Samo zato, ker je opravljala svoje delo, se mora znana slovenska TV-novinarka soočati s takšnimi hudimi obtožbami.
Znana slovenska televizijska novinarka, poročevalka Planet TV, Valentina Podplatnik, je na družbenih omrežjih delila daljši zapis.
Ta ni ostal spregledan, številni so se odzvali, številni so sklenili, da njen zapis delijo.
Podplatnikova je v zapisu razkrila, s kakšnimi obtožbami se sooča, ker je opravljala svoje delo.
»”Janševa novinarka na Janševem trobilu.”
Moja nova etiketa, ki so mi jo nadeli nekateri ideologi. Hvala bogu, da delam od jutra do večera in za ideologije nimam časa.
Kljub temu, da sem si še včeraj ponavljala: “pusti, ni vredno”, pač ne morem biti tiho. Kdor me pozna, ve, da spregovorim, ko začutim krivico. To objavo bi verjetno morala napisati že prej, pa sem odlašala. Ampak odlašanje je del življenja, kajne? Danes pa – not today,« je začela z daljšim zapisom.
Nato je pojasnila nekaj osnov svojega novinarskega dela. Dejala je, da razume, da si ljudje ne predstavljajo, kako poteka delo novinarja. Sploh novinarja, ki soustvarja dnevne novice.
»Vsak dan nova aktualna tema – in najprej lov za sogovorniki, kar včasih pomeni tudi 50 klicev, preden zberem vse, kar potrebujem. Potem teren, kamera, preverjanje informacij, maili, sprotne spremembe, še več klicev, še en teren … in ko misliš, da imaš vsaj osnovo zgodbe, je ura 14.00.
A takrat se delo ne konča.
Sledi montaža – kjer moraš vse, kar si zbral, stisniti v 3 ali 4 minute, tako, da gledalci razumejo bistvo. Pri Planet 18 to pomeni, da mora biti vse narejeno do 16. ali najkasneje 17. ure, ker gre oddaja v živo ob 18.00.
Vmes prebiram ali poslušam vaše pripombe: zakaj nisem vključila tega, zakaj nisem izpostavila še onega vidika, zakaj nismo naredili zgodbe o tem ali onem … In vsem znova pojasnjujem: dnevne novice so dnevne. Ažurne. Hitre. Omejene s časom, sogovorniki in realnostjo dneva. Če nekdo svojega mnenja ni pripravljen deliti pred kamero, kako naj ga vključim v prispevek, ki se predvaja na televiziji?« je pojasnila.
Tega si ni zaslužila
V nadaljevanju pa je dodala, da po vsem tem pridejo še stvari, ki si jih ne zasluži.
»Politični napadi.
Težke besede Levice.
Ostre obsodbe Borisa Vezjaka.
Da sem “legitimizirala kaznivo dejanje”.
Da sem “promovirala storilca”.
Da sem “politično trobilo”.
Da sem “hujskačica”.
Zakaj?
Ker sem v prispevku o oskrunjeni glavi kipa Josipa Broza Tita na Titovem trgu v Velenju dala glas človeku, ki jo je odžagal – Miroslavu Pačniku, 49-letnemu Velenjčanu, ki so ga celjski policisti minuli petek ponoči ustavili z bronasto glavo v prtljažniku.
Ker je sam želel povedati, zakaj je to storil.
Ker se sprva sploh ni želel razkriti, potem pa je – ko se je njegovo ime razširilo in je njegova družina začela prejemati grožnje.
Ker je želel pojasniti svoje motive – sporočilo, ki ga je s tem dejanjem, ki je za marsikoga nesprejemljivo, želel poslati družbi. Priznava krivdo, ni vzorno dejanje, zanj bo odgovarjal.
Da ne bo pomote – moški ni morilec. Ni storil nasilnega dejanja.
Oskrunil je kip. Kaznivo, absolutno. Bo odgovarjal? Bo. Čaka na preiskovalnega sodnika,« je bila direktna.
Ironija
V nadaljevanju pa povedala še: »In veste, kaj je najbolj ironično?
Da so me za njegovo telefonsko številko klicali tudi novinarski kolegi.
Da so tudi drugi mediji želeli izjavo. Pa je očitno ni želel dati.
In tako sem ostala sama – edina “Janševa novinarka”, ki je po mnenju ene politične opcije intervjuvala “največjega zločinca v državi”.
Samo zato, ker je želel pojasniti svoje razloge družbi.
Samo zato, ker je želel povedati svojo plat.
Samo zato, ker sem opravila svoje delo.
Ne, to ni pravično.
In ne, to ni profesionalna kritika.
To je politični pritisk. Tisti, ki si ga nikoli ne bi smeli privoščiti do medijev.
Novinarstvo ni to, da govorimo samo s tistimi, ki jih določene politične opcije odobravajo.
Novinarstvo ni cenzura.
Novinarstvo ni selektivna svoboda govora.
Novinarstvo NI politična udobnost.«
»Nisem naredila nič narobe.«
»In veste kaj – nisem naredila nič narobe. O tem, ali je dejanje kaznivo, bo odločilo sodišče. O tem, ali sme nekdo spregovoriti v medijih, pa ne more odločati Levica.In ne more odločati Boris Vezjak. In ne more odločati nobena politika.
Ker če bomo v medijih smeli prikazati samo tiste glasove, ki so politično všečni … potem se ne rabimo več pretvarjati, da živimo v demokraciji.
Zakaj ne morem biti tiho?
Ker ljudje, ki me te dni javno napadajo, očitno nimajo niti najmanjšega pojma, koliko različnih tematik naslavljam – in koga vse nosim s seboj domov, v mislih in v srcu,« je zapisala novinarka.
Obiskala je družino
V nadaljevanju pa je pojasnila, kako je poskušala pomagati trpeči družini, ki pogreša sina.
»Če sem v ponedeljek snemala intervju s “trenutno najhujšim zločincem v državi”, sem včeraj obiskala družino Muhedinović v Kasazah pri Žalcu. Sina Jake že enajsti dan ni domov. Mama, oče in sestra živijo v neizmerni negotovosti, bolečini in čakanju. Enajst dni pekla. Ko sva z gospo Muhedinović govorili po telefonu in sem jo vprašala, če se lahko sestaneva, mi je odgovorila: “Ne zmoremo. Nihče od nas ne more pred kamero.”
In veste, kaj sem ji odgovorila?
“Ne, gospa. Ne bom vas prosila, da zdaj, ko že enajst dni trpite Isusove muke, stopite pred kamero in se sesujete. Jaz bom prišla k vam. Vi mi samo povejte, kaj želite, da v pozivu povem javnosti. Da še kdo sliši. Da je še več možnosti, da najdemo Jaka.” Pristala je, srečali sva se. Govorili, koliko sva lahko, preostali čas sem v srcu jokala z njo.
To je moje delo.
To sem jaz.
Enega dne poročam o spomeniku, kjer se vsi prepirajo, kdo ima prav in kdo narobe.
Naslednji dan stojim pred domačo hišo družine, ki ne ve, ali bo njihov sin še kdaj prestopil prag doma.
In ko slišim mamo, ki ne spi, ne je in ne diha brez bolečine … takrat me res zanima, ali bo politika tudi njej razložila, da sem “hujskačica”, “trobilo” ali “promotorica kriminala”.
Enkrat sem “Janševa novinarka”, drugič sem glas družine, ki v temi išče upanje.
In če mislite, da bom kdaj lahko zadovoljila vse — ne bom.
Pa ni treba,« je zapisala.