Daša in Maša sta bili sestri. Nikoli pa se nista razumeli, nikoli ni bilo med njima tiste prave sestrske ljubezni.
Daša je bila leto dni starejša, Maša je imela sedemnajst let. Daša je bila lepotica, tudi Maša ji ni zaostajala v lepoti. Toda njun karakter je bil povsem različen. Daša je bila vesele narave, znala se je vklopiti v družbo, povsod in vedno je bila v središču pozornosti. Že od malega je znala igrati življenje tako, da so stregli njej in ne obratno.
Maša pa ni imela veliko prijateljic, niti ni nikoli imela fanta. Bila je sramežljiva, ni znala navezati stikov s sovrstniki. In zato je bila na svojo sestro jezna. Že od nekdaj se ji je zdelo, da je njena sestra srečnejša, da jo imajo vsi raje. Krivila je njo za svoj neuspeh, menila je, da jo zakriva, da ji sestra ne pusti s svojim obnašanjem do lepše mladosti.
Sestro nikoli ni sovražila, le ni je prenesla. Do dne, ko je izvedela, da je dobila njega. Takrat jo je zasovražila, bila je prepričana, da je Daša izbrala njega nalašč. Samo zato, ker je vedela, da je Maši všeč. Da ji pokaže, da ga ima lahko ona, da mu je bolj všeč ona in da ne bo nikoli njen, ker ga ni vredna.
A resnica je bila, da Daša sploh ni vedela, da je Matija že dalj časa všeč njeni sestri. Nikoli nista govorili o ljubezenskem življenju, nikoli se nista zares pogovarjali.
Matija je spoznala na zabavi. Črnolasec ji je bil takoj všeč. Zapletla se je z njim v pogovor, zaplesala sta na nekaj skladb in proti jutru jo je pospremil domov, ji dal prvi, najslajši poljub.
Maša je za njuno ljubezen izvedela zadnja. Ko je bila njuna ljubezen že v razcvetu, ji je nekoč sošolka povedala, da njena sestra hodi z njim.
Maša je doma jokala in si prisegla, da bo sestro prizadela prav tako močno, kot je ona njo. Menila je, da ji je nalašč ukradla simpatijo.
Matija je kmalu pričel prihajati na obisk. Daša je bila srečna in noro zaljubljena vanj. Vse je kazalo, da bosta skupaj kar nekaj časa, kar za Dašo ni bilo značilno. Vedno je imela polno snubcev in vedno se je osvojenega kmalu naveličala. Toda Matija je bil drugačen. Čutila je, da se rojeva prava ljubezen.
Nekoč je Maša prišla iz šole domov. Daša in Matija sta sedela pred televizijo, gledala film in se držala za roki.
“Oj, si že doma? Pridruži se nama,” ji je zaklicala Daša, ko jo je zagledala.
“Nimam časa,” se je izgovorila Maša in odšla v sobo. Se vanjo zaklenila in kovala načrt, kako najbolje prizadeti sestro.
Bo že videla! Imela je lahko vsakogar, pa je izbrala prav njega. njega, ki ga je Maša opazovala že dolgo. Njega, ki se ji je kdaj pa kdaj nasmehnil in ji polepšal dan. A sedaj je niti videl ni več. Daša je bila tista, ki jo je objemal, ki ji je dajal poljube. Morala pa bi biti ona, ona!
Prišlo je poletje.
Daša in Maša sta si našli zaposlitev. Oče in mati sta odšla sama na morje za štirinajst dni. Že kar nekaj časa sta hodila sama, nista več hoteli zraven. In čeprav sta bili že dovolj stari, sta vedno poslušali napotke, kaj lahko in kaj ne.
“Teh štirinajst dni lahko prebijeva skupaj,” je predlagala Daša, ko sta se oče in mati odpeljala.
“Le zakaj?” je zabrusila Maša in jezno odšla do svoje sobe.
“Saj sva vendar sestri,” je bila razočarana Daša. Čutila je sestrino jezo že kar nekaj časa, ampak niti slučajno se ji ni svitalo, zakaj je jezna nanjo.
“In? Kaj potem, če sva sestri? To še ni razlog, da morava biti prijateljici,” je še zabrusila Maša in se zaprla v sobo.
Že tistega večera je Daša priredila v hiši manjšo zabavo. Povabila je nekaj prijateljev, prišel je tudi Matija, ki je teh štirinajst dni nameravala posvetiti Daši.
Maša je slišala glasbo in smeh, toda iz sobe ni odšla. Daša jo je skušala pregovoriti in jo je prosila, naj se jim pridruži, toda zaman. Maša je molčala v svoji sobi.
“Kar ne morem verjeti, da sta sestri,” je pripomnil nekdo izmed prijateljev. “Tako sta si različni!”
Šele proti jutru, ko je šla zabava h koncu, se je prikazal Maša. Bila je nasmejana in zgovorna.
“Kje so vsi?” je vprašala. Za mizo v kuhinji je sedela le še nekaj prijateljev.
“Pozno je že, odšli so,” ji je povedala Daša in srknila požirek črnega vina.
“Škoda, lahko bi bilo še zabavno,” je skomignila z rameni Maša. Sedla je za mizo in si odprla pivo.
Kmalu so ostali sami. Maša, Daša in Matija. Pogovor za mizo je zamrl.
“Kaj ko bi odšli počasi spat?” je zaspano predlagal Matija in objel svojo ljubezen.
Maša je stisnila pesti, se prisilila k nasmehu in predlagala: “Le zakaj bi že šli spat. Lahko se imamo prav imenitno. Predlagam igro! Kartajmo in kdor izgubi mora spiti kozarec vina do dna!”
Daša in Matija sta se spogledala.
“Kaj pa vem. Dovolj imam alkohola,” je odkimala Daša.
“Ah, daj no! Jutri lahko ves dan spimo! Popestrimo si večer,” je prigovarjala Maša.
Daša in Matija sta prikimala, toda le nekaj iger. Nato sta nameravala v posteljo.
Pričeli so kartati. Najprej je izgubila Maša. Popila je vino in veselo nadaljevala igro. Nato je bil na vrsti za pitje Matija, nato Daša in spet Matija, pa Maša in tako naprej.
Po dobri uri so bili vsi že prav pošteno veseli. Pozabili so na čas, pozabili na utrujenost. Čeprav je Maša popila že kar nekaj kozarcev vina, ni nameravala pozabiti svojega načrta. Nalivala je alkohol sestri in njenemu fantu. In zgodilo se je tisto, kar je upala in si želela. Daša je pristala v kopalnici. Objemala je školjko in spala.
Matija se je počasi dvignil in odtavala do sobe, ki je pripadala Daši. Le nekaj trenutkov je Maša počakala, nato mu je sledila. Za sabo je zaprla sestrina vrata, se slekla in legla zraven Matija. Pričela ga je poljubljati in ga buditi. Matija je bil popolnoma zmeden, vračala ji je poljube napol v snu, bil je prepričan, da zraven njega leži Daša.
Maši je uspelo še toliko, da ga je slekla, nato je zadovoljna zaspala zraven njega. ni bilo pomembno, kaj se je zgodilo, pomembno ji je bilo le to, da ju vidi njena sestra.
Daša se je prebudila ob zori, v glavi se ji je vrtelo, le s težavo si je umila zobe in poskušala spraviti iz ust neprijeten okus. Nato se je počasi odpravila do svoje sobe. In tam onemela. Zagledala je Matija in svojo sestro, ki se ga je oprijemala. Ležala sta na njeni postelji brez obleke, objeta.
Daša je zajokala in ju pričela buditi. Matija je prvi skočil pokonci in presenečeno opazoval spečo Mašo. Predramila se je in ko je videla prizor, ki ga je tako dolgo čakala, se je zadovoljno pretegnila na postelji.
“Daša, upam, da nisi jezna, še sama ne vem, kako se je lahko kaj takega zgodilo,” je pričela pojasnjevati.
“Maša, ne govori, videla sem vse. Nočem vaju več videti. Nobenega od vaju,” je kričala Daša in ju podila ven.
“Ampak, Daša, saj sva vendar sestri! Ne počni tega,” je prosila Maša in se v duši veselila zmage.
A Daša je zaprla vrata za sabo in ostala v sobi.
Matija je odšel, Maša je z zmagoslavjem odšla v svojo sobo. Zmagala je. Razdrla je sestrino vezo.
Dnevi, ki so sledili so bili za Mašo najlepši.
Njena sestra je jokala, z nikomer ni govorila. Ko jo je klical Matija in jo prosil odpuščanja, ni hotela niti slišati. Prekinila je z njim in Maša je bila zadovoljna. Dobila je potešitev.
Toda tedni so tekli dalje. Spomin na Matijo je počasi bledel, prav tako občutek zmage. Daša je spet postala vesela in družabna, Maša se je spet znašla v ozadju. Le s to razliko, da je za vedno izgubila tudi sestro. Zmaga ni bila več tako zelo sladka. Vsi so počasi izvedeli, kaj je Maša storila, nihče ni odobravala njenega dejanja.
Daša se je zaljubila, spoznala je čudovitega fanta, toda ni ga hotela predstaviti sestri. Za njo ni več obstajala.
Maša je ostala sama še dolgo. Nekoč je naletela na Matija. Povabil jo je na pijačo, toda pogovor med njima je bil grenak. Maša do njega ni čutila nič več. Ko je odhajala proti domu pa jo je zapekla vest. Počutila se je popolnoma poraženo. Spoznala je, da njena sestra nima prav nič opraviti z njenim življenjem. Začrtala si ga je sama, sama je dovolila, da je izgubila še njo, da je resnično ostala sama.