Znana slovenska televizijska voditeljica je sklenila, da javno zapiše oster zapis vsem tistim, ki so se v zadnjih dneh norčevali iz enega najbolj odmevnih dogodkov.
Znana slovenska televizijska novinarka in voditeljica Valentina Podplatnik, ki jo poznajo gledalci Planet TV, je sklenila, da javno zapiše daljši zapis. Ta se nanaša na mladeniča, ki se je pritoževal, da med evakuacijo ni imel toplega obroka.
»Ko berem objave in članke, povezane z vračanjem Slovencev z Bližnjega vzhoda in drugod, se sprašujem: med kakšnimi ljudmi jaz to živim? Ampak res.
Vsi tisti, ki se zadnje dni norčujete iz mladeniča, ki je potožil zaradi toplega obroka, in se z objavami in komentarji naslanjate nad njegovo izjavo, ki jo verjetno že obžaluje. Vsi tisti, ki se naslanjate nad ostalimi po vaše “razvajenimi” evakuiranci – se kar sami odstranite iz mojega vidnega polja. Velikokrat mi na ulici kdo da izjavo, pa si že čez 10 sekund premisli,« je zapisala.
Še vedno nisem pri poanti, sem pa tik na tem.
»Kot nekdo, ki ima za seboj hudo travmo, bom vse, kar boste prebrali, napisala iz izkušnje.
Predstavljajte si, da odpotujete z družino na dopust. V Dubaj. Mesto, o katerem sem v zadnjem tednu na slovenskih profilih na socialnih omrežjih prebrala več slabega kot kadarkoli prej. Pa berem veliko, ker me zanimajo druge kulture, velika mesta, razvoj. Pač – radovedna sem,« je nadaljevala s svojim zapisom.
»Sredi zime odpotujete v tople kraje. Uživate. Nabirate vtise. In potem – kot strela z jasnega – udari vojna. Prestrašiš se. Če imaš seboj otroke, se prestrašiš na kvadrat, na kubik.. Ker tega nisi pričakoval niti v sanjah. Dubaj je izjemno varno mesto in to vedo vsi, ki so ga kadarkoli obiskali. Jaz sem ga zapustila tri dni preden je izbruhnila vojna,« je zapisala.
»Seveda začneš takoj iskati informacije. Na socialnih omrežjih. Prebiraš svašta. Situacija se spreminja iz ure v uro. V stiku si z domačimi, ki so pogosto še bolj prestrašeni kot ti. Če si človek, na katerega drugi močno vplivajo, lahko ta pritisk postane še večji.
Bolj kot bereš naslove in gledaš posnetke na omrežjih, bolj imaš občutek, da je situacija res kritična,« je nadaljevala.
Kaj svetujejo vsi?
Dejala je, da v takih dogodkih vsi svetujejo, da se pokliče ambasado. »Pokliči ministrstvo. Seveda jih večina zagotovo ni čakala križen rok in so se verjetno po najboljših močeh trudili najti alternativo. Mnogi jo najdejo. Za tiste, ki pa je niso pa je ministrstvo vzpostavilo telefonsko številko in jih začelo pozivati, da se javijo. Informacije so skope. Situacija se zaostruje. Svetujejo ti, da hotela ne zapuščaš in počakaš na evakuacijo.
Medtem razmišljaš. Domači dodajo svoje mnenje, kaj bi bilo najbolje.
Po dveh dneh čakanja končno pride čas za odhod. Iz Dubaja z avtobusom v 428 kilometrov oddaljeni Oman (Muškat),« je nadaljevala z daljšim zapisom.
Kavč komentatorji najpametnejši?
»Na družbenih omrežjih si vmes bral komentarje domačih “strokovnjakov”, da je pot po kopnem še bolj nevarna kot čakanje. In seveda razmišljaš .. je bila to sploh dobra ideja?
Pot je dolga in naporna. Na avtobusu si z različnimi ljudmi. Nekateri so panični. Drugi popolnoma tiho. Nekateri preveč razmišljajo naglas.
To ni izlet z avtobusom, kjer se nažge harmonika in pijejo kratki. Potem pa še 4 ure kontrole na meji, prihod na letališče. Zapleti. Čakanje. Utrujenost. Strah. Takrat so misli čisto drugačne. Ker se možgani preklopijo v “preživetveni način”.
In potem – po skoraj 48 urah – končno prideš domov. Pristaneš. Greš čez kontrolo. Komaj čakaš, da vidiš svoje. Tiste, ki so medtem brali pompozne naslove člankov, da je letalo Slovencev v zraku prestregel ameriški dron. Ampak preden prideš do njih, te že čakamo “mi” – zaposleni v medijih. Z mikrofoni. Kamerami. Fotoaparati v rokah. Da “ujamemo” te “Hanzeke in Pepike”, kot jih nekateri sarkastično imenujete te dni, ki so komaj čakali, da objamejo svoje ljudi,« je skušala pojasniti.
»Hvala bogu, da so jih. Hvala bogu. Je sploh kaj lepšega videti kot ljudi, ki se objamejo, ker so srečni, da se spet vidijo? Tudi če jim pritečejo solze? Pa kaj!
Vsi, ki se zdaj nad temi evakuiranci naslanjate, bi se lahko vsaj potrudili razumeti nekaj osnovnega. Ko človek doživi hud stres ali potencialno nevarno situacijo, se možgani preklopijo v tako imenovani survival mode. Psihologi temu rečejo odziv fight, flight ali freeze.
Takrat se človek ne vede racionalno kot v mirnem dnevnem ritmu. Misli se vrtijo okoli osnovnih stvari: varnost, hrana, dom, bližnji. In oni niso bili tam v istem filmu, kot mi doma. Marsikdo razmišlja ali izreče kaj, kar mogoče v običajnem filmu, ne bi. In iz takih trenutkov delati spletni cirkus, ki meji že na linč pove več o vas kot o njih.
Pa se vrnimo na začetek. MED KAKIMI LJUDMI JAZ TO ŽIVIM?« se je spraševala novinarka.
Je to nevoščljivost?
»Iz vas, ki vam je ta objava namenjena žari samo razočaranje, nevoščljivost, jeza, frustracija. Užitek ob tem, da je nekdo drug v stiski. Morda sem preostra do tistih, ki pri tem sodelujete le iz zabave in boste vsaj ob tem zdaj malo razmislili. Ali pa imamo pač povsem različne vrednote.
Ampak res..Res? Ste res taki? Ali pa s tem samo filate svoj ranjeni ego?
Žal mi je za vas. Res mi je. Razočarali ste me že velikokrat. Ampak že dolgo ne tako kot v teh dneh.
In še nekaj.
Pa kaj, če so šli v Dubaj.
Pa kaj, če so tam zapravili ne vem, 20 tisoč evrov.
So zapravljali vaš denar? NE. Niso. Zapravljali so svojega. Vem, njihovo evakuacijo bomo plačali vsi. Ok – lahko naredimo kot Nemci, pa naj da vsak 500 evrov. Ampak potem tudi vi, ko boste kje ostali, ne pričakujte miloščine. Koliko vplačamo v državno blagajno vsaki mesec, na vsako storitev pa čakamo kot pes na kost.. Imamo še vsi par evakuacij verjetno v dobrem,« je izpostavila.
»Kar vas v resnici moti, ni njihov dopust. Niti to, kako “udrihajo” čez pomoč. Moti vas to, da v svojem življenju nimate ničesar, kar bi zapolnilo vaš čas bolj kot to, da secirate stavek, morda izrečen v trenutku stresa, utrujenosti in šoka. Ali vsega po malo.
Ker ta mladenič, iz katerega se posmehujete, zagotovo ni povedal samo tega. Vsak dan snemam in montiram izjave. In vem, kako hitro se lahko iz ene dolge izjave izreže en sam stavek, ki potem zaživi svoje življenje.
Žalostno je, da nekdo to izkoristi. Da nekoga spravi v dodatno stisko. Samo zaradi klika. Deljenja. Faking ratinga.
EMPATIJA JE ZASTONJ. A je na žalost, za nas vse, ki nam dosti krat rečejo “ti si preveč soft za ta svet” očitno postala luksuz.
Zato, kot je enkrat rekel Gojko Ajkula – Odstranite se pošasti!« je zaključila.