Žiga je po odhodu domov predstavil šov Kmetija na povsem drugačen način, ki gledalcem odpre oči. Njegova izpoved pretrese.
V areni sta se borila Dejan Guzej in Žiga Florjan Sedevčič. Domov je odšel Žiga. Za Top24Novice.si je razkril, kako je videl šov, kakšno je njegovo pravo sporočilo.
Žiga, po napetem dvoboju ste zapustili posestvo. Ali ste pričakovali, da boste izbrani za drugega dvobojevalca? Vas je izid presenetil?
V Kmetiji sem bil 40 dni. Štirideset dni odmaknjen od sveta. Štirideset dni preizkušenj, lakote, tišine in ljudi. In potem… arena na velikonočni večer.
To ni bila več samo igra. To je bila simbolika. Post, preizkušnja in daritev.
Z Dejanom sva že na začetku tedna prevzela odgovornost za svoja dejanja. In ko enkrat stopiš na to pot, veš, da te lahko čaka tudi križ. Zato me izbor ni presenetil. Vsaka pot ima svoj konec… in vsak konec svoj namen.
Kaj mislite, da je bil ključni dejavnik vašega izpada?
Če pogledam čisto zemeljsko… Dejan je imel 30 kilogramov več, imel sem poškodovan podplat, površina arene pa je bila brez oprijema – drobljenec na debelo. Ampak to je samo površina.
Resnica je globlja, midva sva enostavno stopila v ogenj svoje odločitve.
In ogenj… vedno nekaj vzame, da lahko nekaj novega nastane. Tisti dan nisem izgubil… tisti dan sem nekaj odložil.
Kako se vas je dotaknila izkušnja Kmetije? Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?
Kmetija te sleče. Do kosti. Vzame ti udobje, masko, iluzije… in ostaneš sam s sabo.
In z drugimi… močnimi, glasnimi, ranjenimi energijami, ki te spremljajo tudi ponoči.
Ampak v tej tišini… ponoči, ko si sam, ko se pogovarjaš sam s seboj… imaš občutek, da te
Bog sliši.
In ti prvič zares slišiš sebe.
Najbolj so mi ostali trenutki ob ognju. Ko smo za trenutek odložili igro in postali samo ljudje.
Tam sem spoznal da človek ne potrebuje veliko… potrebuje pa resnico, ta te pa lahko opeče.
Ali ste s katerim od tekmovalcev še vedno v stiku?
Ob ognju sem večkrat rekel: »Upam, da nihče ne bo tako neumen, da bi iz igre odnesel zamero v življenje.«
Danes se z mnogimi srečujem. Z nekaterimi se še bom. Kar je bilo resnično, ostaja. Kar je bilo igra, je odpadlo. Upam pa, da ta zgodba med nami nikoli ne zbledi.
V modri družini ste se najbolj povezali z Dejanom. Zakaj mislite, da so se ostali obračali proti vama?
Ker sva bila glasna. Ker sva bila jasna. Ker nisva igrala tiho. V vsaki skupini velja isto… tisti, ki stojijo pokonci, postanejo tarča. Ampak jaz raje stojim pokonci, kot da klečim za odobravanje drugih.
Z La Toyo sta imela nekaj prepirov. Kakšen je vajin odnos danes?
La Toya je zgodba zase. Najin odnos je cikličen… pride, gre, se vrne.
Ampak spoštovanje ostaja. Nekateri ljudje pridejo v tvoje življenje, da te oblikujejo… ne da te zapustijo.
Kaj je bila prva stvar, ki ste jo naredili, ko ste se vrnili domov?
Moja vas… Hiša mojega očeta… Kafana… Mangov sladoled.
Brez filozofije.
Potem pa tišina…
in šele potem svet.
Ko prideš nazaj, moraš najprej spet postati človek – šele potem del družbe.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Vprašanje ni konec. Je nadaljevanje v neskončnost. In jaz v tem trenutku ne zaključujem… jaz začenjam.
Trenutno in še vedno gradim: nadaljujem z akademijo za spolne delavce, konec aprila organiziram tečaje za crkljanje (cartalce), ker verjamem, da Slovenija potrebuje več dotika, več objemov in manj odtujenosti, v maju z Dejanom organizirava tečaje erotične masaže, ker roko na srce – moški v Sloveniji zelo slabo razumemo predigro, masaža pa je dober začetek za tiste, ki ne znajo drugače začeti.
Vse bolj pa živim tudi svoje drugo poslanstvo – Inštitut za demografsko prihodnost.
Tam odpiramo teme, o katerih se premalo govori: Izumiranje naše vrste po celotnem svetu, ustavljanje padanja rodnosti in iskanje dobrih praks, staranje in umiranje največjega dela prebivalstva – baby boomerjev (na kar niti najmanj nismo pripravljeni).
Ob vsem tem pa ostajam: arhivar, varnostnik in predvsem oče.
To ni vloga. To je moja resnična odgovornost.
View this post on Instagram