Janez Janša je zelo iskreno spregovoril o svoji ljubezni. Tega o njem marsikdo ni vedel.
Politik Janez Janša o svoji zasebnosti ne govori veliko. Za javnost občasno naredi izjemo.
Pred kratkim je spregovoril o svoji družini, o svojih otrocih. To je storil v filmu Na svoji strani. Iskreno je spregovoril o tem, kakšen odnos ima danes s svojimi otroki. Ima eno hčerko in tri sinove.
V omenjenem filmu pa je spregovoril tudi o svoji veliki ljubezni, o gorah.
»Gore so tisti del planeta, ki je najbližje nebesom. In velikokrat ko po kakšni zahtevni plezariji prideš na vrh gore, se počutiš skoraj kot v nebesih. Gora je tudi kraj, kjer človek sreča samega sebe. Še posebej če gre človek na kakšno plezalno turo ali zahteven vzpon sam, se takrat spomni stvari, ki se jih v dolini nikoli ne bi. In nekateri dogodki se takrat razvrstijo po pomembnosti,« je dejal Janša.
»Gora je tudi nekaj, kar te potegne stran od politike. Ti pomaga, da razčistiš glavo in več kot je v neki sezoni obiskov gora, bolj čiste so tvoje misli. Obzorja so vedno širša od tega, kar lahko vidimo in lahko plezaš vsak dan, celo življenje, pa ne boš mogel preplezati vseh sten in osvojiti vseh vrhov, zato sčasoma spoznaš, da je potrebno izbirati tiste najlepše, ki jih poznaš,« je bil iskren.
V gorah človek postane ponižen
»Če govorimo tudi o alpinizmu, ne le o občasnih vzponih na Triglav ali na kakšno drugo goro, je to ne le šport ampak tudi način življenja. Ne bom rekel tako, kot je zapisal Klement Jug: »Plezati je potrebno, živeti ni potrebno. Zakaj življenje, ki ni nevarno, sploh ni življenje« in tudi tragično končal. Ni stvar tako resna, je pa seveda vsak ki se je poskusil v alpinizmu spoznal, da ali si za to ali pa nisi za to,« je izrazil svoje mnenje.
Dodal je: »Pravijo tudi, da je lahko biti dober alpinist, težko pa je biti star alpinist. Če ti to uspe, to pomeni, da si se tudi veliko naučil. Ker če se v alpinizmu že v začetku ne naučiš veliko, potem res težko postaneš star alpinist. Dejstvo je, da moraš vedeti, kdaj je potrebno vztrajati in kdaj odnehati. In v gorah človeh postane ponižen. Zave se, da ni on tisti, ki ima vse v rokah, da so sile, ki so daleč nad njim in to je tudi dobra lekcija za življenje.«
Pomembna sta tako pot kot cilj
V nadaljevanju je pojasnil, da vsak ki se je resno poskusil v alpinizmu, tudi ljubitelji, ne le tisti, ki osvajajo osemtisočake v Himalaji, vedo da sta pomembna tako pot kot cilj. Pomembna je pot, pomembno pa je tudi, da dosežeš cilj takrat, ko je to mogoče. Naučiš pa se seveda, da doseganje cilja za vsako ceno pomeni to, da slej ko prej nekje ostaneš sredi poti.
»Pravzaprav je iz generacije, ki sem jo srečeval v prvih letih mojega vstopa v svet gora in alpinizma še zelo malo živih. Vsaka izguba nekoga, ki ga poznaš ali pa nekoga, s katerim si preplezal kakšno steno ali osvojil kak vrh, je en tak hud rez. Je pa res, da so ljudje umrli, ne da bi bili karkoli krivi za to. Ker je narava poskrbela za to. In so umrli, ker so hoteli preveč,« je zaključil.