Popotnika Marijan in Tatjana sta se tokrat odpravila v Istro in tokrat na kolesih občudovala njeno notranjost. Kot sta ugotovila, je možnosti za raziskovanje čudovitih poti, ogromno …
Odvisnik sem, pa ne samo jaz, tudi Tatjana je! “Navlekla” sva se tega vraga, prav na hitro sva bila noter. Kampiranja namreč, da ne bo kakšne pomote, užitkov, ki jih nudi kampiranje, uživanju v svobodi in bivanju med sebi enakimi.
Ne vem, če sem že kdaj omenil, v službi sem veliko na poti, hoteli so mi drugi dom in to je še eden od razlogov, da dopuste, vikende, s Tatjano čim večkrat preživiva v kampih, brez tistih “skockanih” sob, že vnaprej znanih zajtrkih in podobnih “ugodnostih”.
Tokrat ni bilo nič drugače, slaba napoved vremena doma, v Dalmaciji in na Kvarnerju burja, ostala je Istra, kjer so vseeno obljubljali sonce z malo vetra. Super, dovolj je, tudi če so samo obljubljali, priprave so se takoj začele, pakiranje vsega potrebnega v avto, kjer sem jaz predvsem filozofiral in igral “fizikalca”, Tatjana pa je skrbela za logistiko in imela pod kontrolo, da ne bo nič ostalo doma. Vse skupaj se je malo zavleklo, zato sva v Kamp Lanterna v Taru prišla dokaj pozno. Postavitev prikolice na parcelo, niveliranje in priklopi so potekali bolj na slepo, šele zjutraj sva namreč ugotovila, kje in kam sva postavila prikolico. Nič zato, vse je bilo sprejemljivo, nekako nama je uspelo, uživanje se je lahko začelo.
Saj veste, najina obvezna oprema so tudi kolesa in komaj sem čakal, da vidim, kam vse se da peljat. Obalo sva prevozila že nekajkrat, tokrat sva želela občudovati notranjost Istre. Sicer le en delček, možnosti je ogromno. Kolesarske poti so lepo podane na spletu istra-bike.com, kjer so prav tako priložene gpx datoteke.
V glavnem, uživanje na polno. Vreme idealno, temperature ravno pravšnje, pokrajina pa lepa, drugačna, kot doma in to je važno. Ko se voziš čez tiste vasice, nasade oljk in vinograde, ko ni nikjer nobenega divjanja in prisile, ko vse teče umirjeno, to je pravi dopust, odklop da se reče. Res je lepo, uživala sva v vsaki minuti in verjamem, da se tja zagotovo še vrneva.
Avtor prispevka in fotografij: Marijan Mlakar