Obstajajo glasovi, ki ne potrebujejo podnapisa, in obrazi, ki ne potrebujejo predstavitve. Ko izgovorimo imeni Ajda Kalan in Nataša Dolenc, se v trenutku vrnemo v zlato dobo radia in televizije – v čas, ko je bil mikrofon svetišče, slovenska beseda pa izklesana do popolnosti.
Čeprav nas je Ajda Kalan nepričakovano zapustila tistega sivega februarja 2014, njena zapuščina še vedno živi skozi spomine njene najbližje kolegice in prijateljice Nataše Dolenc. Njuna zgodba je več kot le kronika dveh karier; je 50-letni ples dveh dam, ki sta dokazali, da se v svetu blišča da ohraniti neomajno dostojanstvo in globoko človeško povezanost.
Začetek v senci naključja: Od avdicij do prvih žarometov
Njuna pot se je začela sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je RTV Slovenija (takratna TV Ljubljana) šele postavljala temelje svojemu glamurju. Nataša je na radio prišla leta 1962 kot študentka, Ajda pa dve leti kasneje, takoj po maturi. Vsaka je imela svojo prtljago sanj: Nataša bi skoraj postala igralka, a jo je oče, ki mu je neizmerno zaupala, ustavil z modrim nasvetom: “Igralski poklic je preveč odvisen od sreče in ker si občutljiva duša, te lahko kritika za vedno zaznamuje.”
Tako je Nataša namesto na odru pristala pred mikrofonom, Ajda pa se je na avdicijo prijavila predvsem iz radovednosti in želje po zaslužku. Čeprav sta bili značajsko različni, sta v poklicu postali nerazdružljivi. Bili sta generacija, ki ni spraševala po plači, ampak po tem, ali je bil naglas na pravi dolžini. Kot pravi Nataša: “Z radiem in televizijo nisva obogateli, sva pa neizmerno obogatili najini življenji.”
“V dobrih družinah govorijo nemško in igrajo klavir”
Njuna skupna leta v zakulisju so bila polna humorja in prefinjenosti, ki je danes skoraj ne srečamo več. Legendarna Marjana Deržaj se je o njiju nekoč pošalila z izrekom, ki je postal njun neuradni moto: “V dobrih družinah govorijo nemško in igrajo klavir.” In res, obe sta bili vrhunsko izobraženi in obe sta se učili klavirja.
Ajda se je spominjala, da so pri njih doma starši nemško govorili takrat, ko niso želeli, da bi jih otroci razumeli – kar je Ajdo le še bolj spodbudilo k učenju jezikov in razgledanosti. Ta “starosvetna” vzgoja jima je dala hrbtenico, zaradi katere sta v medijih delovali tako suvereno. Njun nastop ni bil nikoli zaigran; bil je odraz notranjega reda.
Usodni padec s konja in športni duh
Še ena prigoda, ki je za vedno zaznamovala njun odnos, je povezana z Ajdino veliko ljubeznijo – konji. Ajda Kalan je bila namreč strastna jahačica in kasneje celo mednarodna sodnica za dresurno jahanje. Natašo je uspela prepričati, da se tudi ona preizkusi v sedlu, a se je eksperiment končal s filmsko katastrofo.
Konj je zbezljal, Nataša pa je končala na urgenci s poškodovano hrbtenico. Ko jo je dežurni zdravnik ob pogledu na bolečine vprašal: “A konj je še živ?”, je bilo jasno, da njena konjeniška kariera ne bo trajala dolgo. Ajda pa je v naravi in s konji ostala do konca, tam je črpala svojo neverjetno energijo in optimizem.
Brez milosti do politikov in “onesnaževalcev” jezika
Tisto, kar je javnost pri njiju najbolj občudovala (nekateri pa se ju tudi bali), je bila njuna neusmiljena kritičnost do upada kulture govora. Še v njunih zadnjih skupnih javnih nastopih sta bili ostri do današnjih razmer v medijih.
- Ajda Kalan je bila jasna: “Ljudje sploh niso več samokritični. Nastopajo v javnosti, a ne poznajo niti osnov pravorečja. Onesnažujejo naš prelepi jezik.”
- Nataša pa je dodajala, da so srednje šole in celo nacionalna televizija pozabile na fonetiko. Za njiju lep govor ni bil le vprašanje estetike, temveč vprašanje tolerance in spoštovanja do poslušalca. “Na tem svetu je predvsem premalo tolerance,” je bil eden izmed Ajdinih najbolj znanih stavkov.
Življenje po “budilki”: Nočna ptica in ekološka vrtnarka
Ko sta se upokojili, se je njun ritem spremenil, a njuno prijateljstvo se je le še poglobilo. Nataša, ki je od nekdaj “nočna ptica”, je končno lahko spala do poldneva in gledala podelitve oskarjev do jutranjih ur. Ajda pa je svoj mir našla na vrtu, kjer je sama pridelovala vso ekološko zelenjavo.
Še vedno sta hodili na skupne dopuste, plavali na Bledu in se obiskovali v Podčetrtku. Čeprav sta bili javni osebnosti, sta o svojih intimnih razmerjih in mladostnih idolih molčali s tisto prefinjeno dostojnostjo, ki jo premorejo le prave dame.
Vsi so ga imeli radi, sedaj pa slovo od RTV Slovenija: »Odhaja najboljši!«
Slovo, ki ga je Nataša premostila s kitajskim pregovorom
Slovo Ajde Kalan februarja 2014 je bilo za Natašo velik udarec. Izgubila je svojo “drugo polovico”, tisto, s katero sta se strinjali pri vseh kritikah in ki jo je edina zares razumela brez besed. Nataša Dolenc danes ostaja vitalna, še vedno poučuje kulturo govora in je aktivna v telovadni skupini Razred dame.
Njen recept za preživetje in ohranjanje spomina na Ajdo je skrit v njenem najljubšem kitajskem pregovoru, ki ga pogosto citira: “Veselite se življenja, bolj pozno je že, kot si mislite!” In prav to sta počeli – veselili sta se vsakega trenutka, ko sta stali pred mikrofonom ali ko sta sredi Ljubljane ob kavi premlevali usodo slovenskega naroda.
- Ajda Kalan in Nataša Dolenc sta dokaz, da so nekatere stvari večne. Njuna zapuščina ni le v arhivskih posnetkih, temveč v standardih, ki sta jih postavili. Nataša danes s svojim žametnim glasom opominja, da se legenda ne konča s smrtjo, ampak živi naprej v srcih vseh, ki smo ju z užitkom poslušali. Sta ikoni, ki sta nas naučili, da je beseda orožje, ki ga moraš znati uporabljati s spoštovanjem in ljubeznijo.