Če bi morali slovensko kinematografijo preteklega stoletja ujeti v en sam obraz, bi bil to brez dvoma obraz Berta Sotlarja. Njegove poteze, ki so izžarevale hkrati neizprosen ponos in neskončno milino, so zaznamovale filme, ob katerih so odraščale generacije.
Danes, ko se s spoštovanjem spominjamo njegove stote obletnice rojstva, postaja jasno, da Sotlar ni bil le igralec; bil je “zaščitna znamka” slovenskega duha na filmskem platnu. A pot do statusa legende, ki je prejela Prešernovo nagrado in Borštnikov prstan, je bila vse prej kot posuta z rožami.
Bert Sotlar
Od kočevskih rudnikov do usodnega nemškega vagona
Zgodba Berta Sotlarja se začne leta 1921 v Kočevju. Rodil se je v revni rudarski družini kot četrti od devetih otrok. Življenje v rudarskem okolju ga je naučilo skromnosti in delavnosti. Toda v njem je že zgodaj tlelo nekaj drugega. Čeprav ga je oče usmerjal v študij medicine – takrat je veljalo, da je zdravniški poklic edino “varno” delo – je Berta premamila magija odra, ki jo je prvič okusil v gimnazijski gledališki skupini.
Nato pa je v njegove načrte kruto posegla druga svetovna vojna. Namesto na študentske klopi so ga okupatorji stpali v nemški vagon, namenjen v taborišče. Tu se je zgodil trenutek, ki bi ga danes opisali kot prizor iz vrhunskega trilerja. Mladi Bert je zbral ves svoj pogum in iz drvečega vlaka pobegnil. Ta skok v svobodo mu ni le rešil življenja, ampak ga je pripeljal v vrste partizanov. Z njimi je preživel vojna leta, preden je končno lahko uresničil svoje sanje o igri.
Oboževali smo jo v filmu Cvetje v jeseni, njeno življenje pa se je tako tragično končalo
Beograd, Ljubljana in usodno srečanje s Francetom Štiglicem
Po vojni se je Bert Sotlar vpisal na novoustanovljeno igralsko akademijo v Ljubljani, a njegova pot je bila hitro opažena tudi zunaj naših meja. Prva leta po študiju je preživel v Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu, kjer je začel svojo bogato filmsko pot. Vendar ga je srce vleklo domov. Vrnil se je v Ljubljano in postal steber ljubljanske Drame, kjer je ostal vse do svoje upokojitve leta 1975.
Njegova filmska kariera v Sloveniji pa je neločljivo povezana z režiserjem Francetom Štiglicem. Njuna sinergija je rodila mojstrovine, ki danes veljajo za temelj slovenske kulture. Prvič sta sodelovala pri filmu Svet na Kajžarju, vrhunec pa dosegla v kultni klasiki “Ne joči, Peter” (1964). Sotlarjeva upodobitev partizanskega minerja Lovra, ki s tovarišem Danetom (Lojze Rozman) skozi nevarnosti prenaša otroke, je postala legendarna. Njegov odnos do malega Petra, ki je “komaj prerastel plenice”, je v film vnesel tisto potrebno človečnost, ki nas gane še danes.
Mojster komedije in tragedije: Od Štefuca do “Gadov”
Bert Sotlar je imel redko sposobnost. S karakterjem, ki ga je igral se je zlil do potankosti. Pa naj je šlo za tragičnega junaka ali komičnega vdovca.
V filmu “Tistega lepega dne” je s pretanjenim občutkom za humor odigral Štefuca, dobrohotnega in trmastega očeta, ki sredi fašističnega pritiska na Primorskem išče novo ženo. Ta vloga je razkrila Sotlarjev izjemen čut za nianse človeškega značaja – znal je biti robat in hkrati neskončno nežen.
Njegov seznam vlog je impresiven: več kot 60 v gledališču in preko 40 na filmu. Spominjamo se ga iz uspešnic, kot so:
- To so gadi (kjer je znova dokazal svojo ljudskost),
- Cvetje v jeseni (vloga Boštjana),
- Srečno, Kekec! in Bratovščina Sinjega galeba.
Zasebno življenje: Ljubezen z balerino in skrita skromnost
Čeprav je bil Bert Sotlar zvezda prvega ranga, je njegovo zasebno življenje ostalo dostojanstveno in mirno. Poročen je bil z vrhunsko balerino Lidijo Sotlar, ki je bila njegova največja podpora in prva kritičarka. Skupaj sta tvorila enega najlepših umetniških parov tistega časa.
Tisti, ki so ga poznali osebno, pravijo, da je Bert kljub vsem nagradam – od Prešernove do Borštnikovega prstana – ostal skromen kočevski fant. Ni maral zvezdniškega blišča; raje je imel iskren pogovor in dobro družbo kolegov. Njegov kolega Vlado Novak ga je najbolje opisal z besedami: “Bert Sotlar je zaščitna znamka slovenskega filma, igralski velikan.”
Zakaj ga ne bomo nikoli pozabili?
Bert Sotlar nas je zapustil leta 1992. Njegova zapuščina je večna. Ko danes gledamo njegove filme, ne vidimo le igralca, ki bere besedilo. Vidimo človeka, ki je preživel vojno, pobegnil smrti in svojo življenjsko izkušnjo prelil v vsako gesto in pogled. Njegov glas ostaja vtisnjen v zvočno kuliso naše zgodovine.
Bert Sotlar nas uči, da prava veličina ne izvira iz slave, temveč iz spoštovanja do svojega poklica. Bil je obraz, ki mu je Slovenija verjela, in glas, ki nas še danes opominja, da so najlepše zgodbe tiste, ki jih napiše srce.
Skrivnost s snemanja Cvetje v jeseni: Zaljubljen je bil v igralko Mileno Zupančič