Ko je Lučka prvič postala mamica, si niti v sanjah ni predstavljala, da jo bo življenje tako preizkušalo. Ni si predstavljala, da bo njen prvorojenec dobil diagnozo, za katero pravi, da je lahko prekletstvo ali blagoslov.
Na današnji materinski dan smo se pogovarjali z mamico Lučko Orož. Lučka je dvakrat mamica, ima dva sinova. Prvi sin Aidan je avtist. A diagnoza ni prišla z njegovim rojstvom. Do nje je bila dolga pot …
Lučka je za portal Top24Novice povedala svojo zgodbo o materinstvu.
Ste mama dveh sinov, starejši Aidan je avtist. Kdaj ste izvedeli za njegovo diagnozo?
Aidan je naš prvi otrok in je rojen 2006. Že prvi dan po porodu, ki je bil zelo težak in je trajal 36 ur, ni bilo vse v redu. Bil je sprejet na intenzivno nego, kjer pa vzroka za težave niso odkrili. Iz porodnišnice je šel z diagnozo možganska razdražljivost in z ultrazvokom možganov na meji normalnega. Kot starša te pustijo v svet s tako diagnozo, nepoučenega, nepripravljenega, živeti v dobri veri, da bo vse v redu.
Bil je nekaj posebnega, že takrat. Življenje je teklo po svoje, bilo je veliko znakov, (ni na primer pogledal v oči, niti za sekundo, niti mame. Ni govoril, je pozno shodil in hodil kot robot), ker pa se zdravnikom ni zdelo, da je karkoli narobe, nismo niti iskali diagnoz. Kako pa, otrok je bil naš prvi, nimaš s čim primerjati, ali so zadeve v redu ali ne.
Leta zgodnjega otroštva so tako minevala, bilo je zelo pestro in naporno, živeli smo pač malo drugače od običajnih družin, prilagojeno našemu Aidanu.
Diagnozo je dobil, ko smo želeli prestaviti všolanje, takrat smo dobili en kup napotnic za različne strokovnjake, in na koncu prišli do diagnoze avtizem. Bilo bi pomembno, da bi jo dobil hitreje, morda bi nekatere zadeve speljali drugače, morda bi se pol manj obremenjevali z njim in s sabo, ker bi vedeli, da ni kriv nihče; le da je tudi našo družino doletela ta diagnoza. Blagoslov ali prekletstvo, odvisno kako gledaš na življenje.
Kako se je po diagnozi vaše življenje spremenilo?
Diagnoza je sovpadala s všolanjem. to je obdobje v življenju, ki že tako zelo spremeni celotno dinamiko družine. Najprej smo želeli, da Aidan gre v redno osnovno šolo. Še malo nazaj je bil brez diagnoz, še malo nazaj je bil uradno kot vsi … naj bo še sedaj. Pa ni šlo. Vztrajali smo dve, zelo težki, leti, silili otroka v nekaj kar ni zmogel.
Aidan je odličen športnik, v plavanju je sodeloval tudi na specialni olimpijadi? Mi lahko poveste več o tem?
Ko smo predelali svoje ovire v glavi, smo Aidana prepisali v program, ki je bil zanj primeren, v nižji izobrazbeni standard in kasneje v posebni program vzgoje in izobraževanja. Nova šola mu je nudila in še vedno nudi veliko več, prepoznava in razvija njegova močna področja, med katerimi je tudi šport. Aidan kot avtist zelo težko sodeluje v skupinskih športih, zato resneje treniral ni nikoli. Zelo veliko pa trenira sam. Tako je bilo tudi pri plavanju. Telesne predispozicije ima odlične in je zelo uspešen, če se le resneje loti zadeve. Od kvalifikacij dalje je treniral z osebno trenerko, večkrat tedensko z očetom, pa tudi z uradno trenerko plavanja Specialne olimpijade. Rezultati so presenetili vse. Igre so bile velik izziv same po sebi; prvič je bil 14 dni ločen od družine, potoval z letalom, živel z ljudmi, ki jih je poznal le nekaj dni. Tudi na tem področju je veliko pridobil in se vrnil zrelejši in osebnostno precej močnejši in samozavestnejši.
Kaj pomeni Aidanu plavanje in kaj vam, kot materi, pomenijo njegovi dosežki?
Aidan je zelo uspešen v vsem, česar se loti. V tem primeru je bilo to plavanje. Morda se niti zavedamo ne dobro, kakšen uspeh je dosegel, zase, za plavanje, za Slovenijo. Ne vemo, kaj vse bi lahko dosegel, če bi se resno lotil treniranja. Ampak na našem območju žal ni plavalnega kluba, kjer bi lahko treniral s trenerjem; lahko bi se pridružil Velenjskemu klubu, od koder so ostali sotekmovalci, vendar ne želi. Potencial je ogromen, bi pa pomenilo to precejšnje odrekanje za celotno družino, ki pa ni smiselno, če ni resnične želje iz njegove strani.
Iz Specialne olimpijade v Berlinu se je vrnil s kar tremi medaljami. Kako ste občutili njegov uspeh?
Ko se je iz Berlina vrnil s tremi medaljami okoli vratu, smo bili vsi zelo ponosni nanj. Sprejem na letališču v Zagrebu je bil čustven, sledil je sprejem v Velenju od koder so ostali plavalci, in kjer so Aidana sprejeli kot svojega. Lepo nas je presenetila tudi lokalna skupnost, ki nam je pripravila sprejem v domači vasi, pričakala nas je harmonika, jedača in pijača ter večina sokrajanov. V naslednjih dneh so mu pripravili sprejem v šoli, pri županu ter pri sodelavcih konjiške knjižnice, kjer tedensko opravlja prakso. Kasneje je vse udeležence sprejela tudi predsednica, bili so nagrajenci na prireditvi Parašportnik leta 2023; Aidan pa je bil nagrajen tudi na prireditvi Športnik leta 2023 Sl. Konjice.
A Aidan ni uspešen le v plavanju, tudi na drugih področjih mu gre odlično, kajne?
Aidan je odličen v gledaliških igrah, kjer ima največkrat vodilno vlogo. Uspehe žanje tudi na likovnem področju. Pravzaprav je uspešen povsod, kjer se prepozna potencial in se ga spodbuja v akcijo. Trenutno teče. Trenira v šoli, trenira doma, pazi na prehrano. Vendar sam se organiziranih tekov ne bi udeležil, potrebno ga je tako rekoč prisiliti. Potem da vse od sebe in mu gre odlično, zelo je ponosen na svoj uspeh. Tisti trenutek, ker naslednji trenutek on več ne želi. Pravi, da je naredil svoje.
Kakšne so želje za naprej?
Naše želje so, da najde nekaj, kar mu bo pomenilo v življenju. Da se bo potrudil, razvijal in uspel. Da bo srečen, ko bo pogledal nazaj. Da bo srečen vsak dan sproti.