ponedeljek, 15 julija, 2024

Življenjska zgodba: Kjer se prepirata dva …

Bralka portala Top24Novice.si nam je poslala zanimivo zgodbo, ki jo je zapisalo življenje. Uživajte v branju …

Oh, življernje … (foto: osebni arhiv avtorice)

»Ne bodi nora in sprejmi službo. Sprejmi izziv, ki se ti ponuja,« je skoraj kričala Maja, ko sem ji povedala.

Sama nisem bila tako pozitivna, kot ona. Ona je videla izziv, jaz vse kaj drugega.

»Preseliti bi se morala. Ne vem,« sem odkimala.

»Nora si že zato, ker sploh razmišljaš! Če so ti ponudili stanovanje v novem stanovanjskem objektu, če boš imela večjo plačo, boljše delavno mesto, zakaj sploh premišljuješ,« je stokala Maja.

»Ne vem. Tu sem doma, tu so vsi moji prijatelji. K mami grem lahko peš na obisk,« sem govorila argumente proti.

»Da, in tu se kar naprej kregaš s starokopitnim šefom, tu živiš v enosobnem stanovanju, nad tabo živi prismojen umetnik, ki ga videti ne moreš, pod tabo živi družina in kot sama praviš vse noči joka njihov otrok. Sicer pa imaš avto. Vsak konec tedna lahko prideš sem. Mislim, da tvoja mati ne bi imela nič proti,« je kimala Maja.

»No ja, o tem sva že govorili. Mami se strinja. Spala bi na kavču,« sem na glas razmišljala.

»Torej?« je bila sedaj že nervozna.

»Ne vem,« sem odkimala. »Ni tako preprosto. Bi ti šla?«

»Če bi bila na tvojem mestu, vsekakor. Z Nejcem sta nehala, preselil se je h Kseniji, nič te ne zadržuje tukaj,« mi je rekla.

Maja je imela kar prav. Povedala mi je resnico, no, pri njeni zadnji ugotovitvi me je rahlo zabolelo pri srcu. Ni enostavno, da veste! Jaz in Nejc. Ljubezen na prvi pogled, harmonija, skladnost, romantika, nežnost…ah.

Skupaj sva bila pol leta. Zaradi njega sem pustila prejšnjega fanta. Ko sem prvič zagledala Nejca, sem vedela, da bova nekoč skupaj. Nejc je mislil enako. Ni in ni mi dal miru, kar mi je ugajalo. Moj bivši je jokal, me prosil, mi govoril, da brez mene ne zna živeti. Nisem popustila, videla sem le Nejca.

Takrat sem živela v dvosobnem stanovanju, na vrat, na nos sem ga prodala in se preselila k Nejcu. Pol leta raja. Pol leta sem bila prepričana, da živim le zaradi njega. In vse je bilo tako popolno. Šok je prišel v momentu. Nisva se kregala, nisva bila naveličana drug drugega. Še prejšnjo noč sva se strastno ljubila, potem sva šla v službo. In ko sem prišla nazaj domov, je sedel za mizo in me gledal. Drugače. In takoj sem vedela, da nekaj bo. Nekaj neprijetnega.

»Poslušaj, Alenka, preselil se bom. Ti ostani tu, vem, da nimaš kam iti. Prodala si stanovanje,« je pričel.

»Nejc, kaj ti je,« sem rekla.

»Preselil se bom h Kseniji. Ljubim jo. Vse moje stvari so že tam,« je povedal brez dlake na jeziku. Ves čas me je žalostno gledal. Kot, da bi mu bilo mar. Pha! Lažnivec, prevarant, izkoriščevalec!

Odšel je, prej me je še poljubil na usta. Tako kot vedno, ko sem prišla domov. Potem je zaprl vrata.

Kaj sedaj? Ne, tu ne bom ostala, tu diši po njemu!

Prvo stanovanje, ki se mi je ponujalo, sem ga sprejela. Ni bilo ne vem, kaj, toda tam nisem hotela ostati.

Od takrat je minilo nekaj mesecev. Rana se je počasi celila. Čeprav mi je sosed v bloku nenehno težil, naj pridem k njemu na kavo, nisem šla. Za nekaj časa sem imela dovolj ljubezenskih razmerij. Niti si nisem želela imeti moških prijateljev, čeprav mi je sosed zatrjeval, da je povabilo na kavo popolnoma in zgolj prijateljskega namena.

In potem je prišlo kot strela iz jasnega, možnost menjave službe, boljša plača, boljši pogoji, novo, nedotaknjeno stanovanje v zelo lepem okolišu.

Hja, res ni bilo kaj dosti za razmišljati, toda, vseeno ni bilo tako enostavno. Tu sem imela prijateljice, tu sem imela mamo, kraj sem poznala, ga imela rada. Če bi bila še vedno skupaj z Nejcem, sploh ne bi razmišljala, tako pa…

»Odločila sem se,« sem povedala Maji, ko je naslednjega dne proti večeru spet prišla k meni.

»Res?«

»Da, šla bom,« sem prikimala.

»Bravo, punca! Tako ti zavidam, takoj bi bila na tvojem mestu,« je zastokala.

»Bi šla? Kljub temu, da se s Stankom nameravata poročiti,« sem vprašala.

»Ah, bi. Še sama ne vem, če delam prav. Ga ljubim? Ga ne ljubim? Kdo ve,« je pričela.

»Ti veš! In ljubiš ga, ne govori sedaj neumnosti. Do tvoje poroke je še dober mesec,« sem jo okarala.

»Saj to! Potem bo konec brezskrbnega življenja. Potem bom samo žena,« je javkala.

»Daj nehaj! S poroko se življenje šel prične in ne konča,« sem se ji smejala.

»Ne vem, trenutno bi bila raje na tvojem mestu. Začenjaš na novo,« je kimala.

»Jaz pa bi bila raje na tvojem mestu,« sem ji povedala.

A Maja je ostala, jaz sem odšla. V nov kraj, med nove ljudi, v novo stanovanje.

Maja in Stanko sta mi pomagala pretovoriti vso mojo prtljago.

Nad novim stanovanjem sem bila več kot navdušena. Imela sem veliko dnevno sobo, kuhinjo, zraven jedilnico, imela sem veliko spalnico, dodatno sobo in velik balkon. Res čudovito, kar nisem mogla verjeti, da je sedaj tako popolno stanovanje moje.

»Srečnica, ti srečnica,« je stokala Maja in gledala okrog.

»Res ni slabo,« sem kimala. Počasi sem pričela dobivati voljo in energijo. In vedela sem, odločila sem se prav.

Maja in Stanko sta ostala ves konec tedna. Stanko je opravil vsa ‘moška’ dela po stanovanju, midve z Majo sva urejali ostalo. V nedeljo popoldan, ko smo se najedli pečenega piščanca, smo zadovoljno gledali okrog sebe. Vse je bilo na svojem mestu.

»Mankajo ti le še lončnice,« je ugotovila Maja.

»Ne, ne maram rož,« sem se namrdnila.

»Ah, rože so obvezen del stanovanja, pa če jih maraš ali ne,« je dodala.

Zvečer sta se poslovila.

»Uspešen prvi dan v službi,« sta mi še zaželela, nato sem za njima zaprla vrata.

Kje stoji moja nova firma, sem vedela. Kar nekajkrat sem bila tam na razgovoru. Direktor je deloval prijazno, firma je bila urejena, tako kot moja zdajšnja. Takrat sem govorila le z direktorjem. To je bil starejši okrogel možak. Bil je vesel, ker so poslali mene na tako odgovorno delavno mesto.

»Kot vidim, ste ena najboljših. Veseli me, da ste sprejeli službo,« je kimal zadovoljno, ko si je ogledoval papirje, med katerimi so bili nanizani moji dosežki. Da, res je. Delo sem ljubila in popolnoma sem se mu posvetila. Seveda so bili temu primerno dobri tudi rezultati.

Takrat mi je že pokazal mojo novo pisarno. Bila je lepa, sončna, nekoliko manjša, kot moja prejšnja, ki je bil tik ob direktorju.

Tu sem imela pisarno na drugem koncu hodnika, stran od direktorjevih oči. A bilo mi je vseeno. Ko sem ‘padla’ v delo, nisem videla nikogar okrog sebe, niti nisem nikoli gledala na uro. Vedno sem ostala v službi tako dolgo, dokler nisem zaključila dela, ali tako dolgo, dokler mi ni povsem padla koncentracija. Tudi o tem sem govorila z novim direktorjem.

»Seveda, vaš urnik dela je povsem vaša stvar,« mi je prikimal.

V ponedeljek zjutraj, na prvi delovni dan, sem bila v službi med prvimi. Odhitela sem v svojo pisarno in se skrila pred sodelavci. Potrebovala sem nekaj minut, da se umirim. Oh, povsem novi ljudje, novi obrazi, nove navade. Najbolj mi je bilo zoprno to, da sem morala še vse spoznati. V stari službi sem poznala vse. Vedela sem, kdo nosi čenče, kdo opravlja, kdo je pošten, kdo je zahrbten. Tu pa sem morala od začetka. Spoznati vse.

Do devete ure dopoldan, sem imela mir. Nikogar ni zaneslo v mojo pisarno. Ob devetih pa je nekdo narahlo potrkal. Dvignila sem glavo in čakala. Kljuka se je upognila in skozi vrata je pokukala drobna glava.

»Če bi si zaželeli kavo, je kuhana,« je rekel ženski glas.

Nekaj trenutkov sem molčala, gledala v žensko črnih las in srednjih let.

»Ah, da! Seveda, z veseljem,« sem prikimala.

»Potem pa kar za mano,« se ji je razlezel nasmeh čez vsa usta.

Stopila sem za njo. Pri drugih vratih naprej se je ustavila in mi namignila, naj vstopim. V sobi je vladala tišina, kar nekaj parov oči je bilo uprtih vame. Pogoltnila sem slino in jih pozdravila.

»Kar sem, kar sedite,« mi je nekdo ponudil stol. Sedla sem, vsi so me gledali, nasmehnila sem se.

»Najbolje, da se kar predstavimo,« je rekla ženska, ki me je prišla iskat. »No, jaz sem Mili,« je dodala in mi dala roko.

»Azra,« je povedala mlada črnolaska, nekoliko bolj okrogle postave.

»Lazar,« je prikimal moški, svetlih las, visoke postave in mojih let.

»Boris,« sem zaslišala glas moškega, ki je bil najbrž le nekaj let pred upokojitvijo. Bil je majhen, debelušen in plešast.

»Tomi,« se je predstavil še zadnji od zbranih. Tudi on je bil mojih let, imel je svetle lase, prav tako, kot Lazar, lepo postavo, prijeten nasmeh in imel je prodorno modre oči.

»Naj se predstavim še sama,« sem pričela. »Ime mi je Alenka, stara sem osemindvajset let,« sem rekla.

»Ker si naša nova sodelavka, bi predlagal, da se kar tikamo,« je rekel Boris.

Prikimala sem.

To je bil torej moj oddelek. Razvoj, kamor sem spadala tudi jaz.

Počasi sem popila kavo, za moj okus je bila pregrenka, vmes pa smo klepetali. Opazila sem, da se mi Lazar kar naprej smehlja. Zaradi tega sem se počutila nekoliko nelagodno. Toda, bilo je normalno, da novinec vzbuja zanimanje. Pripravila sem se psihično, da bom vsaj nekaj dni zelo zanimiva. Potem pa se bodo naveličali.

Po desetih minutah sem odšla nazaj v svojo pisarno, se spet potopila v delo. A ob enajsti uri me je spet zmotilo trkanje. Zavzdihnila sem in čakala.

V pisarno je vstopila Mili.

»Greva skupaj na malico,« jo je zanimalo.

Žalostno sem se nasmehnila, ji pokazala na dva jabolka, ki sem jih imela s sabo.

»A, zato imaš torej tako lepo postavo, ob sadju si,« je kimala.

»Nikoli ne malicam, res. Jem takrat, ko sem lačna,« sem ji rekla.

»Prav, ne bom te motila, deluješ zelo zaposleno,« je rekla.

»Hvala!«

»Ah, še to, boš ob enih pila kavo z nami,« jo je zanimalo.

»Raje ne bi, hvala. Kavo pijem samo zjutraj,« sem ji prijazno rekla.

»Velja,« mi je pomežiknila in končno zaprla vrata za sabo.

Tistega dne me niso več motili.

Zato pa je bil naslednji dan toliko bolj pester.

Ob devetih sem šla na kavo. S sabo sem tudi nesla vrečko kave, ki sem jo kupila popoldan. Mili mi je namreč razložila, da jo vsi kupujejo. Enkrat eden, drugič drugi.

Seveda so bili nad mojo pozornostjo navdušeni.

Pila sem kavo, Lazar se mi je spet ves čas smehljal. Tokrat so mi šli njegov smeh in njegovi pogledi na živce. Popila sem in odšla nazaj. Le nekaj minut za mano, je vstopil Lazar. Stopil je do moje mize, ves čas se je nasmihal.

»Alenka, povabil bi te na pijačo,« je pričel.

»Ne vem, delo imam,« sem rekla.

»Ne mislim takoj! Popoldan,« je dodal.

»Toliko imam še za urediti. Saj veš, ravno preselila sem se,« sem se mu zlagala.

»Se izmikaš ali res nimaš časa,« je vprašal.

»Ne, res nimam čas. Morda nekoliko kasneje,« sem bila prijazna.

»Le glej, da boš šla prvo z mano na pijačo! Če se ne motim, sem te povabil prvi, kajne,« je vprašal.

»Da, prvi. Bom, Lazar! Takoj, ko bom imela čas,« sem prikimala.

Odšel je. V miru sem nadaljevala delo.

Dve uri kasneje je spet potrkalo. Sedaj sem jih imela že dovolj. Se v tej firmi zaposleni le sprehajajo?!

»Alenka, upam, da ne motim,« je skozi vrata stopil Tomi.

»Niti ne,« sem rekla.

»Vprašal bi te, no…Imaš popoldan kaj časa? Lahko bi šla skupaj ven, lahko bi skupaj kaj malega pojedla,« je predlagal.

»Tomi, rada, toda žal ne morem,« sem rekla. Šlo mi je na smeh. Kar dva na en dan.

»Prav, pa drugič,« je prikimal in odšel.

Potem nisem več mogla zbrano delati. Premišljevala sem o obeh. Saj sta bila prijetna, oba. Toda res še nisem bila razpoložena za zmenke. Sploh pa nisem nikoli hodila ven s sodelavci.

Tistega dne sem odšla domov že okrog druge ure popoldan. Uspelo mi je, da sem se izmuznila iz firme tako, da me ni nihče opazil.

Pred stanovanjem pa sem naletela na možaka. No, mladeniča.

»Dober dan,« me je pozdravil in hitro usmeril pogled na svoje kolo. Skušal ga je spraviti ven, tako da sem morala počakati, preden sem želela vstopiti. Ker se je kar nekaj časa trudil, da bi spravil kolo na cesto, sem mu pomagala. Pridržala sem mu vrata in kolo je bilo svobodno.

»No, pa hvala lepa,« je prikimal. Sedel na kolo in odpeljal.

Ker je kolo vlačil ven iz hiše, kjer sem živela, sem domnevala, da živiva v isti stavbi. Nikogar še nisem poznala tam.

Dnevi, ki so sledili so bili utrujajoči. Zaradi Lazarja. Ni in ni mi dal miru. Vsak dan znova je prišel v mojo pisarno in me spraševal, če bom šla z njim na pijačo. Vedno znova sem ga prijazno odbila.

V petek je vstopila Mili takoj potem, ko je pisarno zapustil Lazar.

»Ti utruja, kaj,« je ugotovila.

Narahlo sem prikimala in zavila z očmi.

»Lazar je do vseh žensk tak. Pa mu ne uspe vedno. Slovi pa po tem, da ko nekoč želeno, no, čisto po domače, podre, potem zanj ni več zanimiva. Če bi bila na tvojem mestu, bi bila previdna. Veliko pametneje bi po moje bilo, če bi sprejela zmenek s Tomijem. Ta je za spoznanje bolj resen,« je govorila.

»Trenutno nimam časa za zmenke. Hvala pa za svarilo,« sem ji rekla.

»Torej se videvaš s kom,« je bila radovedna. Sedla je na stol in nič ni kazalo na to, da bo hitro zapustila pisarno.

»Ne,« sem povedala.

»Sama? Pa tako privlačna,« je bila začudena.

»Imela sem razmerje. Pred nekaj meseci sva se razšla,« sem ji rekla.

»A tako! Potem ti najbrž res ni še do novih dogodivščin,« je ugotovila in kimala.

Molče sem jo gledala, končno je vstala in odšla.

V petek zvečer sem bila boljše volje. Končno sem lahko pripravila nekaj stvari, sedla v avto in se odpeljala v moj ljubi domači kraj. Mami me je že čakala. Pripravila je kislo repo, spekla je pečenico, ena mojih najljubših jedi!

Takoj, ko sem pojedla, pa je že bila pri meni Maja.

»No, govori! Kako je? Kakšen dober sodelavec,« je bila radovedna.

»Ne sprašuj! Eden, ime mu je Lazar, mi teži že ves teden. Vsak dan pride v mojo pisarno in me sprašuje, kdaj bom utegnila iti z njim na pijačo. Drugi je mirnejši. Vprašal me je še samo dvakrat,« sem se smejala.

»In? Si povabilo sprejela?« je vprašala Maja.

Odkimala sem.

»Nora si,« je ugotovila.

»Zakaj le? Naj hodim na zmenke s sodelavci in se potem do penzije grdo gledam. Ne hvala,« sem rekla odločno.

»Ja, saj imaš prav. Ljubezen med sodelavci se ne obnese,« je pritrdila.

Tistih nekaj dni je bilo res lepih. Z Majo sva bili ves čas skupaj. V soboto dopoldan sva šli po nakupih, nato na kosilo, popoldan na pijačo, zvečer na pijačo.

V nedeljo je bila pri meni že pred kosilom.

»Ančka, če imate dovolj, bi jaz tudi kosila pri vas,« je zaklicala moji materi v kuhinjo.

»Seveda, seveda,« ji je odgovorila moja mami.

Sedela sem v dnevni in gledala televizijo. Maja je prisedla.

»Kaj ne boš šla k Stanku na kosilo? Ponavadi ob nedeljah jesta skupaj,« sem rekla.

Maja je molčala.

»No, je kaj novega v tem tednu? Sta se spet skregala,« sem se obrnila k njej.

»Razšla sva se,« je rekla čemerno.

»Maja, zakaj?« sem poskočila.

»Nočem se poročiti,« mi je povedala.

»Nora si, sedaj si ti nora,« sem odkimala.

»Alenka, čeprav imam osemindvajset let, še nisem pripravljena. Stanko je moj prvi fant. Saj ga imam rada, toda ni prava stvar. Hočem videti svet, hočem poskusiti različne stvari, hočem izzive,« je zasanjala.

»Vse to bi lahko doživela skupaj z njim,« sem ji rekla.

»Ne, potem ne bi bilo isto,« je odkimala.

Prav, kakor hoče. Vem pa, da jo ima Stanko zelo rad, da bo težko našla nekoga, ki jo bo tako zvesto ljubil. Očitno ni iskala tega.

Mati je skuhala odlično kosilo, z Majo sva nato pomili posodo in se odpravili ven. Dan je bil lep, sonce je toplo grelo.

»Greva po sladoled,« me je vprašala, ko sva šli v mestu mimo slaščičarne.

Prikimala sem in vstopili sva. Šok! Zagledala sem njega. Tam je bil Nejc, zraven njega njegova Ksenija. Nisem ju še videla skupaj, zato me je toliko bolj prizadelo.

Maja je opazila moje presenečenje, potisnila me je naprej k pultu.

»Alenka, torej je res,« je pričela na ves glas.

Opazila sem, da naju je Nejc zagledal. Opazoval naju je.

»Torej boš mamica! In kako mora biti srečen šele Štefan! No, glede na to, da ti je šele po dveh mesecih skupne poti kupil nov avto, verjamem, da te ima res rad. Sicer pa se njemu najbrž nič ne pozna, kajne? Biti tako bogat, kot je on, najbrž ni mačji kašelj, Najbrž je ves dan zaposlen,« je govorila Maja.

V roko mi je potisnila sladoled, plačala in me potisnila skozi vrata. Videla sem lahko le še Nejčev presenečen obraz, imel je celo odprta usta.

Ko sva bili nekaj metrov stran, sem pričela noreti: »Kako moreš? Si res čisto zmešana? Le kaj si bo mislil?«

Maja se je na ves glas smejala: »Mar ni vseeno? Videla si ga, prebledel je! Najbrž še zdaj ni prišel k sebi.«

»Noseča? Bogataš? Štefan?! Vsaj boljše ime bi lahko izbrala,« sem cepetala zraven nje.

»Štefan je ime, ki mi je že od nekdaj všeč,« je bila užaljena.

»Ampak, Maja, noseča? Čez čas se bo videlo, da nisem. Vedel bo, da si lagala,« sem ji rekla.

»Mar ni vseeno? Važen je bil moment, ki sva ga bili deležni. Njegov izraz na obrazu, ha, ha! Stavim, da nocoj ne bo mirno spal,« je kimala Maja.

Prehitro je minilo, že je bil tu večer in morala sem nazaj.

»Pogrešala te bom. Glej, da za konec tedna spet prideš. Tako pusto je tu brez tebe,« je Maja šobila ustnice, ko sva se poslavljali.

»Obdržala bi Stanka, pa ne bi bilo pusto,« sem ji rekla.

»Ha, ha,« je dodala in se poslovila.

Odšla sem v hišo, pospravila svoje stvari.

»Saj lahko ostaneš do jutra. Nimaš tako daleč do službe,« je predlagala mami.

»Ne morem. Urediti se moram, spet priti k sebi,« sem ji razložila.

Mami je prikimala. Za s sabo mi je dala polovico potice, ki jo je spekla. Njam, makova potica, mami je naredila najboljšo.

Ponedeljkovo jutro. Že, ko sem odhajala na službo, sem upala, da mi bodo tistega dne dali mir, da bom lahko delala. Imela sem srečo. Ob deveti uri sem pri kavi izvedela, da Lazarja ni. Bolan. Kako se mi je oddahnilo! Juhu.

Ampak, tu je bil še Tomi. Prišel je okrog desete ure

»Imaš že kaj več časa? Si prosta?« je pričel.

Videla sem, da mu je nelagodno, prestopal se je sem ter tja.

»Tomi, ne vem… ne zdi se mi pametno zapletati s sodelavcem,« sem sklenila, da bom govorila resnico.

»Si izbrala njega? Lazarja, kajne? Vedno izberejo njega,« je bil užaljen.

»Ne, poslušaj, ne,« sem odkimala in se prijela za glavo.

»Potem ti nisem všeč,« je kimal žalostno.

»Prav! Prav, Tomi, šla bom s tabo ven. Samo danes, samo tokrat. Videl boš, da nisem kaj prida družba,« sem rekla.

Veselo je prikimal in odšel. Potem sem imela mir.

Ko sem zaključila z delom, je Tomi že stal pred mojimi vrati in se mi smehljal.

»Kot vidim, nisi pozabil,« sem rekla.

»Za nič na svetu ne bi,« je rekel in pogledal v tla.

No, za takega mladeniča si nikoli ne bi mislila, da je nekoliko sramežljiv. Morda mi je bil prav zato malce bolj všeč, kot Lazar. Sicer pa je k temu pripomogla tudi Mili, ko mi je povedala, da Lazar ne spregleda nobene mladenke.

Tomiju sem prepustila izbiro, kam naj bi šla. No ja, kaj prida izviren ni bil.

Najprej sva se z njegovim avtom odpeljala do restavracije s hitro hrano. Naročila sem hamburger, Tomi pečen krompirček in ocvrte perutničke.

»Kako se ti zdi tu,« je vprašal med jedjo.

»Zaenkrat kar v redu. Moti me le to, ker je nenehno kdo v moji pisarni. Med delom imam rada mir,« sem mu rekla.

»Saj ti ne bodo dolgo težili. Naveličali se bodo, spoznali tvoje navade in te pustili pri miru,« je rekel.

»Upam, da kmalu,« sem se nasmehnila.

»Res sem vesel, da si danes tu z mano. Lazar, on ni pravi zate, veš,« je pričel.

Ops! Kako lahko on ve, kdo je pravi zame?!

»Lazar bi te samo izkoristil. Poznam ga, vem, kakšen je, sodelavca sva že šest let,« mi je povedal.

»In ti me ne bi,« sem rekla.

»Drugačen sem,« je skomignil z rameni.

Že mogoče, toda prišel je ob nepravem času. Saj mi je bil všeč, toda ne tako zelo. No, mogoče, nekoč…

Po prigrizku sva odšla peš po sprehajalni stezici ob reki. Tomi mi je pripovedoval, kje živi, da ima še tri sestre, da je nekoč bil zaročen, pa ni šlo. Govoril mi je o svoji ljubezni do metuljev. Ob tej temi se je prav razživel. Na dolgo in široko je pričel razlagati, kako nabada uboge male živalice z iglo in jih razstavlja po vsej hiši.

»Tu pa se ne strinjam s tabo,« sem odkimala.

Začudeno me je pogledal.

»Metulji se mi zdijo lepi v naravi, rada jih gledam, ko letajo po zraku,« sem mu rekla.

»Saj to! Toda ne veš, kako malo jih je že. Izumirajo. Škoda bi bilo, da jih vsaj tako ne bi ohranili,« mi je povedal.

Mar niso delno krivi tudi zbiralci metuljev, da te čudovite živalce izumirajo?!

Spremenila sva temo pogovora in počasi stopala do njegovega avta.

»Greva še kam,« je vprašal.

»Raje ne, rada bi bila doma pred nočjo,« sem mu rekla.

Zapeljal me je nazaj do parkirišča firme, kjer sem imela parkiran svoj avto.

»Te lahko vsaj poljubim,« je nekoliko plašno dejal.

»Drugič,« sem rekla, sedla v avto in odpeljala.

No, saj je bilo kar prijetno, toda, ne. Nisem še razpoložena za ljubezen.

Naslednjega jutra, je bil Lazar prvi v moji pisarni: »Si se imela včeraj lepo?«

Začudeno sem ga pogledala.

»No, Tomi se hvali po vsej firmi, da je bil celo popoldne s tabo,« je rekel in hodil gor in dol.

»Res sva bila skupaj. Povabil me je ven,« sem prikimala.

»Pa si obljubila, da bom prvi, s katerim boš šla na zmenek,« je rekel ter sedel na rob moje mize. Zazrl se mi je v oči.

»Mogoče je bil Tomi bolj vztrajen,« sem rekla prvo, kar mi je padlo na pamet.

»Potem bom sedel tu toliko časa, dokler ne boš prikimala, da greva po službi na pijačo,« je pribil.

No, pa sem se!

»Lazar, danes ne morem,« sem poskušala.

»Tvoj problem, meni je prav všeč sedeti na tvoji mizi,« je vztrajal. Prekrižal je roki in me gledal.

»Prav, prav, prav,« sem popustila, se celo pričela smejati. Kaj pa naj bi, res je bilo vse skupaj že prav smešno! Prišla sem v novo službo z namenom, da se preizkusim, da storim še več, namesto tega pa sem hodila na zmenke, čeprav mi niti ni ugajalo.

Lazar ni premišljeval na hrano, kar takoj sva zavila v lokal, naročil je dve veliki pivi in eno postavil pred mene.

»Nič ne bom ovinkaril, posvariti te moram,« je pričel.

»Da?« sem rekla.

»Tomi je malce prismuknjen,« je pričel.

Začela sem se smejati.

»Resno ti govorim, Alenka! Sicer boš pa sama videla, če boš še hodila na zmenke z njim,« je dodal in se užaljeno naslonil nazaj.

»Meni se je zdel kar prijeten,« sem mu rekla.

»Ha, ne poznaš ga. Od njega je še vsaka zbežala, saj ne, da bi jih imel veliko. Tisto, ki pa jo je uspel dobiti, je pobegnila že po nekaj tednih. Ma, kaj tednih, dnevih!«

»Zakaj?« sem vprašal. Pogovor me je zabaval.

»Prismuknjen je, samo to. In laže,« je še dodal.

»Tudi to, da si ženskar,« sem se namuznila.

Lazar je ostal brez besed, ko je prišel k sebi, je pričel kriliti z rokami: »Jaz? Jaz da sem ženskar? Bolj romantičnega in zvestega moškega, kot sem jaz, ne poznam!«

»Lepo,« sem prikimala, ga poskušala pomiriti.

»Torej mu ne verjameš?« me je postrani pogledal.

Počasi sem odkimala. Nasmehnil se je do ušes.

Zvečer sem prišla domov. Čeprav je Lazar vztrajal, da si zasluži vsaj poljubček, sem ostala trdno prepričana, da ne. Na koncu je popustil in mi zagotovil, da bom že naslednjič hotela sama poljub.

Stopila sem v mali hodnik, tipala za stikalo za luč, ko sem nenadoma prijela nekaj toplega in mehkega. Kriknila sem od groze in zamahnila s torbico. Zaslišala sem: »Auč!«

Nato se je prižgala luč, pred menoj je stal moški in se praskal po glavi.

»Nosite v torbici kamenje,« je stokal.

»Oh, joj, žal mi je! Oprostite, prestrašila sem se,« sem rekla in si pokrila usta z roko. Pred mano je stal tip, ki je zadnjič na vse pretege vlekel kolo iz hiše.

»No, že dobro, saj vem, da niste nalašč,« je prikimal. Odšel je mimo mene in se še vedno držal za glavo.

Ko sem vstopila v stanovanje, sem se pričela smejati. Prav smešen je bil. Saj mi Maja ne bo verjela, ko ji bom povedala, kaj vse sem doživela. Pa se teden še začel ni dobro! Kaj vse še bo do petka!

Naslednjega dne sem imela v službi mir. Ob devetih sem odšla na kavo, Lazar se mi je smehljal, Tomi je gledal stran. Takoj sem uganila, da mu je najbrž Lazar povedal, da sva šla skupaj ven. Najbrž je bil Tomi užaljen. Ampak, to ni moj problem!

Popila sem kavo in odšla nazaj. Tistega dne sem imela dober dan. Delala sem nepretrgoma do četrte ure popoldan. Ko sem se končno pretegnila na stolu in začudeno ugotovila koliko je ura, me je kar presenečalo, da tokrat ni bilo nikogar k meni. No, prehitro sem pomislila, da se mi tokrat ne bo treba izgovarjati, zakaj nočem ven ne z enim, ne z drugim.

Najprej je brez, da bi potrkal, vstopil Lazar. Počasi se je sprehodil do moje mize.

»Še delaš? Si končala?« je pričel.

»Ravno premišljujem,« sem rekla.

»Premišljuješ, da bi šla z mano na pijačo,« je dodal.

V tistem je nekdo potrkal, me rešil pred odgovorom. A bil je Tomi.

Ko je vstopil in zagledal Lazarja, se je ustavil, nato pa vseeno šel naprej.

»Alenka, povabil bi te na pijačo,« je pričel. Lazarja niti pogledal ni.

»Prijatelj, prekasen si. Prvi sem jo povabil,« je pričel Lazar.

»Naj se raje Alenka sama odloči,« je pričel.

»Misliš, da bo izbrala tebe?« je bil začuden.

»Zakaj ne? Zakaj bi tebe? Vsi te poznamo, tudi Alenka najbrž že ve, zakaj ti gre,« mu je vrnil.

»Tudi o tebi je že marsikaj slišala! Vsaka druga beseda, ki jo spregovoriš, je laž. In, si ji povedal, da še vedno živiš pri mamici? Da te vsaka zapusti, ker nenehno lažeš,« je govoril vanj.

»Si ji ti povedal, da se vedno vpičiš v dekle in jo osvajaš vse dokler ne pristaneta v postelji, potem pa po vsej firmi razlagaš, kakšna je bila? Si ji povedal, da imaš ženske le za seks,« mu je Tomi vrnil.

Sedela sem na stolu in ju začudeno gledala. Pred mano se je vnel prepir. Lazar in Tomi sta stiskala pesti in se grdo gledala. Preden sta si skočila v lase, sem vstala in zaklicala: »Dovolj!«

Oba sta utihnila in me začudeno gledala.

»Lazar, ne, s tabo ne grem ven. Nikoli,« sem rekla resno.

Tomi se je zmagovalno nasmehnil.

»In Tomi, tudi s tabo ne grem ven. Nikoli,« sem dodala.

»Ne misliš resno. Dobro vem, da sem ti všeč. To govoriš le zaradi njega,« je pričel Lazar.

Ta pa res ne zna odnehati.

»Nobeden od vaju mi ni všeč. Oba sta le moja sodelavca in če želita, da vaju še kdaj pogledam, potem takoj prenehajta. Sprijaznita se, da nikoli ne bomo več, kot le sodelavci. Nočem vaju, na živce mi gresta,« sem govorila.

Nekaj časa sta brez besed strmela vame, nato sta se počasi drug za drugim obrnila in skupaj zapustila mojo pisarno.

K sebi sem prišla šele po nekaj minutah. Nezaslišano! Prav otročje sta se obnašala. Oba. Da bi izbirala med njima? Niti slučajno.

No, upala pa sem, da bomo kljub mojemu izbruhu prijatelji, navsezadnje smo bili sodelavci.

Naslednjega dne ob kavi, je bil Tomi normalno prijazen do mene. Kot, da se ne bi nič zgodilo. Lazar pa je deloval zelo užaljeno. Ves čas je molčal, odgovarjal z da ali ne. Ampak, vedela sem, da ga bo minilo.

Ves dopoldan sem imela mir. Nobeden ni trkal na vrata.

V petek se je Lazarjeva užaljenost že razblinila. Že zjutraj je bil v moji pisarni.

»Saj nisi mislila resno zadnjič, kajne,« je pričel.

»Lazar, popolnoma resno,« sem prikimala.

»Potem ne boš šla z mano na pijačo. Petek je, prav prileglo bi se. Malce bi poklepetala, spila pivo,« je našteval.

»Lazar, ne,« sem odločno rekla.

»Zakaj ne? Povej mi samo en dober razlog zakaj ne,« je godel.

»In potem mi boš dal mir,« sem rekla.

»Potem bom odnehal,« je prikimal.

»Torej, kot prvo, s sodelavci se ne zapletam. No, mogoče bi to pravilo lahko celo spregledala, toda po vajinemu zadnjemu nastopu v moji pisarni,« sem odkimala.

»Ti ni ugajalo, ker sva se borila zate,« je bil začuden.

»Nasprotno. S prepirom sta izgubila prav vse možnosti, da bi kdaj izbrala enega izmed vaju,« sem odkimala.

»No, prav. Potem bodiva vsaj prijatelja,« je pričel.

»To pa z veseljem sprejmem,« sem rekla.

»In če te danes povabim prijateljsko na pivo,« ni odnehal.

»Potem te moram žal prijateljsko zavrniti. Ne morem,« sem mu rekla.

»Ah, naj bo po tvoje, pretrd oreh si,« je zamahnil z roko. Rahlo se je nasmehnil in zapustil pisarno.

Oddahnila sem si. Lazar je očitno odnehal. No, če je res, bom videla v ponedeljek. Sedaj pa je bil pred mano vikend. Veselila sem se ga. Komaj sem čakala, da odrinem domov, da z Majo izmenjava novice.

Najprej sem odšla do stanovanja, kjer sem nameravala pripraviti stvari za s sabo. Na hodniku sem spet naletela na moškega, ki sem ga nazadnje, ko sva se srečala, tresknila s torbico.

»Dober dan! No, danes je pa svetlo in jih ne bom dobil,« se je zasmejal.

Postalo mi je nerodno. Le rahlo sem se nasmehnila.

»Očitno živiva v isti hiši. Jaz sem Štefan,« je rekel in mi dal roko.

Saj ni res! Štefan. Dala sem mu roko in se predstavila.

»Povabil bi te na kavo, pa se mi mudi. Na odbojko grem,« mi je povedal.

»No, tudi meni se mudi. Konec tedna odhajam domov,« sem mu rekla.

»Potem pa se zmeniva čez teden, velja,« je rekel.

Prikimala sem. Pokimal je v pozdrav in odšel dalje.

No ja, čeprav je bil Štefan, je bil zelo prijeten dečko. Vsekakor mi je dan polepšal. Čeprav ni bil ne vem kaj posebnega, je bil zelo simpatičen. Nekaj na njemu je bilo, nekaj toplega, iskrenega.

Dobre volje sem se odpeljala proti domačemu kraju. Mami me je že težko pričakovala. Le uro za mojim prihodom, pa se je prikazala Maja.

»No, si le prišla. Kaj je novega,« je vzkliknila.

»Polno, polno! Saj ne boš verjela,« sem ji rekla.

»Greva na pijačo,« je predlagala.

»Najprej povečerjajta, potem pa hodita ven,« nama je rekla mami.

Sedle smo za mizo, mami je pripravila orehove štruklje in kompot.

Pa smo po jedi kar obsedele za mizo. Pred materjo nikoli nisem skrivala svojih dogodivščin, zato mi ni bilo težko kar v domači kuhinji opisovati moj nori teden.

Maja in mami sta se smejali do solz, ko sem jima pravila o Lazarju in Tomiju.

»Noro! Najraje bi šla kar s tabo v mesto,« je bila navdušena Maja.

»Bi rada srečala Lazarja in Tomija,« sem se smejala.

»Da, prav rada bi doživela kaj podobnega. Najbrž je čudovit občutek, da se dva snubca kregata zate,« je zavzdihnila.

Zasmejale smo se, nato se je moja mami zresnila in dvignila prst: »Toda, saj vesta, kaj pravijo! Kjer se prepirata dva…«

»Tretji dobiček ima,« je zaključila Maja. Pogledala me je in namignila: »No, je že prišel ta tretji?«

Skrivnostno sem se nasmehnila. Saj ne bosta verjeli! No ja, Maja bo najbrž navdušena, da sem se nekoliko zaljubila prav v nekoga, ki mu je ime Štefan. In bolj , ko premišljujem, bolj se mi zdi njegovo ime simpatično, tako kot on. Tale tretji, da tale, ki bi lahko imel dobiček. Aha, prav fino bi bilo, da bi bil on, Štefan. Kdo ve?

Življenje uči … (foto: osebni arhiv avtorice)

Zadnji članki

Ne spreglejte