Srčna zgodba: Zvita babica

Res je, da je zgodba podobna Rdeči kapici. Ema, ki je bila vnukinja, je ravno tako, kot Rdeča kapica odhajala k babici že ko je bila otrok. A v tej zgodbi ni volk tisti, ki se preobleče v babico in igra, da je bolan. Ne, v tej zgodbi je zvita kot volk, babica sama. In tudi bolezen je zaigrala kar sama. V tej zgodbi sploh ni hudobnega volka. Je le zvita babica.

Ema je s staršema živela v malem mestu, ki je bil oddaljen od babičine hiše le dvajset minut hoje. Babica je živela v mali hiški, njen najbližji sosed je bil kmet Jože, ki je imel sina Emila. Emil je bil le štiri leta starejši od Eme in tudi razlog, da je Ema tako rada obiskovala babico. Kadar je bila pri njej, sta se z Emilom vedno igrala. Bil je njen najboljši prijatelj.

Ema je lahko sama odhajala k babici, ko je dopolnila sedem let. Pot je vodila skozi gozdiček. Res, da je bilo do babice le dvajset minut hoje, toda na poti je bilo polno zanimivih stvari in Ema je včasih potrebovala tudi eno uro, da je prispela.

Babica je živela sama, družbo sta ji delala le dva mačka sive barve. A kot je pravila babica, ji nikoli ni bilo dolgčas. Kadar si je zaželela družbe, je odšla do soseda Jožeta in z njegovo ženo popila kavo. Jože ji je tudi redno nosil mleko in jajca. Živel je le nekaj deset metrov stran na vrhu hriba.

Kadar je Ema prišla do babice, je vedno pozdravila, nato pa stekla pogledat, če je Emil doma in če ima čas za igro. Največkrat ga je našla v hlevu, kjer je pomagal očetu. Da pa bi hitreje zaključil z naloženim delom, mu je Ema vedno priskočila na pomoč. Ko sta skupaj opravila, kar mu je zadal oče, pa je bil čas za igro.

Najraje sta se igrala v gozdu, skrivala sta se, poskušala v malem izviru ujeti ribo. Nabirala sta lešnike, orehe, kostanje, včasih sta našla tudi gobo. Ko je bil čas za spravljanje sena, sta pridno grabila seno na kup in se nato valjala po njem. Domišljije za igro jima res ni nikoli zmanjkalo.

Najlepše pa je bilo seveda poleti. Takrat sta odhajala skupaj do potoka, kjer sta si napravila pravi mali bazen. Tam sta se ure in ure namakala in se pogovarjala.

»Emil, kaj boš, ko boš velik,« ga je spraševala Ema.

»Ko bom zrasel, bom tak kot oče! In ostal bom doma, bil bom kmet,« je govoril Emil.

Emi se je to zdelo sila zanimivo in odraslo. Emilov oče je bil velik in močan. Nobeno delo zanj ni bilo pretežko in Ema je bila navdušena nad tem, da bo nekoč njen prijatelj prav tak.

»Jaz pa bom učiteljica,« mu je rekla.

»Če boš učiteljica, potem boš morala hoditi dolgo v šolo,« ji je povedal Emil.

»Res?« je bila takrat Ema še začudena. Emil je bil starejši in je vedel več.

»Da, odšla boš v šolo v drug kraj in časa za najino igro ne boš več imela,« je pritrdil.

»Emil, zate bom imela vedno čas. Vedno bom hodila k babici in k tebi,« mu je obljubila.

Obljubo je delno tudi držala. Ko je postala najstnica, je med tednom hodila v šolo, še vedno upala, da bo nekoč učiteljica. Konec tedna pa je še vedno prihajala k babici.

Emil je bil takrat že mladenič. Tudi on je še vedno težil k tem, da bo nekoč prevzel doma. Hodil je v srednjo kmetijsko šolo in pridno pomagal očetu. A tudi on je še vedno težko čakal, da je bil petek in je zagledal Emo, ki je stopala proti njihovi domačiji.

Ko je Emil zaključil s srednjo šolo, se je zaposlil doma. Poslušal in učil se je od očeta in z veseljem opravljal težko delo, ki ga je terjala kmetija. A Emil je kljub temu, da je bilo treba pridno delati, iz dneva v dan raje kmetoval. Emi je tudi večkrat razlagal, kako bo nekoč kmetijo še povečal in izboljšal.

»Če bi ti izbrala gostinsko šolo, potem bi lahko odprla skupaj kmečki turizem in ti bi bila zaposlena pri meni,« je razmišljal nekoč.

»Ampak, Emil, jaz bi bila najprej rada učiteljica. Misliš, da bi ti kasneje vseeno lahko pomagala,« je spraševala.

»Če boš učiteljica, potem ne boš imela časa zame in za kmetijo,« ji je povedal.

»Vseeno se lahko učim za učiteljico in se potem še premislim,« je vztrajala Ema.

»Kakor hočeš. Če ne boš ti, bom delo ponudil kakšni drugi,« je odvrnil in jo postrani pogledal.

»To pa ne smeš,« je bila Ema jezna nanj.

»Zakaj ne?« je Emil vprašal.

»Ker sem pri tebi prva jaz,« je bila odločna.

Emil se je smejal, jo objel.

Takrat je bila zanj še deklica. On je že zaključil s šolo, Emino šolanje pa se je šele dobro pričelo. Takrat je bila razlika v letih še zelo velika.

Minevali so meseci, Ema se je počasi spreminjala v lepo mladenko, kar je budno opazoval tudi Emil. Že od nekdaj jo je imel rad, bila je njegova najboljša prijateljica. Ampak, bolj, ko se je Emi bližalo konec šolanja v srednji šoli, večkrat se je Emil zalotil, da premišljuje o njej. Ko se je bližal konec tedna, je ves na trnih čakal, da jo vidi.

Ema je še vedno prihajala k babici vsak konec tedna. Babica pa je počasi postajala utrujena, zato ji je Ema pomagala. Pospravljala ji je po hiški, nanosila ji je drva. Z Emilom, ki je že imel svoj avto, sta ji večkrat odšla po nakupih. Babica pa je v zahvalo še vedno pekla najboljše piškote z marmelado na svetu.

Pozimi je babica zakurila v krušno peč. Takrat je bilo Emi že osemnajst let, Emilu dvaindvajset. Ko je zunaj sneg pobelil travnike, sta Ema in Emil, še vedno tako kot v otroških dneh, sedela na peči in jedla piškote. Babica je sedela zraven za mizo in klekljala. Sproščeno so se pogovarjali, ko se je babica zastrmela vanju.

»Ne morem verjeti, da sta odrasla,« je rekla srečno.

»No, jaz sem, Ema še ni čisto,« se je takoj pošalil Emil. Seveda je prejel grd pogled Eme.

»Nikoli si ne bi mislila, da bosta še vedno rada prihajala tudi, ko odrasteta. Tako lepa sta skupaj. Morala bosta nekaj ukreniti,« je razmišljala babica.

»Kaj imaš v mislih,Terezija,« je vprašal Emil.

»Kaj, kaj! Saj veš! Ema je postalo dekle, prišli bodo snubci in jo odpeljali. Ukreni kaj, da je ne izgubiš,« je odvrnila in se posvetila čipki.

»Ampak, babi,« je bila ogorčena Ema. »Emil je vendar moj prijatelj!«

»No, kje pa piše, da soprog ne sme biti še prijatelj,« se babica ni dala.

»Bom razmislil,« je kimal Emil in zadrževal smeh.

»Pa kaj še,« je pihnila Ema vanj.

Tedaj je pokleknil na peči, jo prijel za roko in zašepetal:« Ema, ljubica, postani moja žena!«

Ema se je pričela na ves glas smejati, babica je zamahnila z roko: »Kar smejta se mi! Bosta videla, ko bosta iskala partnerja, bosta ugotovila, da sem imela prav. Spadata skupaj.«

Ema se je za hip zamislila, nato pa stresla z glavo. Pogledala je Emila, ki jo je lepo gledal. Babica se je posvetila klekljanju in se zanju ni več menila.

Zvečer se je Emil odpravljal proti domu. Ema, ki je nameravala tistega večera pri babici prespati in se vrniti domov šele naslednjega popoldneva, se je ponudila, da ga pospremi.

»Se ti res ljubi iti ven na sneg?« je bil presenečen Emil.

»Saj veš, da ima rada sneg in mraz,« mu je zatrdila Ema in skočila iz tople peči.

Zavila se je v puhovko, si nadela kapo, rokavice in šal ter odšla za njim. Zunaj je pihalo, snežinke so naletavale na zemljo. Povsod je bila belina, do Emilove kmetija je bila ozka gaz. Po njej sta se počasi odpravila. Med potjo sta se šalila, se obmetavala s snegom in se lovila.

»Prav nič ne zebe,« je zaklicala Ema. »Če bi šla s tabo v Sibirijo, bi bilo vseeno vroče!«

Emil se je smejal in jo metal po snegu, Ema je kričala.

Prispela sta do njegove domačije. V zimski idili je bila res lepa.

»Imaš srečo, da si doma tu,« je rekla Ema in opazovala zasneženo pokrajino okrog razsvetljene kmetije.

»Ja, ne bi hotel živeti nikjer drugje,« je kimal Emil.

»No, varno si doma, medved te ni pojedel in tudi strah te ni odpeljal. Zdaj grem nazaj,« je rekla Ema.

»Počakaj,« jo je zaustavil. »Pospremil te bom do babice!«

Ema se je zasmejala: »Ampak, potem boš spet na istem!«

»Saj bom zmogel,« je kimal, jo prijel pod roko in sta šla nazaj.

Ema se je smejala, Emil pa je resno rekel: »Ne morem te pustiti kar samo. Izgubila se boš, mestna deklica!«

Ema je jezno ustavila korak: »Mestna deklica?! Boš že videl!«

Prijela je kepo in mu jo vrgla v obraz.

Emil je zakričal: »Kaj? Vojna, mestna deklica. Sneg boš videla prav od blizu!«

Prijel jo je okrog pasu, jo zavihtel v zrak, da je cvilila in jo vrgel v sneg. Ker pa je bil v snegu njegov korak negotov, je še sam padel nanjo.

Tiho sta se gledala. Ema je ležala v snegu, Emil je ležal na njej in ji zrl v obraz. Iz kmetije je prihajala še ravno toliko svetlobe, da je lahko videl njene vprašljive oči.

Okleval je, menil je, da je minilo kar nekaj dolgih trenutkov, preden se je opogumil in jo poljubil narahlo na usta. Še sam ni vedel, zakaj. Nikoli ni do nje čutil ljubezni, vedno pa je bil mnenja, da pripada njemu.

Ema je zaprla oči in ga objela.

Vrnila mu je poljub. Čeprav ji je bilo nelagodno, je tisti hip vedela, da nikogar ne bi poljubila raje, kot njega.

Do hiše njene babice sta se nato odpravila v tišini. Držala sta se za roki in gledala predse. Nista se upala spogledati, nista upala spregovoriti. Najbrž sta imela oba mešane občutke, neznane misli, strah.

»No, lepo spi. Nazaj bom šel sam,« je rekel Emil, ko jo je pripeljal pred hišo.

»Emil,« je zaklicala, ko se je pričel oddaljevati.

Obrnil se je in jo pogledal.

»Je vse v redu,« je zaskrbljeno rekla.

»Aha. Kaj lepega sanjaj. Zjutraj te obiščem,« je še rekel in odšel.

Ema je ponoči slabo spala. Premišljevala je o poljubu, poskušala razčleniti čustva, ki so se pojavila v njeni duši. Ko je zaspala, se ji je sanjalo, da je prišla k babici na obisk. Pred hišo je bilo polno cvetja, babica je bila lepo oblečena in nasmejana. Odprla je vrata, v notranjosti je bil Emil, oblečen v lepo obleko, v rokah je imel prstan. Čakal je na njo, bil je njen poročni dan. Ema je bila začudena, njene misli so bile zmedene. Na vprašanje, zakaj se bosta poročila, ji je Emil presenečeno odvrnil: »Mar nisva prijatelja? Pa se še poročiva!«

Zjutraj se je prebudila in premišljevala o čudnih sanjah. Vse skupaj jo je begalo. Bala se je, da se bo med njima zgodilo kaj neprijetnega. Če se zaljubita, če nadaljujeta tisti poljub in se nekoč razideta, ga bo izgubila. Izgubila bi najboljšega prijatelja. Ampak, vseeno. Če ne bosta tvegala, ne bosta nikoli vedela.

Dopoldan je pomagala babici pri kuhanju, pospravila je po hiši in znosila drva v hodnik. Ves čas je pogledovala proti kmetiji. Čakala je, kdaj bo uzrla Emila. Prejšnjega dne je rekel, da bo prišel. Najbrž je bil še zaposlen in je nameraval priti po kosilu.

Ema je sedela na peči, ne zainteresirano je gledala televizijo in škilila skozi okno. Ura se je bližala četrti popoldan, Emila še vedno ni bilo.

»Nekaj se je zgodilo, kajne,« je ugotovila babica. »Sta se sprla?«

»Ne, babi, nič ni,« je odkimala Ema.

»Ah, predobro te poznam. Vem, da je nekaj narobe,« je odvrnila babica.

»Včeraj sva…No, včeraj sva se poljubila,« ji je izdala Ema.

»Ohoho,« je zavila babica in se nasmehnila.

»Sedaj pa ga ni,« je rekla Ema žalostno. »Najbrž me noče več videti.«

»Najbrž se boji svojih čustev. Vedela sem, da bosta nekoč pristala skupaj. Tako lepa sta, ko sta skupaj,« je kimala babica.

»Ampak, ni ga,« je nadaljevala Ema.

»Ne boj se. Ko bo ugotovil, da te res ljubi, bo prišel. Ko boš v petek prišla sem gor, te bo že čakal,« je zagotovila babica.

»Si prepričana,« je vprašala Ema.

»Popolnoma,« je odločno rekla babica.

Da se ne bi prej znočilo, je Ema kmalu odšla nazaj proti domu. Odšla pa je žalostna in zamišljena. Upala je, da z Emilom nista storila napake. Zadnje, kar bi si želela je bilo to, da izgubi tako dobrega prijatelja.

Naslednji petek se je Ema takoj, ko je prišla iz šole, odpravila k babici.

»Boš spet tam spala?« je zanimalo mater.

»Da, vrnila se bom v nedeljo popoldan,« je povedala Ema.

»Prav je, da si rada pri babici, da ji pomagaš,« je bila mati zadovoljna.

Ema je v pričakovanju stopala po zasneženi poti do babičine hiše. Odločila se je, da najprej pozdravi babico, z njo spije topel čaj, nato pa se pogumno odpravi do Emila. Če on noče priti, bo šla ona do njega.

Babica jo je bila vesela. Skuhala je čaj iz posušenih bezgovih cvetov in po hiši je prijetno zadišalo.

»Je bilo čez teden kaj glasu od Emila?« je zanimalo Emo.

»Ja, v sredo je prišel. Prinesel mi je jajca, mleko. Nacepil je drva in jih znosil v hodnik. Lepo skrbi zame, zelo priden mladenič je,« je povedala babica.

»Pa je kaj omenil mene,« je vprašala Ema.

»Ne bom ti lagala. Izogibal se je pogovora, ki sem ga navezovala v to smer,« je povedala babica.

»Naj ga grem pozdravit,« je bila Ema v dvomih.

»Seveda. Le pojdi,« jo je spodbujala.

Ema je odšla po poti proti kmetiji. Srce ji je hitro bilo, imela je potne dlani kljub temu, da je bilo mrzlo.

Pred kmetijo je naletela na Jožeta, Emilovega očeta.

»Ema. Vsak dan si večja in lepša,« se je nasmehnil Jože.

»Hvala,« je prikimala.

»Iščeš Emila?« je vprašal.

Ema je prikimala.

»V hlevu je. Tam ga boš našla,« je povedal Jože in se napotil proti hiši.

Ema je odšla do hleva, vstopila je in ga poklicala po imenu. Nekaj časa je bilo vse tiho, nato je zaslišala: »Tukaj sem!«

Stopila je naprej. Bil je na koncu velikega hleva. Naslonil je vile na steno in jo gledal. Nasmehnil se je.

»Nič te ni,« mu je rekla tiho.

»Delo imam,« je odvrnil.

»Nič več, kot prej ga nimaš,« mu je dala vedeti.

»Počasen sem, pa mi čas uhaja,« je odvrnil.

»Emil… Nočem, da si tak,« je rekla Ema.

»Kakšen? Saj ni nič. Bom prišel danes zvečer do Terezije,« je prikimal.

Ema je še nekaj časa stala in ga gledala.

Emil je vzel vile in se posvetil delu. Obrnila se je in počasi odšla. Bila je žalostna. Emil ni bil več isti do nje. Vedela je, zakaj. Toda, zakaj jo je potem sploh poljubil?!

Da bi ji čas hitreje minil, je babici pomagala pospravljati. Ves čas pa je gledala skozi okno in ga čakala.

Prišel je, ko je bila zunaj že tema. Ema se ga je razveselila.

»Večer, Terezija, Ema,« je veselo pozdravil.

»No, Emil, si le našel čas za naju,« mu je rekla Terezija.

»Lepo, da si prišel,« je dodala Ema.

Sezul je škornje in jih postavil pod toplo peč, nato pa je skočil na peč. Ema mu je sledila.

»Grem v kuhinjo. Imam polno dela,« se je izgovorila Terezija in ju pustila sama.

Molčala sta, nato sta se spogledala in nasmehnila.

»Nočem, da bi se grdo gledala,« je rekla Ema tiho. Prijela ga je za roko.

»Tudi meni ni všeč, če sva drugačna,« je dodal Emil.

»Bova pozabila,« je predlagala Ema.

»Ne morem,« je odkimal in jo pogledal.

»Zakaj ne,« je bila Ema radovedna.

»Zaljubil sem se v tebe,« ji je priznal.

»Tudi jaz,« je prikimala.

Približal se ji je in jo poljubil. Ema ga je močno objela.

»Nocoj bi spal tu,« ji je povedal.

Presenečeno ga je pogledala.

»Emil, le kako,« je bila prestrašena.

»Saj Terezija ne bo imela nič proti,« se je nasmehnil.

»Ampak, kaj si bodo mislili tvoji,« je Emo skrbelo.

»Je pomembno,« je skomignil z rameni.

»Ni. Oh, Emil, tako hitro,« je bila zmedena.

»Hitro? Poznava se že vse življenje, trapica!«

Babica je vstopila v dnevno in poškilila na peč. Ko je videla, da se objeta pogovarjata, se je nasmehnila.

»Terezija, zunaj zebe,« je pričel Emil.

»Vem, Emil,« je rekla in dvignila pogled.

»Pa bi jaz kar tu spal, če nimaš nič proti,« je povedal.

Babica je pogledala Emo, nato je skomignila z rameni: »Meni je vseeno, če ne nameravaš spati pri meni!«

»Nak! Kar pri Emi bi se stisnil,« je povedal.

»Potem naj Ema odloči. Stara je dovolj,« je rekla Terezija in se smehljala.

»Zaradi mene,« je s tresočim glasom odvrnila Ema.

»Oh, mladi!« je babica zmajala z glavo. »Lahko sta skupaj, le pametna bodita!«

Ema je bila tistega večera vznemirjena, kot še nikoli. Emila je poznala že vse življenje, toda imela je občutek, da pred njo stoji neznanec.

Odšla sta v njeno sobo, ki jo je imela v zgornjem nadstropju. Ema je legla v posteljo, Emil je sedle zraven nje in jo poljubil.

»Saj želiš, da spiva skupaj,« je vprašal.

»Želim, pa vendar me je strah,« je povedala.

Legel je zraven nje in jo objel.

»Ne bova prehitevala. Dovolj je, če sva skupaj,« ji je zašepetal na uho.

Stisnila se je k njemu.

»Zakaj nisi prišel? Zakaj si bil tako čuden,« jo je zanimalo.

»Bal sem se. Bal, da te bom zaradi svojih čustev izgubil. Še sam ne vem, kdaj se je zgodilo, da sem se zaljubil vate. Tako čudno je bilo na začetku,« ji je priznal.

»In če ne bi prišla do tebe,« je vprašala.

»Ne vem. Najbrž bi počakal, nato pa bi prišel, kot da se ni nič zgodilo. Bilo bi težko,« je pojasnil.

»Tudi jaz se bojim svojih čustev. Nočem te izgubiti, pa vendar si ne morem pomagati. Zaljubljena sem. Ne bi mogla imeti drugega,« je povedala.

»Nikoli se ne bova razšla,« je obljubil Emil.

Zaspala sta objeta, z nasmehom na obrazu.

Njuna ljubezen se je razvijala počasi. Hrepenela sta drug po drugem in oba težko čakala, da je napočil vikend in sta bila lahko skupaj. Ema je vsak petek odhajala k babici in se vračala v nedeljo zvečer. Največkrat jo je domov pripeljal Emil, vedno je pozdravil še njena starša in potem odšel nazaj.

»Vidva z Emilom nekaj imata,« je posumila njena mati.

»Ja, mami, zaljubljena sva,« je prikimala Ema.

»Seveda, lahko bi vedela, zakaj vse dni preživiš pri babici,« se je smejala mami.

Njuni ljubezni ni nihče nasprotoval. Bilo je vse lepo in prav, dokler se Ema ni vpisala na pedagoško fakulteto.

»Kar ne morem verjeti, da si še vedno želiš to, kar si sanjala, ko si bila še majhna,« ji je povedal Emil.

Bilo je konec septembra. Bila sta skupaj v gozdu, nabirala sta gobe.

»No ja, oba sva na tem, da bova uresničila svoje sanje, ki sva jih imela že v otroštvu. Ti boš prevzel kmetijo, jaz bom nekoč učiteljica,« je kimala Ema.

»Ampak, še vedno ne vem, kdo mi bo pomagal voditi kmečki turizem,« je začel Emil.

»Jaz, kdo pa drug,« je rekla.

»Ne boš imela časa. Zaposliti bom moral pomoč,« je rekel.

»To pa že ne. Še vedno sem mnenja, da sem pri tebi prva,« se je smejala Ema.

»Najprej zaključi šolanje, potem bova govorila naprej,« je bilo Emilovo mnenje.

»Misliš, da nama bo šlo? Jaz bom učila, ti boš doma. Ko bom prišla domov, ti bom pomagala,« je sanjala Ema.

»Seveda bi lahko šlo,« je menil Emil.

»Govoriva že kot dva zakonca,« se je smejala Ema.

»Saj skoraj sva. Misliš, da bo kdaj drugače? Poročila se boš z mano in pika,« je pritrdil.

»Pa če nočem,« je Ema izzivala.

»Če nočeš? Potem te bom…« je pričel Emil.

Ema je zakričala in stekla, Emil je tekel za njo, jo ujel. Padla sta na tla in se smejala.

»Bojim se. Prelepo je, da bi se uresničilo,« je resno rekla Ema.

»Ne boj se. Skupaj sva najmočnejša,« ji je zatrdil.

Emino šolanje se je pričelo in fakulteta je zahtevala svoje. Ni bilo več časa. Vsak prosti trenutek je morala porabiti za šolo. Tudi konec tedna. Vse redkeje sta se videla. Ema je bila polno zaposlena.

Včasih je ni bilo tudi štirinajst dni, včasih je prišla le za kratek popoldan in nato odhitela nazaj domov za knjige. Emil je sprva potrpežljivo prenašal njeno učenje, kasneje mu je postalo odveč. Ni mu bilo več dovolj, da sta skupaj le nekaj trenutkov, pogrešal jo je, bil je jezen, ker ni imela več časa.

Ema se je trudila. Hotela je biti uspešna v šoli, jo čimprej končati in se poročiti. Dobila je tudi nove prijateljice, preživela kak trenutek z njimi. A Emilu jih ni smela niti omeniti. Bil je ljubosumen na vse, kar je počela brez njega. Postajal je zamišljen. Kadar sta bila skupaj, je bil redkobeseden, jezen ali pa sploh ni odgovarjal.

Emi je bilo počasi dovolj. Bila je jezna nanj, postajal ji je odveč, naveličala se je prenašati njegove muhe in jih reševati.

Nekoč sta šla peš od njega proti njeni babici.

»Emil, pogovoriti se bova morala. Tako ne gre več. Kar naprej si jezen,« mu je rekla.

Ustavil se je in jo gledal.

»Res. Moral boš pač potrpeti teh nekaj let. Ne morem pomagati, študij mi vzame veliko časa.

»Mogoče pa nisi dovolj pametna. Res ti vzame veliko časa, preveč. Razen, če ne počneš kaj drugega, meni pa razlagaš, da se učiš vse dni,« je rekel jezno.

»Res misliš, da ti lažem,« je vzkipela.

»Povsem možno je. Sedaj si študentka, le zakaj bi te zanimal navaden kmet. Vem, da se raje družiš z izobraženci, to mi večkrat poveš,« je užaljeno govoril.

»Ni res, Emil,« je odkimala.

»Nimaš več časa zame. Pri tebi sem zadnji na listi, ki jo izpolnjuješ. Če je ravno čas, me prideš pogledat,« je rekel.

»Krivičen si. Ves čas mislim nate, te pogrešam in čakam, kdaj bova skupaj. Ko pa sva skupaj, pa vedno vse pokvariš. Vedno si jezen, vedno si slabe volje, nočeš se pogovarjati, kuhaš trmo,« je govorila Ema.

»Torej je brez veze,« je zaključil.

»Če tako misliš,« je bila jezna Ema.

»Vedel sem, da se boš spremenila. Postala boš mestna deklica, ošabna in sebična,« je govoril jezno.

»Ti pa se ne boš nikoli spremenil, ostal boš…kmet!« mu je jezno vrnila.

Brez besed se je obrnil in s hitrimi koraki odšel nazaj proti domu. Ema je bila preveč jezna, da bi se trudila in ga poklicala. Bilo ji je vseeno. Če misli, da se vse vrti okrog njega, naj kar gre!

K babici je prišla sama. Jezno je sedla za mizo. Babica jo je začudeno gledala.

»Ne sprašuj,« je siknila Ema jezno.

»Torej bova jedli sami,« je kimala babica.

»Najbrž od sedaj naprej kar vedno,« je dodala Ema.

»Je tako hudo,« je vprašala babica previdno.

»Še huje. Konec je,« je povedala Ema povsem brez žalosti.

»Zakaj,« je zanimalo babico. Novica jo je pretresla.

»Ker ne greva skupaj, preveč sva si različna,« je bilo mnenje Eme.

»Preveč se trudita da bi si bila različna. Ni dobro,« je povedala babica.

»Ne veš, ne poznaš naju,« je odkimala Ema.

Poznam, poznam. Bolje kot misliš,« je povedala.

Čeprav je bila Terezija mnenja, da se vsaka juha ne poje tako vroča, kot se jo skuha, se je motila. Emila ni bilo. Prišel je šele med tednom, da je pomagal Tereziji, Eme ni omenjal. Ko je Terezija skušala navezati temo nanjo, jo je odločno prekinil, da nima nobene besede o njej.

Tudi Ema je molčala. Kadar je prišla k babici, ga ni omenjala, ni je zanimalo, kaj počne, če se je oglasil. Postal je nezanimiv.

Babica je menila, da bo minilo. Pa ni. Skregana sta bila več kot mesec dni in oba sta trpela, to je videla. Ker nista sama znala nazaj, je sklenila, da jima pomaga. Bilo bi greh, če ne bi! Tako lepa sta bila, tako popoln par.

Babica je klicala Emo v soboto zjutraj: »Ema, imaš čas?«

»Babi, kaj je, da ti kličeš?« je bila Ema presenečena.

»Tako slaba sem. Lahko prideš?«

»Seveda, takoj bom pri tebi. Naj vzamem še mami s sabo?« se je Ema prestrašila.

»Ne! Ne, ne, ni treba. Nikar je ne obremenjuj z mano,« je rekla babica bolehno v slušalko.

Ema se je kar se da hitro odpravila od doma. Hodila je hitro, pričele so padati prve snežinke. Bilo je hladno.

Vstopila je v toplo hiško. Babica je ležala na kavču, pokrita je bila z odejo.

»Babi, kaj je narobe? Nikoli ne ležiš,« se je Ema prestrašila.

»Ah, saj ni tako hudo. Najbrž je le gripa,« je kimala babica.

»Sneg bo. Najbrž bom tu prespala. Do večera ga bo kar precej namedlo,« je povedala Ema.

»Seveda, tu ostani,« je kimala babica.

Tedaj je skozi vrata vstopil Emil. Obstal je, ko je zagledal Emo.

»Tudi Emila sem poklicala. Res sem slaba,« je hlinila babica.

»Saj ti lahko le jaz pomagam,« je rekla odločno Ema in se obrnila stran.

»Oh, lepo vaju prosim! Vsaj danes, zavoljo mene se obnašajta normalno,« je stokala babica. »Takoj, ko bom boljšega zdravja, se lahko spet kregata!«

Ker sta jo imela oba rada, sta popustila. In babica je to vedela. Oba sta bila dobrega srca, a oba mlada in trmasta.

Hočeš nočeš, sta skupaj pomagala babici. Ema je kuhala kosilo, Emil je nanosil drva in pomedel. Ves čas sta se spogledovala, rekla nobene.

Po kosilu, babica je pojedla prav malo, ju je prosila: »V moji spalnici se okno tako težko odpre, saj vesta. Bi bila tako dobra in ga poskušala odpreti? Rada bi, da se malce prezrači, preden zvečer grem spat.«

Oba sta prikimala. Odšla sta do spalnice. Zvita babica pa je imela že vse v naprej načrtovano. Ključ je že bil na zunanji strani. In ko sta bila oba ob oknu, je samo še zaklenila vrata za njima. Ema je zaslišala, da je nekdo zaklenil vrata.

»Babi?« je zavpila prestrašeno.

»Notri bosta, dokler se ne zmenita,« je odločno zaklicala babica na nasprotni strani.

»Terezija, nehaj no,« je zaklical Emil.

»Nič ne pomaga. Ujeta sta in bosta tri dni, če bo treba. Nočem več gledati vajinih dolgih obrazov. Odkar sta se zaradi neumnosti skregala, oba sta žalostna in zamišljena. Rešita težavo, pa vaju odklenem,« je bila prepričana.

»Babi, si res bolna,« je tedaj vprašala Ema.

»Pa kaj še! Nič mi ni,« je pihnila zvita babica.

Ema je sedla na posteljo in jezno gledala. Emil je stal ob oknu.

»Misliš, da naju res ne bo spustila ven,« je vprašal tiho.

»Saj jo poznaš. Tu bova, dokler ne priznava napake,« je odvrnila Ema.

»Pa jo bova? Bova priznala napako,« je rekel in se obrnil k njej. Njegov pogled je bil žalosten.

Emo je zabolelo pri srcu. Oh, kako ga je imela rada. Še vedno je menila, da je njen in edini.

»Sva jo naredila oba, kaj,« mu je rekla.

Emil je počasi prikimal.

»Pogrešam te, veš,« mu je rekla Ema. »Niti fakulteta me ne veseli več. Sploh ne vem, zakaj bi še študirala, če pa ni prihodnosti brez tebe,« je priznala. Nato je zajokala.

Emil je stopil do nje in pokleknil. Pogledal jo je v oči, jo prijel za roki.

»Tudi meni je hudo. Nima smisla. Vse, kar se lotim, je brez smisla. Načrti brez tebe se podirajo,« je povedal.

»Tega sem se najbolj bala. Da bova le tujca. Da se bova razšla za prazen nič,« je hlipala Ema.

»Bova še naprej vztrajala? Bova raje začela znova,« je vprašal.

»Emil začniva znova. Saj zmoreva vse, kajne,« je rekla.

»Vse,« je prikimal in jo objel.

Babica je hodila poslušat k vratom. In kar precej časa je že bilo vse tiho. Zato jo je premagala radovednost. Tiho je odklenila vrata. Emil in Ema sta sedela objeta na njeni postelji.

»No, saj sem vedela, da mi bo uspelo,« je zaploskala.

Ema se je nasmehnila: »Babi, ne bi si mislila, da si sposobna kaj takega!«

»Terezija, tokrat si res naredila prav,« je bil hvaležen Emil.

»Mladina, kaj bi bilo brez babic, ha! Sedaj pa hitro na peč, otroka. Piškoti so pečeni,« se je smejala babica.