Že kar nekaj let je minilo, odkar smo pomahali kampu v slovo, s seboj pa odnesli neprecenljive spomine in trajna prijateljstva.
Bilo je leta 2009, ko mi je Šefe v pisarno poslal fotografijo mobilne hiške. Takrat se je zdelo nemogoče in nedosegljivo, da bi si lahko s štirimi majhnimi otroki privoščila tak luksuz.
Ker pa so bile vse misli usmerjene v to, se je nekako razšlo in sva šla v kamp Šimuni, kjer je bilo postavljenih nekaj mobilnih hišk, v lasti Slovenca, ta jih je prodajal.
Še dobro se spominjam mobilne hiške, ki je bila postavljena zelo blizu morja, a ker je bila na neurejeni parceli, je bila cena za naju sprejemljiva. Mobilna hiška je sicer imela lepo in veliko parcelo, a to je bilo tudi vse. Na eni strani velik kup zemlje, na drugi kamenje, parcela je bila neurejena.
S Šefetom naju to ni odvrnilo, hitro sva videla, kaj se da vse urediti in ko nama povedali še, da lahko gradiva po mili volji, smo sklenili posel.
Konec poletja 2009 sva postala lastnika mobilne hiške v kampu Šimuni na Pagu. Vesela in zadovoljna, vse je bilo videti popolno. Tedanji vodja kampa je celo dejal, da smo mi pavšalisti njihova velika družina. Če nas ne bi bilo, bi težje obnavljali kamp in plačevali delavce v zimskih mesecih, ko ni bilo turistov.
Dejansko smo se prvo leto tako tudi počutili. Vsi so bili zelo prijazni, kamp nama je celo gradil velik kamnito teraso, uredil parcelo točno tako kot sva želela. Seveda proti dobremu plačilu.
Letni pavšal
Začela sva z letnim pavšalom 3500 evrov plus nekaj sto evrov stroškov vode in elektrike. To se nama je zdelo sprejemljivo, sploh, če sva preračunala, koliko bi dala šest članska družina za 100 dni oddiha ob morju. Toliko dni smo namreč letno koristili mobilno hiško.
A že leto kasneje se je pavšal podražil, še leto kasneje ponovno. Pogodba s kampom je bila sklenjena vsako leto znova, nikakor se ni dalo skleniti pogodbe za več let.
Uredila sva mobilno hiško, njeno okolico in uživala vsak dan, ki smo ga preživeli v kampu. V Šimune smo prihajali v vseh letnih časih, se vozili po štiri ure v vsako smer, čakali na trajekt, kadar ta zaradi burje ni vozil, pa se še dlje časa vozili nazaj proti domu.
Neprecenljivo prijateljstvo
V ulici je bilo deset hišk, v njej smo bili Slovenci iz vse Slovenije, Prekmurci, Štajerci, Dolenjci in midva. Že po letu dni smo ulico poimenovali Srečna ulica. Ker je to res bila. Tako srčnih in lepih prijateljstev se je spletlo v naši Srečni ulici.
Postali smo nerazdružljivi prijatelji, imeli ulične piknike, se vozili s čolni, se smejali, si nagajali, moškim, če so zaspali na plaži, obvezno nalakirali nohte! To je bilo smeha.
V naši Srečni ulici sva ugotovila tudi, da je vino, pridelano z ljubeznijo in okušeno v družbi prijateljev, veliko bolj okusno. Tako dobrega cvička, kot so ga imeli naši Dolenjčki, nisva potem pila nikjer več.
Čas za slovo
Tri leta je minilo, tri leta lepih dogodivščin, tiste manj lepe smo hitro odgnali, ko se je začelo govoriti, da bo pavšal postal vse dražji. In začela sva razmišljati o tem.
Mobilna hiška je bila kot nova, okolica brezhibno urejena, vsak kotiček zapolnjen in izdelan. A kljub vsemu ni bilo nič najinega. Parcela je bila last kampa, mobilna hiška pa, če bi jo odpeljala stran, neuporabna in brez cene.
Občutki so bili takrat, ko sva ugotovila, da ni nič najinega in da sva v bistvu zelo nemočna glede tega, kako se bo obračala politika kampa, podobni pravljici o Ostržku. Tistemu delu, ko se Ostržek odloči, da bo dan preživel raje v družbi dveh nepridipravov in ne bo šel v šolo. No, potem so mu začela rasti oslovska ušesa, midva pa sva se temu želela izogniti in sva, čeprav s težkim srcem, najino mobilno hiško prodala.
Odprtih kart, kar je bilo sicer težje, saj so nam v kampu povedali tisto, kar si vsak, ki prodaja mobilno hiško ne želi slišati: “Ne prodajate svoje mobilne hiške, ampak našo lokacijo!”
Imela sva srečo, hiško sva prodala ljudem, ki so si te lokacije želeli ne glede na ceno in ne glede na znesek letnega pavšala.
Od tedaj je minilo že 12 let. Srečne ulice ni več. Vsi so odšli drugam. Nekateri so si kupili apartma ob morju, drugi so vložili denar v večji čoln, spet tretji so se poslovili, nekateri pa so sprejeli pravilo kampa, da morajo svojo mobilno hiško preseliti višje, če želijo v kampu ostati, vse, kar je bilo narejenega okrog nje, pa podreti.
Midva imava kamp Šimuni v zelo lepem spominu. Tri leta druženja, smeha, veselja, iskrenosti, objemov, tudi tolažbe, pa kakšne solze, veliko cvička in kak piknik na Maunu, tega, tega ne bova pozabila nikoli. Še danes se rada vračava v kamp in obujava spomine na tiste čudovite sončne poletne dni.
Še najlepše od vsega pa je, da je prijateljstvo ostalo. Četudi se sedaj z našimi morskimi prijatelji vidimo redkeje, pa se ob vsakem snidenju vsem zasvetijo oči. Vsi dobro vemo …