Ko greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj. Tako nekako gre tisti znameniti rek, saj naj bi bil Dunaj pregrešno drago mesto. Verjetno res, če obiščeš drage butične trgovine, lokale in hotelske verige v strogem centru Dunaja.
Če pa te na Dunaj vleče zgolj želja, da obiščeš sobotni bolšji sejem, po dunajsko ‘Flohmarkt’, pa takšen enodnevni izlet sploh ne stane tako veliko. Tudi midva jo dostikrat kam mahneva kar tako, zgolj z željo, da nisva kar doma ‘raztegnjena’ na sedežni garnituri v domači dnevni sobi.
In tako sva se tokrat odločila, da obiščeva dunajski bolšji sejem, Urška namreč že dolgo išče starinsko stensko uro, tisto z utežmi in nihalom. In kje drugje boš iskal starinsko uro kot na bolšjem sejmu, kjer se prodajajo vse mogoče starine, uporabne in neuporabne?
Megleno sobotno jutro se je komaj prebujalo, budilka je brnela točno ob pol šestih, popijeva obvezno kavo in ob šestih sedeva v avto in se odpeljeva proti Avstriji, natančneje Dunaju.
Priprav na pot nisva imela veliko, kje peljati ni problem, cestne oznake so v redu. Kje na Dunaju parkirati pa tudi ni težava, saj sva ‘gor’ bila že nekajkrat in imava v bistvu že znano parkirno mesto v predmestju Dunaja, v okraju Oberlaa, kjer je začetna postaja dunajske podzemne železnice, ki te potem pripelje v strogi center Dunaja. Na poti sva se ustavila samo enkrat, na avtocestnem počivališču malo pred Dunajem, samo toliko, da si pretegneva noge.
Malo pred deveto zjutraj sva tako pred seboj ugledala prve obrise avstrijske prestolnice, še nekaj ovinkov in odcepov in že sva bila na najinem parkirnem mestu, kjer sva parkirala avto in se sprehodila nekaj korakov (manj kot 50 metrov) do postaje podzemne železnice. Pred tem sva se ustavila še v bližnji trgovini in kupila ter pojedla nekaj štručk, da bova lažje dočakala kosilo.
Vlak podzemne na progi U1 naju je odpeljal do postaje Karlsplatz, kjer sva prestopila na progo U4, že naslednja postaja Kettenbrückengasse je bila najina postaja, samo še nekaj stopnic naju je ločilo do vstopa v mestni vrvež direktno na bolšjem sejmu.
Verjetno ga ni otroka na zemeljski obli, ki bi bil bolj vesel, ko dobi najljubšo igračo, kot je bila v tistem trenutku Urška. Kar skakljala je od stojnice do stojnice, imela bi vse, v mislih je že opremljala domače stanovanje z razno ropotijo, ki so jo prodajali prodajalci. Po skoraj dveh urah drenjanja in hoje mimo enih in istih stojnic se je tudi Urška končno utrudila in rekla “Robi, dosti imam”. Sedaj sem bil pa jaz vesel, predvsem tega, da na koncu Urška ni našla nič, kar bi kupila.
Sprehodila sva se še do akvarija Das Haus des Meeres, neverjetna gneča pred vhodom naju je odvrnila od tega, da bi akvarij obiskala, zato sva se rajši sprehodila po Mariahilfer Straße. Le kdo ne pozna te skoraj dvokilometrske nakupovalne ulice na Dunaju s pregrešno dragimi butiki.
Sproti sva naredila nekaj fotografij pred Stefanovo katedralo, potem pa naju je oba vleklo do Philharmoniker Straße, do hotelske slaščičarne hotela Sacher, kjer lahko poješ eno najboljših tortic s še boljšo smetano, tisto ‘ta pravo’, kakršne ne dobiš nikjer drugje.
Da je ta torta res dobra, je bilo očitno ob prihodu do hotelske slaščičarne, kjer je na vstop v koloni čakalo vsaj sto ljudi. Družno sva se odločila, da midva ne bova še dva izmed njih.
Zelo podobno torto sva si tako privoščila v naslednji znani slaščičarni Oberlaa Konditorai. Lep sončen dan je očitno na Dunaj privabil ogromno ljudi, zato sva se s podzemno rajši odpeljala v predmestje, kjer sva imela parkiran avto, poiskala tipično dunajsko vaško gostilno in si privoščila tipično dunajsko kosilo.
Sledila je le še vožnja proti domu, ob 18. uri sva tako prispela domov. Domov sva prišla brez tistega, zaradi česar sva v bistvu šla na Dunaj, brez starinske stenske ure z utežmi in nihalom. Nič hudega, bolšjih sejmov je v bližnji in daljni okolici kar nekaj, nekje bova to uro že našla. Kljub temu sva se imela na enodnevnem izletu lepo, bolje rečeno, enkratno.
Avtorja prispevka in fotografij: Urška in Robi Dorn.