Južna Italija, Gallipoli, navdušuje obiskovalce z očarljivim starim mestnim jedrom, kristalno čistim morjem in plažami, ki se raztezajo v vsej svoji lepoti. To slikovito mestece na Salentinski obali združuje bogato zgodovino, tradicionalno italijansko kulinariko in živahno vzdušje poletnih festivalov.
Na poti dalje po skrajnem jugu Apulija sva se po živahnem Bariju odpravila še globlje proti morju. Potujeva tu, kjer pokrajina postaja še bolj surova, veter bolj slan in ritem življenja še počasnejši. Tako naju pot pripelje v Gallipoli.
Gallipoli
Gallipoli že na prvi pogled ne skriva svojih nasprotij. Mesto deluje nekoliko raztreseno, večinoma neurejeno, kot da ne najde svojo pravo podobo predvsem med starim in novim. Veliko lokalov, restavracij in trgovin je v času najinega obiska še zaprtih, kar je ustvarjalo občutek tišine in praznine. Vidi se, da mesto čaka, da se sezona zares začne.
Ob vstopu v sodobnejši del mesta takoj opaziva to značilno in divjo, neskladno arhitekturo. Novejše stavbe brez enotnega sloga, razpadajoči betonski bloki in nedokončani detajli ustvarjajo občutek improvizacije. Ta del Gallipolija naju ne očara, a hkrati pokaževa realno sliko razvoja juga, se pravi brez filtrov in olepševanja.
Centro Storico di Gallipoli
Boljša zgodba se nama šele začne, ko prečkava most, ki vodi v staro mestno jedro Centro Storico di Gallipoli. Tam se vendarle nama prvi vtis deloma spremeni.
Ozke kamnite ulice, obdane s preprostimi kamnitimi hišami, se vijejo med starimi cerkvami, majhnimi trgi in ponekod tudi z razgledi na morje. Tukaj Gallipoli vseeno nekako zaživi. Kljub temu, da je bilo veliko vrat zaprtih, je prav ta starejša arhitektura nam ponovno ustvarila občutek, da mesto vendarle diha.
Sprehod naju vodi mimo mogočne delamo razpadajoče Castello Angioino di Gallipoli, ki stoji ob vhodu v staro jedro in že stoletja varuje mesto pred morjem. Njegovi masivni zidovi in položaj tik ob vodi ustvarjajo mogočnost.
V središču starega mesta naju pritegne še Katedrala svete Agate, baročna lepotica, ki s svojo bogato okrašeno fasado izstopa med preprostimi ulicami. Notranjost razkrije bogastvo umetnosti in zgodovine, ki preseneti glede na skromnost zunanjega okolja.
Med raziskovanjem starega jedra naletiva tudi na zanimiv del preteklosti na staro podzemno oljarno Frantoi ipogei di Gallipoli. Čeprav je bila žal med najinim obiskom v tem letnem času še zaprta, je nama že sam pogled na vhod in zavest, da se pod mestom skriva mreža prostorov, kjer so nekoč pridelovali oljčno olje, dodalo neko posebno zgodovinsko predstavo. To je tisti skriti Gallipoli, ki ga ne vidiš takoj.
Priprave na veliko noč
V času najinega obiska se je mesto pripravljalo tudi na velika noč. Gallipoli je znan po svojih tradicionalnih velikih procesijah vernikov, posvečenih Devici Mariji, ki v predvelikonočnem času potekajo skozi ozke ulice starega jedra. Doživela sva eno v polnem razmahu in začutila njeno težo, tiho spoštovanje, tradicijo in povezanost skupnosti, ki tukaj očitno še vedno živi zelo pristno.
Trattoria La Puritate
Poseben kulinarični trenutek sva doživela mali ob obalni restavraciji Trattoria La Puritate, kjer sva si privoščila eno izmed najbolj značilnih lokalnih jedi in sicer testenine z morskimi sadeži. Krožnik poln svežine morja, preprostih sestavin in intenzivnih okusov je popolnoma ujel bistvo tega kraja. Tukaj hrana ni zapletena, ampak pripravljena iz tega, kar daje morje in okolica.
Ob obali sva opazovala ribiške mreže, ki so čakale skupaj z ribiči na boljše vreme za odhod na odprto morje. Gallipoli tukaj nedvomno pokaže svojo podobo. Je mesto brez hrupa, brez pretirane ponudbe, ponuja le življenje ob vodi.
Gallipoli ni popoln. Je dokaj neurejen, mestoma celo nekoliko surov. Njegova moderna arhitektura deluje neusklajeno, sezonska zaprtost pa lahko pusti občutek nedokončanosti. A prav v tem je njegova posebnost. Je takšen, kot je.
Vabljeni na naš Instagram profil, kjer lahko spremljate naše objave o potovanjih. Razkrivamo lepe kraje, ki jih je vredno obiskati in gostilne, ki navdušujejo.
View this post on Instagram