Bogdan Lubej – od “malega Petra” ki ni jokal, do mirnega življenja brez žarometov. Če bi v slovenski filmski zakladnici iskali obraz, ki pooseblja nedolžnost, pogum in tisto posebno otroško nagajivost, bi se vsi poti ustavile pri enem samem imenu: Bogdan Lubej.
Leta 1964, ko je pod taktirko režiserja Franceta Štiglica nastala vojna drama (in komedija) Ne joči, Peter, si nihče ni predstavljal, da bo mali, svetlolas deček postal simbol slovenskega filma.
Njegov stavek “A si ti tud not padu?” in tisti nepozaben pogled, s katerim je opazoval svoja odrasla zaščitnika, sta se za vedno vpisala v kolektivni spomin Slovencev.
Se ga spomnite? Tak je danes mali Peter, ki je vprašal: “A si ti tud not padu?”
Bogdan Lubej
Toda medtem ko filmske legende običajno ostanejo pod sojem žarometov, je Bogdan Lubej izbral povsem drugačno pot. Danes, šest desetletij po tistem, ko je kot otrok osvojil velika platna, Bogdan živi življenje, ki je svetlobna leta oddaljeno od blišča filmske industrije, a je prav zato toliko bolj izpolnjeno in pristno.
Kako je Bogdan postal “mali Peter”?
Zgodba o tem, kako je Bogdan Lubej sploh dobil vlogo, je danes že del filmske legende. Režiser France Štiglic je iskal dečka, ki ne bi le igral, temveč preprosto “bil”. Bogdan je bil takrat star komaj pet let. Na avdicijo ga je pripeljala teta in s svojo naravno sproščenostjo je takoj prepričal strogo komisijo. V konkurenci stotin otrok je Bogdan izstopal, ker se ni bal kamere, hkrati pa je premogel tisto redko kombinacijo miline in trme, ki jo je lik Petra zahteval.
Snemanje filma v okolici Vipave je bilo za malega Bogdana velika avantura. Čeprav so bili snemalni dnevi dolgi in naporni, je Bogdan postal maskota ekipe. Legendarna igralca Lojze Rozman in Bert Sotlar sta nanj pazila kot na lastnega sina. Med njimi se je spletla vez, ki je presegla filmski scenarij – njuna zaščitniška narava v filmu je bila v veliki meri odraz dejanskih čustev, ki so jih čutili do bistrega petletnika.
Šokantna slava in odločitev za umik
Ko je film Ne joči, Peter prišel v kinematografe, se je v Sloveniji zgodila prava “petromanija”. Bogdan Lubej je bil čez noč najbolj slaven otrok v državi. Kamorkoli je prišel, so ljudje v njem videli tistega dečka, ki so ga trije minerci reševali sredi vojnega kaosa. A prav ta nenadna slava je bila tista, ki je Bogdana in njegovo družino postavila pred težko odločitev.
Namesto da bi izkoristil prepoznavnost in nadaljeval igralsko kariero, se je Bogdan po koncu osnovne šole odločil za anonimnost. Svet filma ga ni premamil. Čeprav je prejemal ponudbe za nove vloge, je v njem prevladala želja po normalnem, stabilnem otroštvu in kasneje poklicu. Ni želel biti odvisen od muhavosti režiserjev ali trenutne popularnosti. Mnogi so se takrat spraševali, zakaj je “mali Peter” utihnil, a zanj je bil odgovor preprost. Hotel je biti Bogdan, ne le Peter.
Kaj Bogdan Lubej počne danes?
Pot Bogdana Lubeja se je po filmski izkušnji obrnila v povsem druge, bolj eksaktne vode. Namesto študija na akademiji za gledališče in film se je odločil za ekonomijo. Svojo profesionalno pot je večino časa gradil v finančnem sektorju. Zaposlil se je v banki SKB, kjer je preživel celo svojo delovno dobo do upokojitve.
Tisti, ki so z njim delali na bančnih okencih ali v pisarnah, pogosto niso imeli pojma, da jim kavo kuha ali dokumente podpisuje najbolj znana otroška zvezda nekdanje Jugoslavije. Bogdan je o svoji preteklosti v službi redko govoril. Ni iskal pozornosti in ni želel, da bi ga ljudje obravnavali drugače zaradi nečesa, kar je storil pri petih letih. Bil je zanesljiv, strokoven in izjemno skromen sodelavec.
Danes je Bogdan upokojenec. Uživa v tistem, kar mu je bilo vedno najbolj pri srcu – mirnem družinskem življenju v Ljubljani. Je ponosen oče in dedek. Prosti čas najraje preživlja v naravi ali v krogu svojih najbližjih. Čeprav so njegovi lasje zdaj sivi in ne več tisti otroško svetli, pa njegovi znanci pravijo, da je tisti iskrivi pogled v njegovih očeh ostal popolnoma enak.
Odnos do filma: Blagoslov, ne breme
Mnogi otroški igralci se kasneje v življenju spopadajo z zagrenjenostjo ali težavami, ker ne morejo ponoviti zgodnjega uspeha. Pri Bogdanu Lubeju je zgodba povsem drugačna. Na svojo vlogo v filmu Ne joči, Peter gleda s toplino in hvaležnostjo. Zanj to ni breme, temveč čudovit spomin na čas, ko je bil del nečesa velikega.
Občasno se še vedno udeleži kakšne obletnice ali simpozija o slovenskem filmu. Poudarja pa, da je on le majhen delček velike zgodbe Franceta Štiglica. Še vedno ga kdaj ustavijo na ulici. Tisti, ki film poznajo do potankosti, v njegovem obrazu še vedno prepoznajo poteze malega Petra. Takrat se le nasmehne in prijazno poklepeta, a hitro znova izgine v svojo varno anonimnost.
Ne joči, Peter: Kaj se danes dogaja z igralcem, ki je zaigral malega Petra?
Zakaj ga ne bomo nikoli pozabili?
Bogdan Lubej je živi dokaz, da lahko slava pride in gre, karakter pa ostane. Njegova zgodba nam pove, da za srečo ni potrebno nenehno iskanje žarometov. On je svojo srečo našel v bančni pisarni in družinskih sprehodih. Gotovo pa v zavedanju, da je nekoč, davno tega, celo državo naučil, da je v redu jokati, če si le dovolj pogumen, da greš naprej.
Bogdan Lubej bo za nas vedno ostal “mali Peter”, a v resnici je postal nekaj veliko večjega: človek, ki je znal preprosto in dostojanstveno odrasti, ne da bi pri tem izgubil svojo dušo. In ko naslednjič na televiziji zagledate tistega dečka, ki sredi gozda sprašuje o minercih, vedite. Tisti fant je danes srečen moški, ki s ponosom gleda na svojo pot – tako tisto filmsko kot tisto resnično.