Anja ni marala snega in ravno to jo je tistega jutra presenetilo. Povsem nenapovedano je zapadlo skoraj pol metra snega. Povrhu vsega pa je bil še ponedeljek. Nov delavni teden se je začel slabo, zelo slabo.
Anja je počasi odprla oči. Sprva je bila zmedena, počasi se je pretegnila, pobrskala po glavi, kateri dan sploh je in ko ji je postalo jasno, da je ponedeljek, je skočila pokonci. Prestrašeno je pogledala na uro in zastokala. Osem zjutraj. Zamudila je. V službi bi morala biti pred dobro uro. Bila je jezna. Jezna nase in na presneto uro, ki nikdar ni kazala pravega časa. Med tednom bi še tako spala, ob sobotah in nedeljah, ko pa je bila doma, je ura kazala največkrat šele šesto, ko je že odprla oči. In seveda nikoli ni uspela zaspati nazaj. Premetavala se je po postelji in naposled vstala okrog sedme ure. Jezna si je skuhala kavo in premišljevala, kaj bo počela ves ljubi dan. Konec tedna, ko je bila doma, se je vedno dolgočasila, med tednom, ko je bila v službi, ji je časa vedno zmanjkovalo. Narobe svet!
Seveda bi lahko konec tedna obiskovala svojo mater, toda zakaj bi si parala živce. Anja je živela v enosobnem stanovanju nekaj mesecev, prej je bila doma še pri materi, pa čeprav je imela že šestindvajset let in redno službo skoraj šest let. A težko se je bilo osamosvojiti, pa čeprav ji je mati že lep čas pošteno presedala. Mati je imela le njo in ves čas ji je bila za petami, hotela je vedeti prav vse o njej, o njenem življenju. Ni in ni se mogla sprijazniti, da je njena hči odrasla in da jo ne potrebuje več. No ja, nekatere stvari so Anji celo prijale, toda kaj, ko je bilo vse več tistih, ki so ji prerasle čez glavo.
Ko je živela še pri materi, jo je vsako jutro čakal zajtrk na mizi. Njena oblačila so bila oprana in zlikana, Anja jih je samo še pospravila v omaro. Stanovanje je bilo pospravljeno, kosilo je bilo kuhano, ko se je vračala iz službe domov. Mati je skrbela za vse, stregla je Anji, kolikor se je le dalo. Kadar je bila Anja bolna, je bila njena mati ves čas ob njej. Ampak vse zahteva svojo ceno. Mati je v zameno zahtevala natančen opis dogodkov, ki so se Anji pripetili. Ko pa je bila doma, ji je bila mati ves čas za petami. Če je včasih k Anji prišla prijateljica na kavo, je mati obvezno sedela zraven v kuhinji za mizo in poslušala njun pogovor. Bila je sicer tiho, toda že njena prisotnost je bila moteča in Anjinih prijateljic je bilo iz tedna v teden manj. Vse dokler nista ostali sami.
Potem se je Anja nekoč zamislila.
Čeprav je bilo lepo, čeprav je bilo kuhano in postlano, je vedela, da mora naprej. Da se mora premakniti iz točke ugodja, drugače bo za vedno ostala tam. Drugače se bo predramila šele takrat, ko bo prepozno. Ko bo stara in sama. Tega pa ni hotela. Hotela je biti samostojna, hotela je imeti družino, ljubezen. Ljubezen? Hm, dolgo nazaj jo je imela. Miha. Skupaj sta bila dve leti, potem sta se razšla. Od takrat je minilo dve leti. Čas bi že bil. Toda, če bo živela pri materi, je ne bo srečala. Ljubezni namreč. Morala bo ven, med ljudi, morala bo tvegati, se osamosvojiti, zaživeti na lastnih nogah.
In odločila se je. Denar je imela. Seveda, odkar je bila zaposlena, je živela pri materi. Za račune je skrbela mati, hrano je kupovala mati. Anja je tako kupila avto. Sicer je prišel prav obema. Večkrat je svojo mater kam zapeljala z njim. To pa je bilo tudi vse, kar je kupila. Plačo je imela dokaj visoko, imela je dobro delavno mesto, povrhu vsega pa je bila še pridna. Seveda, lahko je bila. Lahko je bila v službi dokler ji je srce poželelo. Nikogar ni imela, nobenih obveznosti. Denar je pridno dajala na kup in kose je dokončno odločila, da gre na svoje, je načrt lahko izpeljala.
Večja težava je bila njena mati. Ta ni razumela. Jokala je in jokala. Prosila je Anjo, naj ne odhaja.
“Če boš odšla, bom umrla,” je hlipala mati.
Bilo je hudo, toda Anja je odkimala z glavo. Ne, odločila se je. In je šla. Pa naj mati reče, kar hoče.
“Sicer pa, ne bom daleč stran. Obiskat me boš prišla in jaz tebe,” ji je govorila Anja in jo tolažila.
Prvi mesec je bilo hudo, potem se je njena mati nekoliko privadila novemu življenju. Najbrž pa je bilo Anji še huje. Skrbeti zase. Uf, ni pričakovala, da je to tako težko! Misliti na vse!
A je šlo, vsak teden bolje. Anja je bila trmasta. Na začetku je bilo res hudo, nekajkrat je celo obupano pomislila, da bi se vrnila nazaj k materi, toda ne. Vztrajala je.
Vsega se je privadila, kuhanja, likanja perila, pospravljanja stanovanja, ni pa se mogla privaditi temu, da jo budi budilka. Prej je za njeno bujenje skrbela skrbna mati, sedaj se je morala zbuditi sama. Budilka je bila glasna, toda večkrat ni pomagalo. In tako je spet zaspala.
Anja je hitela. Ni si pripravila zajtrka, le na hitro se je oblekla, se nekoliko naličila, si umila zobe. Nato je zaklenila stanovanje in odhitela je proti avtu. Do službe je imela dobrih petnajst minut vožnje. Spet bo ves dan v službi. Spet ne bo prišla na čisto z delom. Pa še ponedeljek.
Ko je stopila iz bloka, je obstala z odprtimi usti. Zrla je v belino okrog sebe in ni mogla verjeti. Sneg. Povsod sneg. In to ne malo!
Pogledala je na mesto, kjer je prejšnji dan parkirala avto. Namesto njega je tam stal le velik kup snega. In kako naj pride do njega?! Lopate seveda ni imela. Le kdo bi mislil še na lopato!
Nemočno je pogledala okrog sebe. Le nekaj metrov stran je nekdo z lopato čistil svoj avto. Oblečen je bil v temno modro puhovko, na glavi je imel črno kapo. Naj gre do njega? Nekaj časa je oklevala, nato pa le pogumno stopila do njega. Mogoče ji bo pomagal.
“Oprostite, toda bi mi hoteli posoditi lopato, ko končate,” je prijazno vprašala.
Moški se je obrnil, se nasmehnil, jo premeril od nog do glave, nato pa prikimal: “Seveda!”
Anja si je oddahnila. Še ima možnost, da pride v službo.
“Je tudi vas presenetil sneg,” je vprašal moški z rjavimi očmi in lepo oblikovano kozjo bradico.
“Aha. Res nisem pričakovala, da bo zamedlo. Bila sem prepričana, da bo letos zima prizanesljiva do nas, ki sneg sovražimo. No, pa sem se zmotila,” je povedala Anja.
“Hm, no, ravno sovražim ga ne, ni mi pa všeč, če me preseneti v ponedeljek zjutraj,” je dodal moški z lepim glasom in še naprej hitel z odkidavanjem svojega avtomobila.
Anja je čakala zraven njega in si grela roke v žepu. Seveda ni imela rokavic. Le kdo bi sredi zime pričakoval, da bo zeblo?!
“Z veseljem vam bi odkidal avto, toda mudi se mi. Res! Lopato vam pa posodim. Saj ste iz tega bloka, kajne? Vrnili mi jo boste lahko zvečer,” je povedal možak, ko je končal z opravilom.
“Res? Mi verjamete? Oh, najlepša hvala. Seveda vam bom vrnila lopato,” je kimala Anja.
“Robert sem, živim pa v četrtem nadstropju. Robert Kovač,” je povedal.
“Aha, nadstropje nad mano. Zvečer vam vrnem lopato, Robert,” je kimala Anja.
Izročil ji je lopato, se nasmehnil, da jo je za hip prenehalo zebsti, se poslovil, sedel v svoj avto in odpeljal.
Nekaj trenutkov je stala na mestu in zrla za njim. Lep je bil, morala si je priznati. Privlačen, božanski, no… moški. In čas bi že bil, da bi srečala ljubezen. Hm, je možno, da se lahko kaj lepega pripeti tudi na ponedeljek zjutraj?
Anja je tistega dne zamudila dobri dve uri. Njen šef je seveda vihal nos, dela je imela čez glavo, povrhu vsega je bil ponedeljek, zunaj pa pol metra zoprnega in povsem nepomembnega snega,. Toda…vseeno ni bilo tako zelo slabo. Spoznala je moškega z lopato. Ja, Roberta. In ves dan je mislila le nanj. Težko čakala, kdaj bo pozvonila na njegov zvonec in mu izročila lopato. Seveda bo zraven dala še kavo in čokolado. Tako bo pokazala, da mu je res hvaležna, on pa se bo najbrž počutil dolžnega jo povabiti naprej. Na kavo. Če je samski, seveda. Upala je, da je. Mora biti.
Ob šestih zvečer se je končno vračala iz službe. Prede je odšla domov, je zavila v trgovino. Kupila je kavo in čokolado. Bila je vsa na trnih.
Potem je odšla domov.
Stekla je v svoje stanovanje, se uredila, popravila frizuro, globoko zadihala. Vzela je lopato in darilo in se napotila do njegovega stanovanja. Z nekoliko tresočo roko je pritisnila na njegov zvonec. Zaslišala je korake. Je on ali je morda njegova žena?! Tak lepotec ne more biti sam. Neumna je, da pričakuje…
“Zdravo,” je zaslišala njegov glas, ki jo je zmedel. Nekaj časa je strmela vanj brez besed. Robert se ji je smehljal.
“Prinesla sem ti lopato, pa še nekaj malega v zahvalo,” je rekla in mu izročila.
“Oh, saj ne bi bilo treba. Hvala, hvala lepa. Žal mi je, da nisem utegnil, da ti nisem odkidal avta,” je pričel.
“Je že dobro. Vseeno si me rešil. Če ne bi naletela nate, bi bila nemočna,” je dodala Anja.
“Stopi naprej, skuhal nama bom kavo,” je tedaj dejal.
Anji je zapelo srce. Povabil jo je naprej! Če bi bil poročen, je ne bi… ali pa žene ni doma?!
Vstopila je v prijetno stanovanje. Pospravljeno, toplo. Ozrla se je okrog, iskala je…nekaj ženskega, pa nikjer ni bilo ničesar.
“Živiš sam,” je vprašala, ko je kuhal kavo.
“Aha,” je prikimal.
Najraje bi zavriskala.
“Pa ti,” je vprašal.
“Da, sama, čisto sama,” je dodala.
“Videl sem te že. Ampak nisi dolgo tukaj, kajne,” je dejal.
Povedala mu je, da se je preselila od doma, od matere. Da je bil že skrajni čas.
Prijetno je bilo pri njemu na kavi. Takoj sta se ujela in govorila skoraj dve uri. Ko je Anja pogledala na uro, ji je postalo nerodno.
“Joj, ne morem verjeti! Tako dolgo sem že tu. Upam, da te ne zadržujem preveč,” je rekla.
“Kje pa! Prav vesel sem, da sem ti posodil lopato in te spoznal. Če povem po pravici, bi te rad še kdaj videl,” je dejal.
Anja kar ni mogla verjeti, da prav sliši. Z nasmehom je prikimala.
“Sedaj si ti na vrsti, da prideš na kavo. Vsak večer sem doma, kadar boš utegnil, pa le pridi,” mu je rekla, ko se je poslovila.
Ponoči je padal sneg, kar je Anja opazila šele zjutraj. Tokrat je vstala točno, toda ko je videla na novo zapadli sneg, je bila prepričana, da bo spet zamudila. Njen avto je bil najbrž spet prekrit s snežno odejo. Hm, mogoče pa bo spet naletela nanj?
Stopila je pred blok in pogledala svoj avto. Začudeno je obstala. Njen avto je bil čist. Robert, jo je prešinilo. Očistil ji je avto. Njegovega ni bilo več, torej je že odšel v službo.
Tistega večera ga je čakal, pa ga ni bilo. Žal. Pospravila je stanovanje, da se je svetilo, spekla je celo pecivo, ki ji je začuda dobro uspelo.
Ni ga bilo ne v sredo, ne v četrtek, je pa prišel v petek. In ostal do poznih ur. Potem je bila spet Anja na vrsti, da ga obišče. Najraje bi že takoj naslednji večer stekla k njemu, pa se je zadržala. Šla bo v ponedeljek. Naenkrat ta dan ni bil več tako zelo slab. Prinesel ji je spremembo. Pa tudi snega ni več sovražila. Navsezadnje je bil prav sneg kriv za njeno ljubezen.