Nekdanja voditeljica Miša Molk je z zadnjo objavo sprožila številne odzive. Ste jo videli?
Nekdanja televizijska voditeljica Miša Molk je objavila fotografijo, poleg nje zapis, ki je sprožil številne odzive in komentarje.
Objavila je fotografijo, na kateri sedi na stolu v senci in bere knjigo. Poleg fotografije je objavila besedilo, ki ga je namenila knjigi.
»Alba de Céspedes /Prepovedani zvezek
Prevod: Mišo Renko
Leto 1950. Rim.
Družina. Oče, mati, hči, sin.
Kaj bi si človek želel lepšega?
Živijo skromno, ampak na videz prav vse štima.
Otroka študirata, oba starša hodita v službo, no, včasih jim gre malo tudi za nohte, ampak ve se, da bo mama, tako jo kliče celo njen mož, že poskrbela za vse.
Ta mama in žena ima tudi ime. Valeria.
No, to, Valeria je s poroko in z rojstvoma izgubila tudi ime in sprejemala nove in nove obveznosti kot samoumevne dolžnosti. Izginjala je. Če je nisi videl med kuhanjem, pranjem posode ali perila, med likanjem ali spremstvom otrok v šolo, je nisi videl. Nje, Valerije ni bilo. Obstajala je le še kot mama,« je zapisala Molkova.
Dodala je: »Nekega dne si je na skrivaj kupila zvezek. Postal je njen intimni dnevnik, njen edini prostor, njena lastna soba. Vanj si je zapisovala vsakdanje dogodke, misli, dvome in vprašanja, kaj bi bilo dobro in kaj morda pogubno za njeno družino, predvsem pa kaj in kako čuti. Ta zvezek je postal njena edina svoboda razmišljanja, njen edini pogovor, ki ji je še ostal. Bil je njena spovednica, njen notranji glas, njena svoboda. Njen sram in strah. Zato ga je skrivala, nenehno iskala nove predale in skrivališča, da ga ne bi kdo našel.
Toda prepovedani zvezek je ni obvaroval pred globljim strahom, pred vprašanjem, ali sploh sme obstajati drugače, kot biva zdaj. Torej ne zgolj kot mati in žena, temveč kot ženska. Kot človek z imenom.«
Dodala je še pripis, na koncu pa svoje misli:
»P. S. Leta 1929 je Virginia Woolf objavila znameniti esej Lastna soba. Triindvajset let kasneje je Alba de Céspedes objavila roman Prepovedani zvezek, v katerem ta »lastna soba« ni več prostor, ampak zgolj zvezek. Majhen, skrit predmet, v katerega si ženska drzne zapisati samo sebe. To je njen edini kraj svobode.
Prebrala, se zamislila,…hmmm…? Morda imamo več pravic, ki se nam že jutri lahko izmuznejo, imamo pa tudi vedno manj časa, v katerem bi bile samo svoje.«
Vsi so opazili to podrobnost
Številni so pod njeno objavo pustili komentar. Nekateri so zapisali, da knjigo poznajo, da so jo že prebrali.
Številni pa so komentar posvetili njej in ne knjigi. »Jaz ne morem mimo te fotografije – kakšna barvna usklajenost,« je nekdo pohvalil njen videz.
Nekdo drug pa je zapisal: »Vedno bila dama v pravem pomenu besede, poklon.«