirka, ki se vas bo zagotovo dotaknila. Pisma, predmeti, vonj, vse je spominjalo na veliko žalost in trpljenje zavednih Slovencev, ki so nekoč še kako znali ljubiti svojo zemljo in svoj dom.
Na vrhu stolpa pa nagrada, čudovit pogled na Jadransko morje, Furlansko nižino, Julijske Alpe in Vipavsko dolino.
Po ogledu sva kar pred najinim Vančijem, ki sva ga pustila zraven na velikem parkirišču, popila brezalkoholno pivo in se odločila, kam greva. Imela sva že dva prosta dneva.
Pobrskala sva za kampi in našla kamp Lijak. Naslednjič pa o dogodivščinah, ki sva jih tam doživela …