Medijski prostor preplavljajo instantne zvezde in hitro pozabljive novice. Včasih je bilo povsem drugače. Dobro se je ustaviti in se ozreti nazaj h koreninam.
K obrazom in glasovom, ki niso bili le podajalci informacij, temveč stalni gostje v naših dnevnih sobah. Nataša Dolenc, Tone Hočevar in Pavle Jakopič so več kot le imena na odjavni špici; so simboli zlate dobe RTV Slovenija, ki so v institucijo na Kolodvorski vnesli profesionalizem, karizmo in tisto neulovljivo človeško toplino.
Zanimivo je, da se njihove poti niso začele z vnaprej načrtovanimi kariernimi koraki. Nasprotno, v njihove usode je pogosto poseglo golo naključje – tisti usodni “klik”, ko se odprejo vrata studia in se prižge rdeča luč, ki za vedno spremeni življenje.
Tri legende
Nataša Dolenc: Žametni glas, ki ga je oče obvaroval pred odrom
Ko zaslišimo Natašo Dolenc, zaslišimo žamet. Njen glas je desetletja božal radijske poslušalce in televizijske gledalce. A malokdo ve, da bi bila Nataša skoraj igralka. Že od malih nog je pela in nastopala, a ko je prišel čas za vpis na akademijo, je vmes posegel oče.
“Moj oče je bil zelo ljubezniv gospod in zelo sem mu zaupala,” se spominja Nataša. Svetoval ji je, naj si raje izbere študij jezikov, saj je igralski poklic preveč odvisen od sreče, ona pa preveč občutljiva duša. Poslušala ga je, a usoda je imela svoje načrte. Ko se je prijavila na radijsko avdicijo, je – verjeli ali ne – “gladko padla”. Razočarana je sklenila, da je radio ne bo več videl.
A sreča se ji je nasmehnila na televiziji. Sredi množice 150 lepotic, ki so čakale na avdicijo, je izgubila tremo, ker je bila prepričana, da nima možnosti. Ta sproščenost jo je izstrelila med izbranke. Danes, v zasluženem pokoju, najbolj uživa v preprosti svobodi: “Najbolj mi je všeč, da me ne preganja budilka.” Čeprav je “nočna ptica”, ostaja aktivna v svoji telovadni skupini Razred dame, ki obstaja že neverjetnih 50 let.
Tone Hočevar: Od perujskega državnega udara do vatikanskih parkov
Če bi slovensko novinarstvo imelo Jamesa Bonda, bi bil to verjetno Tone Hočevar. Odličen poznavalec mednarodnih razmer, zlasti Italije in Latinske Amerike, je svojo kariero začel kot najmlajši dopisnik pri rosnih 28 letih. Njegova novinarska pot je bila vse prej kot dolgočasna.
V Peruju se je znašel sredi državnega udara. “Dva Indijanca, do zob oborožena, sta stala pred mano, jaz sem pa vpil, naj mi dajo linijo,” opisuje dramatične trenutke. Njegov urednik Boris Piki Bergant ga je neustrašno pustil v živo in Tone je svetu sporočil novico o prevratu.
Posebno poglavje v njegovem življenju pa pišejo njegovi štirinožni prijatelji. Tone je mojster v tem, kako s pomočjo psov priti do najtežje dostopnih informacij. V Vatikanu, kjer so informacije zaprte za debelimi zidovi, so bili ravno psi tisti, ki so mu odprli vrata. S svojim kužkom je v parku spoznal celo takratnega kardinala Ratzingerja (poznejšega papeža Benedikta XVI.), ki je z veseljem božal njegove psičke. Tone še danes vstaja ob šestih zjutraj in s petimi kužki premaguje poti na Rašico, nato pa se usede za računalnik in piše za Delo.
Pavle Jakopič: Prvi “Vremenko”, ki je pred kamero stopil po pomoti
Pavle Jakopič je z RTV-jem povezan od otroštva, ko se je kot otrok igral ob radiu in skozi okno dobil prvo vlogo v radijski igri. Takrat so otroci uprizarjali “rabarbaro” – mrmranje v ozadju – za plačilo pa dobili tortico in dve kepici sladoleda.
Njegov legendarni status prvega televizijskega napovedovalca vremena pa se je rodil iz čiste organizacijske zmešnjave. 15. aprila 1968 je prišel v službo kot asistent režije, ko so mu sporočili, da bo zvečer bral vreme, ker je producent pozabil najeti voditelja. “Direktor mu je rekel, da bo moral napoved brati sam, če nikogar ne bo našel,” se smeje Pavle. Tako so ga postavili pred kamero in tam je ostal naslednjih osem let.
Danes Pavle ureja kultno oddajo Na današnji dan in trdi, da upokojenci nikoli nimajo časa. Njegov recept za vitalnost je jasen: “Pomembno je, da ima vsak upokojenec neko dejavnost na svojem urniku, ki se je veseli.”
Zakaj so te legende pomembne danes?
Zgodbe Nataše, Toneta in Pavleta nas učijo nečesa, kar v sodobnem medijskem svetu pogosto pozabljamo: kakovost zahteva čas, radovednost pa osebni stik.
“Nekoč so bili novinarji iskalci informacij na terenu, danes pa smo z njimi bombardirani”, pravi Tone Hočevar, “in med njimi je veliko plevela“. Pavle Jakopič nas spominja, kako zahtevno je bilo nekoč prinesti sliko v domove – posnetek narcis z Golice je moral gorenjski dopisnik dati šoferju avtobusa, da ga je ta dostavil v Ljubljano. Ta napor je rodil globoko spoštovanje do vsebine.
Nataša Dolenc, s svojo milino in modrostjo, pa nam nastavlja ogledalo glede naših lastnih strahov. Čeprav se je desetletja z veseljem spuščala po smučarskih strminah, zdaj pravi, da jo postaja strah “norcev, ki drvijo po strminah”. Je glas razuma, ki nas opominja, da je v vsakem obdobju življenja prostor za nove užitke in majhne zmage.
Nataša Dolenc, Tone Hočevar in Pavle Jakopič niso le nekdanji zaposleni na RTV-ju. So živi arhivi naše kulture in opomin na to, da sta strast in radovednost tisti sili, ki človeka ohranjata vitalnega tudi v tretjem življenjskem obdobju.
Ko naslednjič ugasnete televizijo ali radio, se spomnite teh ljudi – zgradili so temelje, na katerih stojimo danes, in to z nasmehom, žametnim glasom in neusahljivo željo po resnici.