Kaj pa vama je tega treba, ali res ne moreta iti na dopust v Istro? Je potrebno izzivati, pa kje sta našla ravno Albanijo, ali vaju ni nič strah? Takšna in še mnoga druga vprašanja so nama postavljali domači, ko sva jim povedala, da greva na potep po Albaniji. Edina resna nezgoda, ki se nama je pripetila v zadnjih letih je bila poškodba roke Robija, ko je v domači delavnici nekaj delal in se poškodoval pri rokovanju z vrtalnim strojem.
Torej, kje je bolj nevarno, doma za štirimi stenami ali na prijetnem potepu po Albaniji? Kaj hitro sva imela začrtano pot in izbrane kraje, ki jih želiva spoznati v tej mali balkanski državici. Seveda sva vsa prenočišča rezervirala že doma. Tudi rezervacijo osebnega avta na letališču v Podgorici sva uredila že pred odhodom.
1. DAN: LETALIŠČE ZAGREB (Hrvaška) – PODGORICA (Črna Gora) – TIRANA (Albanija)
Začelo se je tako kot se vedno zgodi, ko greva kam z letalom. Urška je očitno pravi magnet za letališke varnostnike (Na Švedskem jih je pri Urški motil volnen šal, še enkrat prej v Rimu je morala pokazati vso vsebino ročne torbice), torej vedno je deležna temeljitega pregleda. Tokrat so ji na skenerju pobrali čevlje in jih nekam odnesli na pregled za prisotnost eksploziva (kasneje so pojasnili, da je bila izbrana naključno).
Ampak te stvari naju ne vržejo s tira, to pač spada zraven. Let iz Zagreba proti Podgorici je bil miren, pristanek zaradi vetra malo bolj trd. Na letališču naju je že čakal avto Renault Clio, ki nama je delal družbo naslednjih osem dni po takšnih in drugačnih luknjastih cestah po notranjosti Albanije.
Do meje med Črno Goro in Albanijo je bila cesta še OK, takoj po prečkanju meje pa sem se prvič vprašal, če pa vendarle niso imeli domači mogoče prav, ko so nama govorili, da v Albanijo nama pa res ni treba hodit. Vozniki v Albaniji imajo samo eno načelo – absolutno prednost v prometu ima večji, višji, bolj glasen avto in bolj nestrpen voznik.
Ja, vožnja do Tirane je še nekako šla, po centru Tirane pa … Nekako sva vendarle uspela najti ulico in hotel, kjer sva imela rezervirano sobo za naslednja dva dni. Po prijavi v hotelu sva odšla samo na kratek sprehod po centru Tirane, sprehodila sva se do glavnega trga Skenderbeg, popila njihovo lokalno pivo (tako dobrega že dolgo nisem pil) in se vrnila v sobo ter utrujena od poti zaspala.
2. DAN: TIRANA
Zbudila sva se v prekrasno sončno jutro, sicer je bilo kljub pozni pomladi kar hladno. Zajtrk je bil povprečen, v bistvu nisva vedela, da je očitno največja kulinarična znamenitost Albanije jajčna omleta, kajti prav povsod sva za zajtrk dobila jajčno omleto.
V načrtu sva imela ogled Tirane z avtobusom in vožnja do vzpenjače DAJTI EXPRESS, ki naju bo popeljala na vrh gore Dajti. Pustolovščina se je začela že v lokalnem avtobusu. Sprevodnik je namreč z izjemno matematično natančnostjo prodajal karte po sistemu ‘malo za firmo, več za lasten žep’.
Kljub polnemu avtobusu je natančno vedel, kdaj mora kateri potnik izstopiti, kdo je kupil uradno karto in komu je prodal vožnjo, kovance pa pospravil v lasten žep. Seveda ni potrebno poudariti, da avtobus nima voznega reda (sicer je napisan, vendar se ga šofer ni držal). Naenkrat je avtobus sredi ceste obstal, sprevodnik je nekam izginil, prepričana sva bila, da je verjetno zastoj v prometu ali pa okvara avtobusa. No, ne boste verjeli, kaj je bilo: sprevodnik se je v avtobus vrnil z vrečko polno žemljic in jogurtov, sledila je malica za njega in šoferja. Po končani malici smo se odpeljali naprej. Jah, tudi to je Albanija.
Na končni avtobusni postaji sva že videla oznako za vzpenjačo, kupila vozovnici in se z najdaljšo vzpenjačo na Balkanu odpeljala na zasnežen vrh gore Dajti. Popoldne sva si ogledala skrivni jedrski bunker nekdanjega albanskega diktatorja Enverja Hoxhe, ki obstaja še iz časov hladne vojne ter si v prijetnem lokalu privoščila tradicionalno albansko hrano.
3. DAN: TIRANA – BERAT
Po zajtrku, seveda spet jajčna omleta, sva se odpeljala proti najinemu naslednjemu cilju, prelepemu mestu tisočerih oken, mestu Berat.
Luknjasta cesta naju je vodila po edini avtocesti v Albaniji od Tirane do Elbasana, naprej pa po večinoma neoznačeni cesti mimo krajev Drizaj, Gjinuk, Kuçovë do Berata. Vmes sva se enkrat izgubila, cestnih oznak za kraje namreč ni, zato sva ustavila ob policijski patrulji, da bi dobila pomoč, vendar je bil jezik prevelika ovira, da bi se lahko karkoli sporazumeli.
V Beratu sva imela rezervirano privatno sobo v hiši na gričku, soba skromno opremljena, vendar z vsem, kar potrebuješ, lastnik pa izredno prijazen. Znal je celo nekaj malega angleško in italijansko.
Sprehod po glavni ulici Berata je vendarle pokazal, da so razlike v miselnosti in odnosu do narave tam doli drugačne kot pri nas. Smeti je bilo povsod na pretek, potepuških psov in mačk je ogromno. Povzpela sva se na vrh hriba nad mestom, si spet privoščila izvrstno pivo in ročno stisnjen pomarančni sok ter na sončku uživala v pogledu v dolino. Prazna želodčka sta naju opomnila, da bo potrebno nekaj pojesti. Restavracijo sva izbrala po že preizkušenem receptu, in sicer po navadi izbirava lokale, kamor zahajajo tudi domačini.
Tudi tokrat sva imela prav, jedla sva v prijetni gostilnici s pogledom na reko. Dan se je počasi prevesil v večer, ostalo je le še tuširanje in spanje v neverjetno mehki in puhasti postelji.
4. DAN: BERAT – GJIROKASTËR
Po zajtrku (brez jajčne omlete, tokrat z dodatkom paprike, spet ni šlo) sva se odpravila proti naslednjemu najinemu cilju, 160 kilometrov oddaljenem kraju Gjirokastër. Ob poti sva se ustavila v parku z grškimi in rimskimi ruševinami iz antične Apolonije.
Iznajdljiv prodajalec vstopnic nama je ob prihodu pojasnil, da ima težave s tehniko odpiranja vrat in naju v park spustil skozi službeni vhod. Vstopnici nama je seveda zaračunal, ni pa jih nama izročil. In zakaj ne? Ker mu tehnika odpiranja vrat pri obiskovalcih, ki so prišli za nama, ni več delala težav, jim je prodal najini vstopnici in tako v 10 minutah zaslužil 600 albanskih lekov, preračunano šest evrov.
Ja, iznajdljivi so ti Albanci, drugače bi verjetno težko preživeli tam doli. Sam park APPOLONIA ni nič posebnega, nekaj na pol podrtih hiš, majhen muzej in park z ruševinami nekdanjega obzidja.
Po ogledu naju je pot peljala naprej proti Gjirokastru. Med potjo sva ob cesti za smešno ceno 0,50 evrov na košarico kupila v ogromnem nasadu ravnokar nabrane jagode.
Pozno popoldne sva pripeljala v Gjirokastër, sobo sva imela rezervirano pri zasebnem sobodajalcu. Tako prisrčnega sprejema že dolgo nisva bila deležna. Lastnik sobe je bil skorajda pretirano navdušen nad najinim prihodom, cena sobe za eno noč pa za naše razmere skromnih 20 evrov, za njih pa verjetno celo bogastvo.
Mesto Gjirokastër naju je najmanj navdušil, tipično albansko mestece z ogromno slaščičarnami in pekarnami, turistov ni bilo veliko, tako da se nama je pojavljalo vprašanje, kako vse te slaščičarne preživijo. Večerjo sva si privoščila v eni izmed mnogih gostiln, tokrat sva bila nad okusom hrane in postrežbo prvič v Albaniji razočarana. Ker slabe stvari rada čim prej pozabiva, tudi tokrat o tej večerji dovolj. So bili pa zato rogljički iz sosednje pekarne izvrstni, ja, res so Albanci izvrstni peki.
5. DAN: GJIROKASTËR – DURRËS
Po nekajdnevnem bivanju v Albaniji sva se hitro ‘navadila‘ načina vožnje, luknje v cesti so postale domače, živali izza ovinka naenkrat niso bile več moteče, hupanje, izsiljevanje prednosti in kriljenje z rokami nekaj vsakdanjega.
Današnji dan bo malce drugačen od ostalih, saj bova spoznala zadnja leta tako opevano in čedalje pogosteje omenjano albansko obalo Jadransko-Jonskega morja. Pot naju bo peljala proti Durrës oziroma po naše Draču. Drač je največje pristaniško mesto v Albaniji, poleg tega se turizem razvija s svetlobno hitrostjo.
Iskreno povedano nama takšen ‘industrijski‘ turizem ni všeč, nekako ne marava kilometrov plaž z nešteto ležalniki in senčniki. Gola radovednost naju je kljub temu gnala, da sva v seznam krajev Albanije, ki jih želiva spoznati, uvrstila tudi Drač. Tako hitro, kot sva v mesto prišla, sva ga tudi zapustila. Umazanija, polno potepuških psov, neskončne plaže, brezosebni gostinski lokali … Ne, to ni za naju.
Za pohvalit je edino izvrstna slaščičarna. Kar težko se je bilo odločiti, kaj bi jedel.
Ker sva imela hotelsko sobo že prej rezervirano, sva pač tu zgolj prespala in se naslednje jutro odpravila proti nama ljubemu podeželju Albanije.
6. DAN: DURRËS – SHKODRA
Tipičen hotelski zajtrk, prvič brez jajčne omlete ‘na sporedu’. Kot že napisano, naju Drač ni navdušil, tako da sva se odpeljala proti Shkodri oziroma Skadrskem jezeru. Spotoma sva se ustavila še v prisrčni vasi na gričku z imenom Kruja. Vasica leži med gorovjem Kruja in reko Ishem in je približno 30 kilometrov oddaljena od glavnega mesta Tirane. Ponuja prekrasen pogled na velik del pokrajine, ob jasnem vremenu se vidi celo do morja.
Kratek sprehod do cerkvice, povratek k avtu in vožnja naprej proti zadnjemu cilju na tokratnem potepanju po Albaniji – mestu Skadar, ki leži ob Skadrskem jezeru. Nastanila sva se v privatni hiši tik ob jezeru. Prekrasen pogled na jezero je na naju pustil lep vtis. Mlada sobodajalka ni znala niti besede angleško, tako da smo se s skupnimi močmi in veliko mahanja z rokami uspeli dogovoriti o najemu sobe, kje lahko parkirava avto pred hišo, kdaj želiva zajtrk (Kaj mislite, kaj je bilo postreženo? Seveda jajčna omleta).
V Shkodri sva si ogledala ostanke gradu Rozafa. V svojih časih je bil to sigurno mogočen grad, o gradnji tega gradu pa govori tudi zanimiva legenda o dekletu Rozafi, po katerem je grad tudi dobil ime.
Večerjo sva si privoščila v stari, vendar izvrstni gostilni Tradita, kjer imajo prav poseben način priprave hrane.
7. DAN: SHKODRA – PODGORICA (Črna Gora)
Po zajtrku, postrežena sva bila na prijetnem vrtu ob hiši, sva se odpeljala proti albansko – črnogorski meji. Po prestopu meje naju je čakalo približno 30 kilometrov vožnje do Podgorice Po sedmih dneh sva, priznam, spet vozila malo bolj sproščeno, samo navade trobljenja so mi pa še nekaj časa ostale.
Ker sva imela dovolj časa, sva si blizu Podgorice v Danilogradu ogledala samostan Ostrog, ki je največje pravoslavno romarsko središče Črne Gore. Z eno besedo: osupljivo. S fotografijami se ne da opisati lepote tega samostana.
Po vrnitvi v Podgorico sva si v lokalni ‘čevabdžinici‘ privoščila izvrstne čevape, zvrnila vsak po dva vrčka lokalnega piva in se v bližnji hotel odpravila spat.
8. DAN: PODGORICA – ZAGREB
Ker sva imela dopoldanski let proti Zagrebu, sva se po zgodnjem zajtrku odpravila na letališče. Pri Tara rentals vrnila najet avto, opravila varnostni pregled pred vstopom na avion in poletela proti domu. Kot zanimivost, sto odstotkov drži, da so Črnogorci ‘bolj počasni pri delu’, saj se letališki policisti tokrat za spremembo Urške niso lotili z vsemi mogočimi varnostnimi pregledi, pač pa je zaspani policist samo pomignil, da greva lahko na letalo.
ZAKLJUČEK:
Strah in obup najinih bližnjih, ko sva jim povedala, da greva na potep po Albaniji se je izkazal za popolnoma neupravičenega. Vključno z letalskimi vozovnicami, najemom vozila v Podgorici, prenočitvami, gorivom, hrano na poti, nakupi spominkov sva v 8 dneh zapravila malo manj kot tisoč evrov. Še najdražje je bilo plačilo parkirnine za najin avto na letališču v Zagrebu, približno 80 evrov.
Albanija je dežela prijaznih ljudi, ceste so, kakršne so, ob kupih smeti pač zamižiš. V manjših krajih po notranjosti države še ni skomercializiranega turizma, obalo pa sva spoznavala samo eno popoldne in nama ravno zaradi komercialnega, masovnega turizma ni bila všeč. Sicer pa, izlet po notranjosti Albanije poskusite sami, ni težko, všeč vam bo.
Avtorja prispevka in fotografij: Urška in Robi Dorn.