Tina Gaber je delila zelo čustveno izpoved. Zapisala je, da ne more biti tiho, ker je žalostna.
Tina Gaber se je tokrat na družbenih omrežjih oglasila z zelo žalostnim zapisom. Razkrila je, da je žalostna in da ne more biti tiho, razkriva NaDlani.si.
»Ne morem biti tiho, ker sem zalostna. Hvala vsem, ki delate srcno, odgovorno in zares za dobrobit zivih bitij. Ta zapis ni namenjen vam.:
Danes so v Mariboru bili primorani USMRTITI psicko Madono. Psicko, ki je prezivela grozote, da bi koncno lahko zazivela s svojo srcno posvojiteljico. Psicko, za katero so se borili dobri ljudje z vsemi mocmi. A med tistimi, ki odlocajo o usodi zivih bitij, ni bilo nikogar, ki bi imel pogum ali srce, da bi ji dal priloznost. Umrla je po odlocitvi sistema, ki ji je hladnokrvno, birokratsko, s kopico uradniskega strahu in ignorance in brez vsakrsne moralne refleksije vzel zivljenje,« je zapisala.
»Ena izmed stirih oseb in s.p.-jev, ki imajo pooblastilo odlocati o zivljenju in smrti, je kot ze tolikokrat prej brez oklevanja, rutinsko in hladno podpisala smrtno obsodbo. Ker je lazje vedno reci “NE da se” kot enkrat reci “POSKUSIMO”. Ker je to “po pravilih”. A ko pravila niso pravicna, ko so brezcutna in toga, potem niso varovalka – ne resujejo – ubijajo!
In kako je sploh mogoce, da o zivljenju ali smrti odloci ena sama oseba brez nadzora, brez evalvacije, brez odgovornosti? Sprejema usodne odlocitve, nihce pa ne preverja, v kaksnem stanju je, kako odloci, po kaksnih merilih. Kako vemo, da odloci posteno? A ni skrajni cas, da se za take primere določi neodvisna, strokovna komisija, ne pa en sam clovek, ki si je vzel vlogo rablja?« je pojasnila Gabrova.
Zmeraj se najde pot
Dodala je, da ni bilo nikogar, ki bi stopil v bran življenju ali vsaj rekel, počakajmo in poiščimo drugo mnenje. Meni, da so vsi na brzino dvignili roke in dovolili, da življenje ugasne.
»Zmeraj se najde pot, ce je volja. Je tako? A vsi so na brzino dvignili roke in dovolili, da zivljenje ugasne, ceprav se ga je se dalo obdrzati.
Inspektorica, ki je prihitela kot da gre za nujno evakuacijo, je bila polna sluzbene nuje in prazna vsega, kar cloveka dela cloveka – empatije, dvoma, cloveskega premisleka. Kljub stevilnim prošnjam, opozorilom in dokazom, da obstaja upanje, ji je bila vsaka minuta Madoninega zivljenja odvec. Mirne duse je odredila, naj se igla smrti zapici v telo, ki se je komaj naucilo zaupati. In Madona je umrla… ker nihce ni zelel pogledati onkraj dokumenta,« je zapisala.
Klic k razumu
»To NIKAKOR NI zapis proti pravilom. To ni upor proti zakonu. To je klic k RAZUMU. Obstajajo trenutki, ko je PRVO treba biti clovek, pa SELE POTEM uradnik. Ko je moralna dolznost mocnejsa od sluzbene dolznosti. In v tem krutem svetu na dolocenih pozicijah rabis srce IN jajca. Tako pac je.
Ampak, konec koncev, niste jih imeli niti takrat, ko ste tri, sedaj že evtanazirane, pse vrnili cloveku, ki je brutalno pretepal svojo mater, ustrahoval okolico s psi in le te fizicno in psihicno zlorabljal.
Sem jezna, ogorcena, razocarana. In z mano se mnogi, ki v tej drzavi vsak dan gledamo, kako se za pravila skrivajo tisti, ki bi morali imeti SRCE. Ce imas moc odlocati o zivljenju, imas tudi moralno obveznost. Da premislis. Da se vprasas: “Kaj bi naredil, ce bi slo za MOJE zivljenje?”
In ce v sebi ne najdes kancka poguma, socutja ali zelje, da bi kdaj naredil nekaj vec kot zgolj to, kar je “po crki protokola”, potem ne sodis na taksno funkcijo. Madona je danes umrla zaradi sistema, ki je izgubil stik z realnostjo in z etiko. Umrla je zaradi cloveske ignorance, hladnosti in strahu pred odgovornostjo. In to je – kljub pravilom – neodpustljivo,« je razkrila.
Svoj zapis je zaključila z dejstvom, da jo to sploh ne preseneča, saj v državi odgovorni ne uspejo izvesti niti primerov, ki so še bolj žalostni in grozljivi.