»Suzana, boš pobrala naročilo za mizo sedem?« je vprašala Melita.
Suzana je prikimala in odhitela k mizi, kjer so sedeli trije delavci, ki so čakali na malico.
»Dober dan! Želite?« je prijazno vprašala.
Moški so naročili in odhitela je nazaj za točilno mizo.
Bil je čas malice in dela ogromno. Prihajali so stalni delavci, ki so vsak dan malicali v okrepčevalnici, pa tudi veliko mimoidočih se je ustavilo. Okrepčevalnica je bila na dobrem glasu in gostov je bilo temu primerno vedno dovolj.
Suzana se je zaposlila v njej tri leta nazaj, ko se ji je iztekla porodniška za najmlajšo hči Metko, saj dela na njenem prejšnjem delavnem mestu ni več bilo. Ker je bila samohranilka in sta jo doma čakale dve male deklice, je sprejela prvo delo, ki se ji je ponudilo.
Živeli so v dvosobnem podnajemniškem stanovanju, hčere ji je varovala starejša soseda, ki ji je popolnoma zaupala.
»Suzana, si zvečer prosta? Greš z mano na pijačo?« je vprašal Edo, ki je bil stalna stranka za točilnim pultom.
»Edo, veš, da ne morem. Lahko pa prideš k meni in mi pomagaš uspavati hčerki!« je odgovorila.
Edo je odkimal. »Saj bi, a bolj kot tvoja otroka me zanimaš ti!«
»Verjamem, Edo!« je dodala Suzana in se zasmejala.
Bila je sama že tretje leto in vedela je, da moške njeni otroci ne zanimajo. Vedela je, da moškega, ki bi vzel njo in s tem še njeni hčeri ni. Sprijaznila se je z mislijo, da bo do konca življenja sama, v majhnem stanovanju in brez denarja. Živela je zaradi deklic, ki ju je ljubila bolj kot vse. Stara je bila dvaintrideset let, vitka, visoka, modrih oči in dolgih svetlih las. Bila je prava lepotica in nič kateri moški je poskušal priti do nje. A ko je omenila svoji hčeri, se je vsak ustrašil in pobegnil.
»Poglej ga! Spet je prišel!« je dregnila Melita Suzano in ji pokazala moškega za malo mizico v kotu.
Suzana ga je pogledala. Nasmehnil se ji je in se ponovno potopil v svoj časopis. Odšla je do njega.
»Dober dan! Želite?« je vprašala.
Odložil je časopis in jo lepo pogledal.
»Skodelico kave in pito. Pa mogoče malce vaše družbe, če utegnete!«
Suzana se je nasmehnila in odkimala.
»Žal mi je, dela je čez glavo dovolj in ne morem si privoščiti odmora.«
Prikimal je in spet potopil svojo glavo v časopis.
Zvečer se je utrujena vračala proti domu. Počasi je hodila mimo izložb in vdihavala svež poletni zrak. Noge je niso več tako prebolevale, kakor prvih nekaj mesecev. Navadila se je, da streže ljudem od jutra do poznega popoldneva. Šef je bil neizprosen. Njen delavnik je trajal od devete pa do osemnajste ure, s tem, da je bila prosta vsako sredo in vsak drug konec tedna. In prav vse proste urice, je preživela s svojima hčerama, šest letno Mojco in štiri letno Metko.
»Mamica, mamica!« je zaslišala, ko je odprla vrata sosede Tanje.
Vstopila je in objela hčeri, ki sta ji stekli v naročje. Za njima je prišla Tanja, ki je bila v pokoju že četrto leto in ni imela svojih otrok, zato je z veseljem pazila na mali dve.
»Sta bili pridni?« je vprašala Suzana.
Tanja je prikimala.
»Seveda! Saj sta vedno! Ne vem, kaj bi počela ves ljubi dan, če ne bi bilo teh dveh zlatnikov!« je dodala Tanja.
Bila je resnično dobra ženska. Nikoli ni hotela vzeti denarja, ravno nasprotno, razvajala ju je, kakor da bi bili njeni.
Ko se je končno vse umirilo in sta deklici zaspali vsaka v svoji postelji, je Suzana sedla pred televizijo. A kmalu jo je zmotil ropot, ki je prihajal iz sosednjega stanovanja, ki naj bi bilo prazno. Ker je bil ropot vse glasnejši in se je bala, da bo zbudil hčeri, je jezno odšla ven. Pred vrati sosednjega stanovanja je stal velik tovornjak in nek moški je raztovarjal pohištvo.
»Najbrž ne bi mogli tega delati nekoliko tišje,kaj?« je vprašala.
Moški je skomignil z rameni in poklical lastnika.
Ko je prišel, se je Suzana nasmehnila. Bil je moški, ki je že kar nekajkrat prišel v okrepčevalnico in jo opazoval.
»Vi?« je začudeno vprašala.
»O, me veseli, da bova soseda! Sedaj bova lahko v miru popila kavico doma, ker v službi ne utegnete!« je rekel in se nasmehnil.
»Ste lahko nekoliko tišji?« je vljudno vprašala.
Prikimal je in se opravičil.
»Žal mi je, če zaradi mene ne morete spati. Naj se vam vendar predstavim, saj navsezadnje bova soseda! Ime mi je Filip, neporočen, trideset let in po poklicu športni novinar. Ljubim morje, gore in natanko takšne ženske kakor ste vi! V bistvu takšne lepotice še nisem srečal nikoli!«
Suzana je zajela sapo in mu ravno v tolikšni meri vrnila odgovor: »Ime mu je Suzana, sem natakarica, dvaintrideset let, mati dveh otrok in samohranilka, predvsem pa ljubim mir!«
Obrnila se je in odšla do vrat, tam pa za trenutek pomislila in rekla presenečenemu sosedu: »Ah, da in iščem očeta za moji hčeri! Žal, ga še nisem spoznala in ga verjetno ne bom nikoli!«
Zaprla je vrata za sabo in sedla v dnevno sobo. Ropot je utihnil in zamišljeno je gledala televizijo. Vedela je, da ga je s svojimi besedami presenetila in da se mu sedaj, ko ve, da ima otroke, ne zdi več najlepša ženska na svetu.
Zgodaj zjutraj pa je nekdo potrkal na njena vrata. Odšla je odpret in pred vhodom zagledala Filipa.
»Dobro jutro! Ker mi najbrž ne boš hotela skuhati kave, sem jo skuhal jaz!« je rekel in Suzana je zagledala velik pladenj, na njem dve skodelici kave, dva kozarca soka in piškoti.
Nasmehnila se je in mu velela, naj postavi pladenj na mizico na terasi.
»Kava in sok?« je vprašala.
»Ne, sok je za tvoja otroka. Saj sta doma, kajne?« je dodal.
Suzana je poklicala deklici in ju predstavila.
»Kako lepi deklici! Pa poglejmo, če imam v žepu kaj za vaju!« je rekel Filip in jima izročil veliko liziko.
Deklici sta navdušeno popili sok, nato pa vsaka s svojo liziko roki stekli k sosedi Tanji.
»Torej, iščeš očeta za svoji hčeri? Sem primeren kanditat?« je vprašal Filip in se nasmehnil.
»Nikar ne misli, da bom nasedla tvojim besedam. Nisi prvi, ki je poskusil s podkupovanjem mojih otrok. Žal, naj ti takoj povem, da me ne boš dobil v posteljo.« je odgovorila in ga pogledala v oči.
»Res misliš, da mi je le do tega?« je osuplo vprašal.
Suzana je prikimala.
»Prav, potem pa naj bo po tvoje! Boš videla, da se motiš! Verjemi, da me boš ti prosila, naj prespim pri tebi!« je smeje dodal.
»Ne poznam moškega, ki bi ga zanimala mati dveh otrok. Nikar se ne trudi.« je resno dodala.
»Motiš se, Suzana. Otroci so nekaj najlepšega in predvsem nič krivi, da so nasvetu. Otrok je otrok, pa naj bo moj ali ne, moraš ga imeti rad!« je potihoma rekel, popil svojo kavo, vzel Suzani iz rok njeno skodelico, položil vse skupaj na pladenj in odšel.
Suzana ni mogla verjeti. Sedela je na terasi in gledala za njim. Bil ji je všeč, a bala se je, da jo bo le prizadel. Bila je nezaupljiva in preveč zaščitniška do svojih otrok, da bi verjela, da je na svetu moški, ki bi jo vzel in iskreno ljubil tudi Mojco in Metko.
Ves dan je čakala, kdaj bo vstopil v okrepčevalnico, a ni. Zaman je čakala njegov obisk, ni ga bilo.
»Suzi, kaj pa danes? Bi šla z mano?« je vprašal Edo.
»Edo! Daj, saj veš, da ne morem! Imam otroke!« je smeje rekla Suzana.
»Potem ti jih lahko pomagam zvečer pazit!« se ni dal.
»Verjamem, Edo. Se res ne boš nikoli naveličal?« je rekla in se naslonila na točilno mizo.
»Edo, pa vzemi mene! Jaz sem sama in imam čas!« je smeje dodala Melita, ki je bila kar precej zaobljena.
Smejali so se in šalili. Suzana Edu ni zamerila, ker je vedela, da le mlati prazno slamo, tako kot večina ostalih. Bil pa je reden gost in pripravljen pomagati prav vsakemu, bil je samski in poln lepih besed.
Ko je zvečer Suzana odšla po Mojco in Metko, je bilo stanovanje Tanje tiho.
»Kje sta?« je zaskrbljeno vprašala Suzana in iskala z očmi po stanovanju.
»Ah, Suzana, ne bodi jezna! Prišel je novi sosed in rekel, da ne boš imela nič proti. Za hišo so!« je hitela Tanja in sklenila roke.
»Kaj, Filip ju je odpeljal?« je začudeno vprašala in Tanja je prikimala.
Suzana je odšla do njegovega stanovanja in zaslišala glasen smeh. Odšla je za hišo in zagledala svoji deklici ter Filipa, ki je pekel na žaru.
»O, poglej jo! Pridi, ravno prav! Čevapčiči so pečeni.« je rekel Filip in se nasmehnil.
»Mami, mami! Filip nama je spekel hrenovke in dobili sva sladoled! Obljubil je, da nama bo prebral pravljico za lahko noč! Mami, saj lahko, kajne!?« sta hiteli Mojca in Metka v en glas.
»Pravljico za lahko noč? Naj bo, ampak potem bosta takoj zaspali in Filip bo odšel domov!«je privolila Suzana.
Sedli so za mizo in Filip je pripravil pravo pojedino. Resnično se je potrudil.
Šele, ko se je pričelo temniti in je bila ura že nekaj minut čez deveto, so se odpravili v Suzanino stanovanje. Filip je, tako kot je obljubil povedal pravljico za lahko noč in deklici sta po končani zgodbi ubogljivo zatisnili oči.
Odšla sta na teraso in Suzana je postregla z vinom. Tiho sta sedela in opazovala zvezde.
»In kje je gospod X?« je končno uspel vprašati Filip, kar mu je že dolgo ležalo na srcu.
»Mrtev. Prometna nesreča. Bila sem noseča za Metko.« je rekla Suzana.
»Žal mi je…«
»Da, tudi meni. Imela sva lepo življenje, hišo, službi in srečo.« je dodala.
»Mlada si, vse je še pred tabo, le nikar se ne zapri. Nismo vsi moški pošasti, ki hočejo le posteljo, veš.«
»Res?« je vprašala Suzana in se zagledala v njegov lep obraz.
Bil je resnično privlačen. Imel je dolge rjave lase, spete v čop, modre oči in športno postavo.
»Sedaj pa grem! Jutri moram zgodaj vstati!« je rekel in vstal.
»Ostani še malo!« je hitro rekla in se ugriznila v jezik.
»Me prosiš?« je smeje rekel.
»To pa ne! Nikoli!« je resno dodala.
»Lahko noč in lepo sanjaj!« ji je tiho rekel in odšel do sosednjih vrat.
Ponoči se je nemirno premetavala po postelji. Misli so ji uhajale k njemu. Vstala je in pogledala skozi okno spalnice. V njegovem stanovanju je gorela luč. Torej ni še spal. Zakaj je potem odšel z izgovorom, da se mora naspati? Legla je nazaj na posteljo in premišljevala.
Naslednjega dne je bila sreda in bila je prosta. Sedela je na terasi in opazovala deklici pri igri, medtem, ko je venomer škilila proti njegovem stanovanju. Ni ga bilo doma. Res je zgodaj odšel v službo.
Vrnil se je šele pozno popoldan in Mojca ter Metka sta takoj stekli k njemu.
»Ne delaš?« je vprašal.
Suzana je odkimala.
»Boš večerjal z nami?« je vprašala.
»Zakaj pa ne!« je skomignil z rameni in se napotil proti njej.
Ustavil se je tesno pri njej in ji rekel: »Me prosiš?«
»Nikoli!«
»Pa vseeno bom, ker sem lačen, kot volk!« je dodal.
Zvečer, ko sta ostala sama, sta ponovno odšla na teraso.
»Kako lep večer!« je rekla.
»Da, ustvarjen za romantične poljube!« je izzivalno dodal.
»Se nikoli ne utrudiš?« ga je vprašala in pogledala njegove modre oči.
»Zakaj bi se? Povedal sem ti, da si najlepše dekle!«
Nasmehnila se je, vedela je, da tokrat popušča. Zaupala je v njegovo ljubezen, bil je tako privlačen.
»Sedaj pa res moram iti! Zjutraj zgodaj vstanem!« je rekel.
»Spet?« je žalostno dodala.
Prikimal je in počasi odšel, ko je zaklicala za njim: »Ne hodi! Ostani še malo!«
Obrnil se je in že hotel odpreti usta, ko je dodala: »Prosim!«
Približal se ji je in jo prijel za roko. Vstala je in se stisnila k njemu.
»Veš, res si lepa in ostal bom!« je rekel in jo nežno poljubil.
Sedela sta na terasi in se poljubljala, bila je srečna.
»Pridi, greva spat!« je odločno rekla.
»Prav imaš, najini deklici bosta zgodaj pokonci in ker proslavljam, bom odšel v službo kasneje. Obljubil sem jima, da ko bo njuna mamica moja, jima spečem palačinke!«