Danes igralca Borisa Cavazzo videvamo kot umirjenega modreca, a le redki se spominjajo viharnega obdobja, ko je ob njem stala njegova prva žena, Mojca Sitar.
Mojca Sitar je bila ženska, ki je Borisu nudila sidro v letih njegovega največjega vzpona. Obenem pa je bila močna opora takrat, ko se je s prezgodnjo smrtjo sina Domna sprožil plaz temnih oblakov nad družino.
Kdo je bila Mojca Sitar in zakaj se o njej danes, v senci kasnejših Borisovih zakonov, govori tako malo?
Ženska, ki je ukrotila boema
Mojca Sitar ni bila le “žena slavnega igralca”. Bila je izjemno inteligentna, prodorna in cenjena urednica na takratnem Radiu Ljubljana (današnji Radio Slovenija). Tisti, ki so delali z njo, se je spominjajo kot ženske z izjemnim čutom za jezik, kulturo in ljudi. Ko sta se z Borisom spoznala, je on veljal za neukrotljivega boema, ona pa je bila tista, ki je v njegovo življenje prinesla red, toplino in družinsko zavetje.
Njun zakon je bil v tistem času simbol ljubljanske umetniške elite. Skupaj sta si ustvarila dom in dobila tri sinove: Kristjana, Sebastijana in Damijana. Mojca je bila steber njihovega doma v času, ko je Boris snemal legendarne filme in kraljeval na odru Drame. Bila je njegova prva kritičarka in največja zaveznica.
Mnogi ne vedo, da je Boris Cavazza s svojo prvo ženo zaigral v tem legendarnem filmu
Šokantna diagnoza sredi najlepših let
Sreča družine se je sesula v prah leta 1991. Medtem ko se je Slovenija osamosvajala, se je v zasebnosti doma Cavazzovih odvijala bitka za življenje. Mojca Sitar je zbolela za rakom. Njena bolezen je bila hitra in neusmiljena. Šok za Borisa in njune tri sinove, ki so bili takrat še v občutljivih najstniških oziroma mladostniških letih, je bil neopisljiv.
Mojca je umrla leta 1991, stara komaj 43 let. Njena smrt je Borisa Cavazzo pahnila v globoko depresijo in obup. V svoji biografiji in kasnejših intervjujih je priznal, da je bil to trenutek, ko je izgubil kompas. Brez Mojce je hiša utihnila, sinovi pa so ostali brez materine miline ravno takrat, ko so jo najbolj potrebovali.
Niz tragedij: Ko usoda ne pozna usmiljenja
Mnogi so prepričani, da je prav Mojčina prezgodnja smrt odprla vrata nadaljnjim tragedijam. Le leto dni po njeni smrti je družino zadel nov, še hujši udarec.
Leto 1991 je bilo za družino prelomno in srhljivo, saj je Boris najprej zaradi težke bolezni izgubil ženo Mojco. Le nekaj mesecev kasneje pa je po bizarni nesreči na snemanju videospota in enoletni komi ugasnilo še življenje sina, perspektivnega glasbenika Kristjana.
Ko se je zdelo, da je najhujše obdobje za njimi in sta preostala sinova Sebastijan in Damijan uspešno stopala po umetniških poteh, je leta 2009 udarila nova tragedija. Najmlajši sin iz prvega zakona, nadarjeni arhitekt in scenograf Damijan Cavazza, je pri komaj 36 letih nenadno umrl zaradi zastoja srca.
Kljub tem neizprosnim udarcem usode, ki so Borisa Cavazzo prisilili, da je dvakrat v življenju pokopal lastne otroke, družina Cavazza ostaja trdna. Je neomajen steber slovenske kulture, kjer globoko bolečino preteklih izgub plemenitijo z neizmerno ustvarjalno energijo. Pot danes v javnem prostoru ponosno nadaljujeta sinova Sebastijan in najmlajši Aleksander Boris.
Skrivnostna dediščina Mojce Sitar
Čeprav je od njene smrti minilo že več kot tri desetletja, dediščina Mojce Sitar živi naprej.
Malo ljudi ve, da so bila nekatera Borisova najmočnejša pesniška dela posvečena prav njej. Njena prisotnost v njegovem življenju je bila tisto “sozvočje”, o katerem Boris govori še danes. Bila je ženska, ki ga je razumela, preden je postal institucija, in ki ga je ljubila, ko je bil le reven študent z veliko sanjami.
Boris Cavazza po dolgem času spet v javnosti, številni opazili to podrobnost (VIDEO)
Zakaj se o njej ne sme pozabiti?
V senci medijsko izpostavljenih Mojca Sitar ostaja tiha, skoraj mitska figura v ozadju zgodbe o Cavazzovih. Njena usoda nas opominja, da se za vsakim velikim umetnikom skriva ženska, ki je bila njegov prvi navdih in njegova prva žrtev slave ter časa.
Mojca Sitar ni bila le prva žena Borisa Cavazze; bila je srce družine, ki je moralo ugasniti, da smo danes dobili Borisa, kakršnega poznamo – ranljivega, globokega in prežetega z izkušnjami, ki presegajo filmska platna. Njena zgodba je opomin na minljivost in na to, da so prve ljubezni tiste, ki nam dajo korenine, tudi če jih viharji prehitro izpulijo.