Jan Plestenjak v slovenskem prostoru že dolgo ni več zgolj pevec. Je institucija, sinonim za romantični pop in obraz, ki ga prepozna prav vsaka generacija, od babic do vnukinj.
Čeprav se zdi, da o njem vemo vse – kje pije kavo, katero vino obožuje in s kom se trenutno sprehaja po strunjanski obali – Jan v resnici ostaja ena najbolj enigmatičnih osebnosti pri nas. Za bleščečo podobo neustavljivega šarmerja in razprodanimi dvoranami se skriva človek, ki se bolj kot v hrupu zabav počuti doma v popolni tišini, in umetnik, ki svojo ranljivost že desetletja skriva za jekleno disciplino.
Jan Plestenjak
Kaj je tisto, kar Jana loči od množice drugih glasbenikov, in kakšna je njegova resnična zgodba, ko ugasnejo odrski reflektorji in ostane sam s svojo kitaro?
Umetniški geni in tiha samota Škofje Loke
Da bi zares razumeli Jana Plestenjaka, se moramo vrniti v njegovo otroštvo, ki je bilo vse prej kot običajno. Njegova mati, Dora Plestenjak, je ena naših najbolj priznanih slikark, njegov pokojni brat Domen Slana pa je bil vrhunski kipar. Jan je odraščal v hiši, kjer je bila umetnost zrak, ki so ga dihali, a hkrati je bila ta ustvarjalna svoboda prepletena s skoraj vojaško disciplino.
Malo ljudi ve, da je bil Jan kot otrok izjemno introvertiran. V Škofji Loki se ni vedno počutil kot del množice; bil je fant, ki je raje kot za žogo posegel po klasični kitari. Njegova izobrazba ni “popovska” – Jan je vrhunsko izšolan glasbenik. Študij klasične kitare v Ljubljani in kasneje izpopolnjevanje na prestižnem Berkleeju v ZDA sta v njem izklesala perfekcionista. Ko danes njegovi sodelavci pravijo, da je z njim v studiu težko delati, ker sliši vsako napačno milisekundo, to ne izvira iz prevzetnosti, temveč iz spoštovanja do glasbe, ki mu ga je vcepila mati slikarka: “Umetnost ni naključje, je trdo delo.”
“Strunjanska tišina”: Zakaj je morje njegov edini pravi zaveznik?
Čeprav ga mediji pogosto slikajo v elitnih ljubljanskih restavracijah, Janova prava baza že leta ostaja Strunjan. Tam, v svojem domu s pogledom na Piranski zaliv, Jan najde tisto, kar najbolj potrebuje – mir, ki ga v Ljubljani ni. Tisti, ki ga poznajo osebno, vedo, da je Jan v resnici “človek samote”.
Malo znano dejstvo je, da Jan večino svojih največjih uspešnic napiše v popolni izolaciji. Ko ustvarja album, se ugasnejo telefoni, vrata se zaprejo in Jan postane ujetnik svojih misli. Njegov odnos do soljudi je fascinanten: čeprav ga oboževalke oblegajo, je do tujcev pogosto zadržan, skoraj sramežljiv. Ko pa gre za domačine v Istri, je Jan tisti, ki zna ure in ure poslušati zgodbe ribičev. Pravi, da so te zgodbe – realna bolečina, preprosto hrepenenje in vonj po soli – tisto, kar hrani njegovo poezijo.
Mit o “večnem samskem” in strah pred povprečnostjo
Nobena tema v povezavi z njim ne vzbudi toliko zanimanja kot njegovo ljubezensko življenje. Jan Plestenjak velja za “večnega samca“, a kdor pozna njegove verze, ve, da je to le površna oznaka. Jan je človek ekstremnih čustev. Sam pravi, da je v odnosih “težek”, ker od sebe in partnerice zahteva popolno predanost.
V ozadju njegovih številnih zvez se skriva človek, ki se dejansko boji povprečnosti v ljubezni. Njegove misli, ki jih občasno deli v ozkih krogih, razkrivajo globoko melanholično naravo.
Nekoč je dejal: “Ljudje se bojijo tišine, ker takrat začnejo slišati sebe. Jaz tišino potrebujem, da sploh vem, kdo sem.” Njegova “osamljenost” je torej v veliki meri zavestna izbira. Je cena, ki jo plačuje za to, da lahko piše pesmi, v katerih se najde na tisoče zlomljenih src.
Jan Plestenjak čustveno o svoji materi: »Težko mi je, ker ni prišla …«
Poslovnež z vizijo: Več kot le glasba
Še ena plast Jana Plestenjaka, ki je javnost ne vidi pogosto, je njegov izjemen poslovni čut. Jan ni le glasbenik, ki čaka na koncert; je vizionar, ki razume blagovno znamko. Njegovi projekti, kot je bila restavracija Soba 102, kažejo na njegov čut za estetiko tudi izven glasbenih okvirjev. Jan vse, česar se dotakne, spremeni v zgodbo.
A kljub uspehu ostaja kritičen do sodobnega sveta. Motijo ga površnost, hitra hrana in hitra glasba. Njegov odnos do tehnologije je skoraj staromoden; raje ima osebni stisk roke in pogovor ob kozarcu rdečega vina kot pa tisoč všečkov na Instagramu. Prav ta “starosvetnost” je tisto, kar ga dela avtentičnega v svetu, ki postaja vse bolj digitalen in umeten.
Njegove misli: “Zmaga je v poti, ne v cilju”
Če bi lahko pokukali v Janov osebni dnevnik, bi verjetno našli zapise o minljivosti. Jan se močno zaveda časa. Vsak njegov “premor” od odrov (kot je bil tisti zadnji, leto dni trajajoči) je namenjen ponovnemu iskanju smisla. “Vsi te sprašujejo, kdaj boš spet na vrhu, nihče pa te ne vpraša, ali si srečen v dolini,” je ena od misli, ki povzema njegovo filozofijo.
Jan Plestenjak danes ni več tisti mladenič, ki je z “Amore Mio” osvojil Slovenijo. Je zrel moški, ki s ponosom nosi svoje gube in svoje brazgotine. Njegov odnos do mame Dore ostaja najsvetejša točka njegovega življenja; ona je njegov kritični um in njegovo sidro.
Jan Plestenjak ostaja uganka, ker je tako izbral sam. V svetu, kjer zvezdniki prodajajo svojo intimo za klike, on svojo čuva v strunjanskih meglicah.
Je dokaz, da lahko ostaneš na vrhu le, če si pripravljen nenehno kopati po svoji notranjosti, četudi tam včasih najdeš le samoto. Jan ne poje zato, da bi bil slaven – slaven je zato, ker si upa peti o tistem, kar si drugi upamo le tiho misliti.