Številni ga bodo prav gotovo pogrešali, saj je bil dolga leta nepogrešljiv del naše nacionalne televizije.
Gre za novinarja Mateja Šurca oziroma ime, ki so si ga radijski poslušalci prav gotovo še kako zapomnili. Očitno se je nedavno upokojil, ob tem pa je na svojem Facebook profilu objavil daljši zapis, ki res daje misliti. Naslovil ga je z besedami “Kar je ostalo neizrečeno.” Tako je spomnil na neke druge čase in dogodke, ki so včasih bili aktualni in zdi se, da so še dandanes.
Poslovil se je po mnogih letih
“Po 37 letih in 8 mesecih dela na Radiu Slovenija sem odložil svoje delo. Naj ob tem zapišem tole. Bilo je spomladi 2006, če se ne motim. Za neko oddajo na 1. programu sem napisal reportažo. V montirnici 32 jo je brala napovedovalka Simona. Nenadoma je utihnila, stopila iz studia, sedla, si zakrila obraz in zajokala. Pomislil sem, da je s tekstom nekaj narobe, a nisem vedel, kaj storiti. Opravičevala se je, nato sem se začel opravičevati še sam. Nerodno ji je bilo zaradi solz, meni pa zaradi tega, kar sem napisal.
Čez nekaj trenutkov pa …
Čez nekaj trenutkov se je Simona zbrala in reportažo prebrala do konca. Spomnim se je kot odlične voditeljice – drobne, črnolase gospe z žametnim glasom. Po tisti oddaji je nisem več videl. Nekaj dni zatem sem srečal Ajdo, legendarno radijsko in televizijsko voditeljico, ki je obenem skrbela za kulturo govora in bodoče radijske govorce učila nastopanja pred mikrofonom.
»Matej, a mi prineseš tisto besedilo … Simona mi je povedala …«
Obljubil sem, a upal, da bo pozabila. Toda Ajda je vztrajala. Prišla je v redakcijo: »Daj mi že tiste Indijance, no!«
Izbrskal sem besedilo in ga pustil na njeni mizi. O čem sem pravzaprav pisal?
Po vrnitvi iz Amerike – pred tem sem bil štiri leta dopisnik v Beogradu – sem spoznal človeka, pripadnika vojske republike srbske, ki je v Sarajevu ubijal ljudi. Streljal je z ostrostrelsko puško, skrit na podstrešjih.
Rekli so mi, da je pripravljen govoriti tudi pred kamero, a si je potem premislil. Niti z zakritim obrazom in popačenim glasom ne. Prvič sva se srečala v nekem zanikrnem lokalu na Slaviji. Odgovarjal je kratko, z izrazi kot »ratna obaveza«, »zadatak«, celo »posao«. Srečala sva se še večkrat in ugotovil sem, da tudi njega navdušuje ameriški Divji zahod. O njem sva veliko vedela, brala sva resne, zgodovinske knjige. Začela sva se družiti, spoprijateljiti pa se z njim nisem želel. Pogosto sem pogovor napeljal na vojno v Bosni in Hercegovini. Nekoč je priznal, da ni izbiral žrtev. Ko se mu je tarča izrisala pred puškino cevjo, je sprožil in zamižal …
»Ali tudi otroke, ženske, starce?«
Molčal je.
Minilo je skoraj deset let, ko me je poklical v Washington. Nisem se ga takoj spomnil. Navdušeno mi je pripovedoval, da je prišel k sorodnikom v Chicago in namerava za nekaj časa ostati v Ameriki. Izmenjala sva si poštna naslova in kmalu sem prejel pismo z njegovo fotografijo. Oblečen je bil v kožno jakno z resicami, v rokah je držal starinski kolt. Na hrbtni strani slike je pisalo: »Ovo je pištolj kojim je osvojen Divlji zapad.« je zapisal v daljšem zapisu.
Odločil se je, da mu odpiše
“Da mu odpišem, sem se odločil več mesecev pozneje. Nalašč sem mu podrobno opisal eno od najmračnejših poglavij v zgodovini Zahoda: pokol Indijancev ob Peščenem potoku v Koloradu, novembra 1864. Ta zgodba me je preganjala, odkar sem v knjigi o resnični zgodovini Divjega zahoda prvič slišal zanjo. Med šestletnim bivanjem v Združenih državah sem večkrat premeril dolgo pot do Kolorada. A nikoli nisem uspel stopiti prav na tisti kraj zločina.
Številni so mi obisk odsvetovali: češ da je v zasebni lasti, da do tja ne vodi nobena cesta in naj se pazim klopotač … In da straši. Menda se slišijo glasovi umirajočih. V tretjem poskusu me je ustavila visoka ograja z opozorilom, da ni prehoda. V mraku sem slišal nekaj, kar je zvenelo kot ječanje in otroški jok. Obrnil sem se. Starec na robu zaprašenega mesteca mi je pojasnil, da čudne zvoke povzroča veter, ki piha skozi votla debla severnoameriških topolov,” je nadaljeval.
Grozljive zgodbe
“Poskušam se spomniti, kaj sem odpisal tistemu Srbu. Takrat sem v Kongresni knjižnici v Washingtonu izbrskal dokumente o zverinskem poboju več kot dvesto Šajenov in Arapahov, večinoma žensk in otrok. Našel sem izjave preživelih in vojakov, ki so o pokolu pričali na zaslišanju v kongresu. Indijance so razsekali na kose in potem v gledališču Apollo v Denverju, kar med predstavo, zmagoslavno razkazovali njihove ude kot trofeje »veličastne zmage nad sovražniki«.
To so v indijanskem taborišču ob Peščenem potoku počeli prostovoljci 3. polka pod vodstvom nekega Chivingtona, nekdanjega metodističnega duhovnika, ki je govoril, da je rdečkarje mogoče pokoriti samo z ubijanjem.
Da, o tem sem mu napisal pismo, ki je bilo obteženo s spomini na njegove pripovedi med vojno v Bosni in Hercegovini. Ni mi odpisal. Nikoli več se nisva srečala,” je razkril novinar.
“Nekoč mi je, vinjen, pripovedoval, da so streljali tudi ljudi, ki so jih postavili pred zid. »To so mudžahedini,« je kričal njegov komandir. Vseeno je, ali takšnega človeka ubiješ ali ne. Bili so tako rekoč mrtvi, je govoril, ker jim zaradi strahu odpove živčni sistem. Trupla so polivali z natrijevim hidroksidom, tako da je od njih ostala le še neprepoznavna brozga.
Vse to sem, če se prav spomnim, nekako prelil v tisto radijsko reportažo – in postalo me je sram, da sem se tega lotil, takole javno. Toda Simona in Ajda sta se na svojstven način poklonili mojemu pisanju, kar je bil zame največji kompliment.
Danes, dvajset let pozneje, sem upal, da bom nekje našel to pisanje, toda med skladovnicami mojih papirjev v omarah in predalih sem iskal zaman. Stari računalnik so zavrgli, z njim so romale v smeti diskete in nobena kopija na papirju se ni ohranila. Vsekakor pa ostaja nepozaben, žlahten spomin na radijski kolegici.
Zbogom, Radio Slovenija!” je zaključil svoj zanimiv zapis.