Popotnika Marijan in Tatjana sta se odpravila proti Pelješcu in ga s kolesi prečesala po dolgem in počez. Lepi utrinki pa so nastali tudi na otoku Korčula.
Končno september, končno še en del dopusta in tokrat bo na čisto slovenski način, sva sklenila. A kako to mislim?
Tako, da se v avto zmeče vso mogočo pohodno obleko in obutev, da se na avto ‘namontira’ kolo in pripadajočo opremo ter preštudira vse mogoče poti za kolesarjenje in planinarjenje. Ja, prav tako je to in midva nisva nič drugačna. Tokrat Pelješac in ker tam še nisva dopustovala bo to super, vse novo, en kup možnosti za raziskovanje.
S kolesom sva naredila kar nekaj kilometrov, malo sicer po cesti, ostalo po makadamskih in pogojno makadamskih poteh, ob obali polotoka s čudovitimi zalivčki, nekateri žal dostopni le po vodi. Kolesarske poti žal niso najbolj označene, nekaj že delajo na temu, a z navigacijo se da marsikaj najti. Res da včasih poti zmanjka, ali je zaraščena in takrat prav vidim v Tatjaninih očeh: “Daj mona, a ne vidiš, da sva zašla, daj se že obrni.” Pa vseeno kar rinem, se delam, da nič ne vidim in nič ne slišim in na koncu vse lepo izpade.
Še ena stvar je postala kar tradicionalna, vsako leto na dopustu izgubim en del kolesarske opreme. Lansko leto rokavice, letos očala, za drugo leto dragi moji, vozite za mano in sigurno boste kaj dobili.
Planinska oprema je tokrat ostala neizkoriščena, sva imela vsega drugega dovolj, nekaj je bilo pa tudi slabega vremena tako, da je bil Sveti Ilija z 961 metri zavit v meglo in bo ostal za naslednjič. Sva pa ta čas izkoristila za raziskovanje Stona na Pelješcu, čudovitega mesta, obdanega z obzidjem, s katerega se odpirajo krasni pogledi.
Srednjeveško mestece ozkih ulic, znano po visokem obzidju in stolpi, pridobivanju soli in gojenju ter pripravi školjk naju je navdušil. Kar zgubila sva se med tiste ulice, prečesala mesto po dolgem in počez, se povzpela na obzidje in ga prehodila in si za zaključek privoščila porcijo školjk na njihov, stonski način ter ga zalila z Plavcem. Dan je bil popoln.
Obisk Korčule
Eden od dni je bil rezerviran za otok Korčulo. Pred leti smo bili z otroci tam, v Lumbardi in Tatjani je celo uspelo, da je našla hiško, kjer smo takrat dopustovali. Kako lepo je bilo obujati spomine, se potikati po mestih, ki smo jih takrat obiskali. Mesti Vela Luka in Korčula sta naju ponovno navdušila, minilo je že osemnajst let, kar smo bili tu. Saj priznam, nekaj mi je bilo znano, spet drugo popolnoma novo, kot da bi bil prvič tukaj.
V Veli Luki sva obiskala zadnje počivališče Oliverja Dragojevića, ikone hrvaške zabavne glasbe. Ljudje še vedno prinašajo sveče, še vedno polagajo na njegov grob cvetje in posvetila, še vedno nočejo verjet, da ga ni več med nami.
Še nekaj prav moram omeniti, ob obisku mesta Korčule smo opazili na morju, nekje med otokom in mestom Orebič vodno trombo, pijavico, kot jo imenujejo Hrvati. Kakšna moč, kakšno divjanje vetra, vodnih kapljic, kar obstal sem. Prvič sem videl kaj takega, pravzaprav nisem vedel, kaj natanko je to in seveda sem slikal ter objavil na Facebooku. Tako, da še drugi vidijo to moč narave. In ja, sem dobil takoj nazaj po nosu, samo od nekaterih sicer, so me skoraj pribili na križ. Da kaj se grem, da to povzroča škodo, da je nevarno za vse, kar ji stoji na poti. Strinjam se, sedaj, ko vem kaj je to, popolnoma se strinjam, samo dragi moji, moj namen ni bil nabiranje “lajkov”, kot ni pri nobeni moji objavi. Samo pokažem rad ostalim, da tudi drugi vidijo, občutijo in doživijo, kakor jaz. Zasmehovanje in zgražanje nista na mestu, skupine na Facebooku so za deljenje informacij, trenutkov, slabih in dobrih in ne za medsebojna obračunavanja.
Če se ozrem, sploh nisva toliko divjala okoli, vsega je bilo po malem, toliko, kot so dopuščale razmere in kot sva si želela. In prav je tako, dopust je namenjen odklopu in nama s Tatjano je zopet uspelo dopustovat po slovensko.
Avtor prispevka in fotografij: Marijan Mlakar.