Veljata za enega najlepših parov na slovenski sceni. Danes pa sporočata …
Znani slovenski par, igralka Iva Krajnc Bagola in pisatelj Aljoša Bagola, sta se poročila pred devetimi leti. 10. julija letos sta praznovala že deveto obletnico poroke.
Par sta postala leta 2011, sta tudi starša hčerki Sofiji, ki se je rodila dve leti kasneje.
Na obletnico poroke se je spomnila igralka, ki je na družbenem omrežju delila dve fotografiji. Nastali sta na dan poroke pred devetimi leti. Poleg je zapisala: »9 let poroke = 3285 dni ljubezni, smeha, kompromisov. Greva – skupaj. In to je vse, kar šteje.«
Na prvi pomladni dan
Bagola pa njuno ljubezen večkrat obudi na družbenih omrežjih z daljšimi zapisi in nizom fotografij.
To je storil tudi letos marca, ko je obudil spomin na dan, ko sta se spoznala.
»Spoznala sva se na prvi pomladni večer pred petnajstimi leti. Tako sem pa najino srečanje opisal v svoji prvi knjigi:
Svojo ženo sem spoznal na prvi pomladni večer. Spletu okoliščin tistega dne bi z lahkoto, primerljivo z lahkotnostjo pomladnih sapic, ki so navihano frkljale večerne toalete čudovitih žensk, rekel usoda.
Ko se je Iva na zabavi po podelitvi medijskih nagrad v moji smeri zazibala po stopnicah Narodnega muzeja, se mi je ustavil čas. Po nekaj napornih ljubezenskih pohodih in razhodih v tistem obdobju sem kot ranjen vitez sedel pred muzejem in kramljal s kadilci in decibelov naveličanimi. V oklepe takrat še nisem verjel, zato sem nosil majico s preglobokim izrezom in Iva me rada poheca, da je proti meni zakorakala z mislijo, »joj, ta bo ja zmrznil v tej majici«,« je zapisal.
Njo bi moral imeti …
»Verjamem, da nam usoda včasih zamrzne trenutek, ki se nam za vedno naseli v dušo, srce in oči. Podoba ne izgine izpred oči, ker si srce želi, da iz tega nastane doba. Da iz trenutka zaljubljenosti nastane doba ljubezni. Da iz iskre, ki preskoči, vzplamti ogenj ljubezni. Ko je na delu usoda, ni upora.
Ivo sem pred najinim prvim srečanjem poznal le kot izvrstno igralko in jo nekajkrat videl tudi v gledališču. In nato enkrat v časopisu, ko sem neke zimske nedelje sedel pri teti v Prekmurju.
Marija je znana po tem, da skuha močno in skoraj kot baklava sladko turško kavo. Takšno mi je postregla, in ko sem med pogovorom brskal po revijah na njeni mizi, sem naletel na celostransko fotografijo Ive s po levje razmršenimi lasmi in odločnim pogledom v kamero. Kar začudil sem se, ko sem na glas izstrelil: »Evo, njo bi moral imeti!«,« je dodal.
»V ljubezni seveda nikogar ne posedujemo; imamo samo čudovitega sopotnika, s katerim jo delimo. Zato sem srečen, da sva se srečala in se osrečila. Tista zelena klop pred muzejem ni bila nikakor za rezervne igralce, ampak za oba kapetana novega moštva – najine družine,« je zaključil Bagola.
View this post on Instagram