Znana voditeljica Tanja Kocman je posvojila novega psička, ki pa ima le tri tačke. Razkrila je njegovo žalostno zgodbo …
Znana in priljubljena voditeljica Tanja Kocman je pred kratkim razveselila svoje spletne prijatelje, razkrila je, da je v njen dom prišel nov pasji ljubljenček, ki sliši na ime Nole.
Za Top24Novice je Kocmanova spregovorila o ljubezni do živali, posvojitvi in tudi o tem, kako je imeti psička s tremi tačkami.
Pred kratkim ste presenetili s fotografijami na družbenih omrežjih, pokazali ste psička. Je bila odločitev o posvojitvi psa lahka ali težka? Ste ga vi poimenovali Nole?
Odločitev ni bila težka, pot do nje pa, ker je vezana na slovo od mojega Čarlija, na kombinacijo veselja in slabe vesti. In kljub temu, da sem si rekla, da ne bom več zmogla imeti psa, je to, ko imaš enkrat ta bitja tako rad, večje od tvojega egoizma.
In kot pri Čarliju, sem tudi tukaj nekako takoj začutila, da je to to. In po pogovoru s partnerjem ni bilo več dvoma.
Ime pa je že bilo dano – in glede na to, da je najin Nole že zdaj legenda, nama je še lepše, ker je njegovo ime vzdevek velike teniške legende. (smeh)
Tako kot Čarlija, ste tudi tega psička posvojili iz pasjega zavetišča. Zakaj?
Čarli je bil moja prva izkušnja s posvojenim psom in na koncu je on bolj rešil mene kot jaz njega. Videti spremembo v očeh psa, ki nekoč ni imel nikogar in se potem zaveda, da je končno doma, je neprecenljivo. In ljudem lahko le položim na dušo, da pogledajo naokoli na vse te prelepe dušice, ki iščejo družino. Ker iskreno verjamem, da, če bi vsak rešil enega, bi bili rešeni vsi.
Nekateri, ki si želijo psa, tarnajo, da imajo zavetišča za živali zelo stroga pravila glede posvojitev. Se vam to zdi prav?
Ne želim posploševati, ker iz tega še nikoli ni prišlo nič dobrega.
Verjamem pa, da morajo obstajati pravila in neki standardi, po katerih se psu dodeli dom. Nenazadnje to ni stvar, temveč živo bitje, ki si zasluži le najboljše. In prav je, da se naredi selekcija in podroben vpogled v ljudi, ki se javijo kot posvojitelji. Menim, da tisti, ki si tega res želijo in so za to primerni, ob tem ne bodo občutili nič drugega kot to, da je prav, da obstajajo regulacije in bodo brez težav šli čez postopek.
Res pa je tudi, da nisem strokovnjak za pravila vseh zavetišč in težko govorim v imenu vseh.
Vaš Nole je trinožni prijatelj. Morda veste, kaj se mu je zgodilo? Omenili ste, da ni imel lepega življenja. Kako se to danes odraža na njem? Je psiček s tremi nogami lahko ravno tako aktiven, ga to zelo ovira?
Noleta je pri treh mesecih povozil avto in so ga ranjenega pustili ležati v jarku.
Ljudje, ki so ga našli, so se trudili, da bi mu rešili nogico, a žal ni šlo, tako da je sledila amputacija. Ampak Nole je bojevnik. Na treh nogicah zmore vse in še več in je dnevna inspiracija za vse nas. Je takšna nežna, prijazna, igriva, zaupljiva dušica. Tu pa tam ga kaj prestraši, ampak se ne da. Iz dneva v dan pa vedno bolj dojema, da je zdaj doma in se pri nama s partnerjem počuti varno.
Tudi vaša mati je posvojila psička. Ste jo vi ohrabrili?
Moja mami je veliko časa skrbela za mojega Čarlija. Ko mene ni bilo, je bil z njo.
In ta praznina, ki je zavladala ob njegovem slovesu, je seveda imela posledice tudi za njo.
Tako da je sama izrazila željo po novem pasjem ‘cimru’. Sama sem ji popolnoma prepustila to odločitev, ker je to res velika odgovornost in mora biti želja posameznika temu primerna.
Ko ste se poslovili od vašega Čarlija, vam je bilo zelo hudo. Svojo bolečino ste izlili tudi na družbenih omrežjih. Pa vendar, ste uspeli ponovno odpreti svoje srce in sprejeti Noleta. Vsem, ki izgubijo pasjega prijatelja, to ne uspe. Pravijo ‘nikoli več’. Kaj bi jim vi
svetovali?
Hjoj … svetovala bi jim, da se poslušajo in ne sprejemajo prehitrih in končnih odločitev.
Nov kuža nikakor ni nadomestilo tega, ki ga je človek izgubil in imel tako zelo rad.
Kužki so meni osebno najbolj čista bitja, ki s svojo prisotnostjo celijo človeka.
V zameno pa potrebujejo tako malo, da jim človek z lahkoto da največ. In ob vsem tem se moramo zavedati, kje se ljubezen začne in egoizem konča. Na žalost je čas, ki nam je odmerjen s kužki, mnogo prekratek. A istočasno to dejstvo ni presenečenje. Nikoli ni enostavno in sama bom večno imela Čarlija v zelo posebnem delu svojega srca. A naučil me je boljše in pokazal mi je, da sem lahko za nekoga tista oseba s katero lahko varno gre čez življenje. In njegova zapuščina je, da lahko točno to ponudim še drugim.
A spet … ljudje smo različni in potrebno je bit iskren do sebe, svojih želja, čustev in zmožnosti.
Nekateri ne razumejo ljubezni do živali, ne razumejo žalovanja za ljubljenčkom, ki je z nami več let, od jutra do večera. Kako bi ljudem, ki menijo, da je takšna žalost pretirana, razložili, zakaj je bolečina ob izgubi živali lahko zelo boleča?
Ne bi razlagala. Ker kdor ne čuti te ljubezni in empatije, ne bo nikoli razumel.