Čudovita narava, prijazni ljudje, znamenitosti, majhne vasice, raziskovanje z električnim kolesom in vrhunska, a pregrešno draga vina. Vse to so Goriška brda.
Konec julija sva končno ponovno dobila nekaj prostih dni in jih izkoristila za potepanje z najinim Vančijem. Odločila sva se, da obiščeva Goriška brda, nisem še bila.
Ker je bila sezona na višku, sem klicala v kamp Brda, kamor sva se namenila, a so mi povedali, da je pri njih vse polno.

Na spletu sem nato našla turistično kmetijo Štanfel, ki prav tako nudi možnost avtodomarjem, da pri njih prespijo. Poklicala sem jih in rezervirala termin, še je bilo prosto.
Pa sva šla. Nalašč ne po avtocesti, da sva si med počasno vožnjo ogledovala pokrajino.
Kmetijo Štanfel sva našla brez težav, ko sva prispela na lepo urejen travnik pod njihovo domačijo, sta tam že bila dva avtodoma. Nastanila sva se, prijazni lastnik nama je izrekel dobrodošlico in naju seznanil s pravili. Med drugim pojasnil tudi, da lahko pri njih večerjava in zajtrkujeva.
Odločila sva se za večerjo. Za predjed so ponudili široke rezance z lešniki, glavna jed je bila meso z žara. Zelo okusno.
Poleg večerje pa seveda njihovo vrhunsko vino, ki ga pridelujejo sami. Pri njih lahko kupite tudi buteljke. Sicer niso poceni, a vino je res vrhunsko.
Ko sva želela večerjo plačati, sva izvedela, da jemljejo samo gotovino. Pa sva imela razlog več, da sva naslednjega dne raziskala okoliške kraje ter na bankomatu dvignila denar.
V kamp po električna kolesa
K sreči sva se odpravila v napačno smer, iz turistične kmetije sva prišla po glavni cesti peš do kampa Brdo. Dan je bil vroč, zato sva sklenila, da vprašava, če nudijo izposojo električnih koles. Peš se nama po tej vročini ni več dalo.
Kamp Brdo je majhen kamp, lepo urejen, z zunanjim bazenom. Ugotovila sva, da nama veliko bolj ustreza kmetija Štanfel, saj je bil kamp poln in zelo glasen. Midva pa imava raje, če lahko izbirava, bolj mirne kotičke. Vsekakor pa kamp priporočam družinam. Zabave ne bo manjkalo.
Kljub temu, da nisva bila gosta kampa, sva si lahko sposodila kolesi. Za tri ure sva plačala 25 evrov po kolesu. In sva šla. Do kraja Kojsko, kjer je bil bankomat. Z električnim kolesom brez napora, prijetno je pihljajo, le … no, ja, nisem imela kolesarskih hlač. Ufff, bolečine, hehe.
Ko sva dobila bankomat in dvignila denar, sva šla dalje, raziskovala majhne vasice, občudovala naravo in prišla do razglednega stolpa Gonjače. Do vrha je 144 stopnic, razgled pa poplača ves trud.
Vreme je bilo lepo, zato sva res lahko uživala v razgledu, videla Brda, Julijske Alpe, Dolomite, Furlanijo, Tržapki zaliv, Kras in Vipavsko dolino ter Trnovski gozd. Opazila pa tudi naslednjo točko, ki naju je zanimala: vasica Šmartno.
Srednjeveška vasica Šmartno je nekaj, kar v Brdih nikakor ne smete izpustiti. Skriva se za zidovi iz 16. in 17. stoletja, ki so nastali v času Beneško – Habsburških vojn.
Sprehod po vasici Šmartno je zagotovo nepozabno doživetje. Midva sva si vzela čas, uživala v vsakem koraku, si ogledala čudovite ozke ulice, se sprehodila po tlakovanih poteh, ki vodijo do cerkve sv. Martina. Kar nisva želela oditi, tako lepo se je bilo sprehajati po poteh, kjer so nekoč hodili naši predniki in občudovati šmartensko arhitekturo.
Naslednjič pa o Vipavskem križu.