Mariborska profesorica Katarina je močno pretresla z resnico dijaka. Besede, ki jih je javno zaisala, so takoj zakrožile med starši.
Profesorica likovne umetnosti na Tretji gimnaziji Maribor, Katarina, je sklenila, da javno objavi daljši zapis. V zapisu je razkrila, da izpovedi srednješolcev dežujejo v njen mesinger.
»Izpovedi srednješolcev, ki dežujejo v moj mesenger, mi trgajo srce, ljudje moji, a se zavedamo kaj delamo naši mladini, že toliko let
“Hvala, ker se zavzemate za nas,” Povedo, da se počutijo prezrte in neslišane. “Vsi samo pritiskajo na nas.”,« je začela s svojim zapisom javnosti.
Besede mladih ljudi
»Besede mladih ljudi na pragu svojega življenja, ki se vdano zbujajo ob 4.00 ali 5.00 zaradi šole, cel ljubi dan presedijo zaradi nje, tja do 23.00 ali 24.00 in jim tudi vikend ne pomaga, da bi prišli k sebi – A nam je res vseeno za njihovo zdravje?? – da jih nihče ne sliši, da odrasli vsi samo telefone krivijo in da hvala ker se vsaj nekdo zavzame zanje.«
Nato je nadaljevala z izpovedjo dijaka tretjega letnika gimnazije.
»Sledi izpoved, ki sem jo prejela, pismo dijaka 3. letnika neke gimnazije z Notranjske, ampak kot rečeno, teh je veliko, a se bomo zganili?« je najprej poudarila profecorica.
V nadaljevanju pa:
“Veliko več bi dali od sebe pri uri, če ne bi bili vsi tako zaspani. Veliko več bi sodelovali, bili aktivni, zagnani za delo, če bi bili naspani. Učitelji sploh ne vedo, kako drugačni bi bili, če bi nam samo spanje dovolili, da bi se šola začela ob 9.00. Tako pa nas je 90 % v razredu nenaspanih, komaj pri sebi, in naši odgovori so samo kratki “Da” ali “Ne”, ker nimamo moči, nimamo energije za živet. In potem vsak profesor zahteva toliko od nas, kot da je samo njegov predmet vse, kar imamo doma za počet. Kot da nimamo še 13 drugih predmetov, ki vsi rabijo naš čas. Zakaj se učimo integrale in polinome, zakaj moramo vedet izračun frekvenc alelov in genotipov, kdaj je bila Rusko Pruska vojna ali od kdaj do kdaj je vladal cesar Karel VI? Kje bom to potreboval v življenju?? Morda v kakšnem kvizu, ampak ne v resničnem svetu, kjer se borim za preživetje. Zakaj nas strašijo z maturo, če to ni nič življenjskega, eni sami podatki…
Resnica ni lepa
Dijak opisuje svoj dan: »Vsak dan se zbujam ob 4.15. Ne grem v dom, ker je predrag. Ob tej uri še niti ne morem jesti, ko pravijo da je zajtrk pomemben, kaj pa dovolj spanja? Zunaj je še trda tema, ko hodim do avtobusa, torba na ramenih je breme teže, ki jo cel pouk prenašam iz razreda v razred. Ob 7.00 imam pouk, preduro, a jaz sem že izčrpan, kot da sem prehodil celo Slovenijo. Ves dan sem zaspan, brez energije, oči se mi zapirajo med poukom, glava me boli, pomaga mi Monster ali kava iz avtomata, ampak hitro ne deluje več, ko telo hoče sam počitek. Po šoli takoj domov, brez postanka, brez druženja s prijatelji, brez življenja. Sedim za mizo in delam naloge, se učim, pišem poročila do 23.00, včasih celo do polnoči ali dlje. In potem naslednji dan isto in vsak dan znova. Hočem se samo naspati, potem bi bilo vse lažje, hočem dihati, hočem živeti. A si preveč želim?”«
To ni samo ena zgodba
Nato je profesorica Katarina zapisala še nekaj besed, v razmislek vsem, ki so izpoved dijaka prebrali.
»To ni samo ena zgodba – to je zgodba neštete množice dijakov, mladih, ki se trudijo, ampak jih sistem lomi s pritiski, podatki in pomanjkanjem spanja. Kdaj bo kdo od odločevalcev slišal njihov krik?
Kot rečeno, severne države v Evropi so že dokazale, da se da, pouk ob 9.00, manj predmetov, domov ob 14.00, veliko manj domačega dela, da ostane prostor za igro, sprostitev in predvsem za dovolj spanja, pa imajo najvišje rezultate na testih in najvišje zadovoljstvo s šolo.
Nočem le pisati! Želim ukrepati. Toda katero pot naj uberemo?
Nisem za hrup, množico, razgrajanje, je možna spoštljiva in učinkovita pot do sprememb?«