Ime mi je Edvina, stara sem osemindvajset let. Imam črne kratke lase, sem srednje postave. Nič posebnega nisem. Izhajam iz družine, kjer je pomembno, da se ženska poroči, ima otroke. Predvsem naša babica je tega mnenja. In njo spoštujemo vsi iz družine. Že zato, ker ima denar. A tudi muhe. Denar dobiš, če ustrezaš njenim pogojem. No, in zaradi nje se je vse skupaj sploh začelo. In če ne bi bilo nje, najbrž Jaka ne bi spoznala.
Nikoli nisem imela resnega fanta, kar je šlo mojim še posebej v nos. No, predvsem babici. Ampak sama sem bila mnenja, da imam še dovolj časa. Nikamor se mi ni mudilo, najprej sem želela le uživati in se zabavati. Ko bi me minilo, bi si že našla resnega fanta in si ustvarila družino.
Moja najboljša prijateljica Metka, je bila istega mnenja, kot jaz. Bila je istih let, spoznali sva se na fakulteti in postali nerazdružljivi,. Tudi, ko sva se obe zaposlili, sva še vedno ostali v stikih. Skupaj sva zahajali v nočno življenje, čez dan sva skupaj pili kavo in nakupovali. Obe sva živeli v Ljubljani, obe sva delali le dopoldan, tako da sva imeli druga za drugo dovolj časa.
Tudi Metka resnega fanta ni imela. Pravila je, da še ni srečala pravega, da je nihče ni dovolj očaral, da bi želela biti z njim za vedno. Obe sva se torej izogibali obveznosti, ki jih nosi zakon.
»Poglej, zdaj lahko uživava. Imava občasnega fanta, še vedno lahko greva sami ven. Ni nama treba skrbeti, kaj bo za kosilo, če je opranih dovolj njegovih srajc. Ni nama treba skrbeti ali izgledava v stari pižami dovolj seksi zanj. V miru lahko gledava ljubezenske filme ob večerih, kar potem ne bo več mogoče. On bo vedno želel imeti šport, pivo in mir,« je razmišljala Metka.
»No, tako hudo pa spet ni. Saj niso vsi isti,« sem se uprla.
»Da ne? Verjemi, vsi so isti,« je zamahnila z roko.
»Včasih imam občutek, da govoriva o moških, kot o najhujših sovražnikih,« sem rekla.
»No ja, tako hudo pa res ni. Priznam, da brez njih pa ne znam živeti. Toda vezati se vseeno še ne nameravam,« je kimala Metka.
»Tebi lahko. Tebi nihče ne govori, da si že prestara. Jaz kar naprej poslušam, da bom morala nekaj ukreniti. Babica pa je prepričana, da me moški ne marajo,« sem v smehu povedala.
Tistega večera sva dobre volje odšli ven. Bil je petek, delovni teden je bil za nama in pred nama sta bila dva večera zabave, ki sva jih nameravali izkoristiti do konca. Niti sanjalo se mi ni, da mi bo moja babica že v nedeljo na kosilu zagrenila in spremenila moj način življenja.
Z Metko sva tisti petek odšli v nočni lokal na pivo. Obe sva iskali nov primerek za krajšanje časa, mogoče tudi za praznjenje denarnice. Hja, kaj je lepšega, kot to, da piješ na račun nekoga drugega.
Glasba je bila tistega večera po najinem okusu in kmalu sva odšli na malo plesišče. Tam sva se zvijali in se smejali. Kar hitro sva dobili družbo dveh moških. Po predstavitvi eden drugemu in po nekaj odplesanih skladbicah, smo sedli za skupno mizo. Meni osebno noben od njiju ni bil kaj prida všeč, Metka se je očitno zagledala v svetlolasega velikana. Ves čas se mu je smehljala in mu kimala. No, čeprav nisem bila najbolj zadovoljna, sem vseeno ohranila nasmejan obraz. Zakaj bi se obremenjevala z dvema, ki jih najbrž vidim prvič in zadnjič. Izkoristiti do nule in se v jutranjih urah sramežljivo posloviti. Izmenjati telefonsko, ki je seveda napačna in se mu še zadnjič nasmehniti.
A Metka je imela drugačen načrt. Proti jutru mi je prišepnila: »Ti jaz bom tegale kar s sabo peljala.«
»Kako pa naj se jaz potem rešim drugega,« sem ji šepnila nazaj.
»Oh, kraljica izgovorov, tebi pa res ne bo hudega. Saj se boš znašla,« je rekla.
Odšli smo proti parkirnemu prostoru. Metka se je poslovila in sedla v avto velikana. Jaz in drugi sva ostala sama pred mojim avtom.
»No, morala bom iti,« sem mu rekla, ko se je Metka odpeljala.
»Hja, brez prevoza sem ostal,« mi je povedal.
»Imaš daleč,« sem vprašala in upala, da bo odkimal.
»Ja, kar. Upal sem, da me boš ti zategnila,« je povedal.
»Saj bi te, toda mudi se mi,« sem se zlagala.
»Mudi?« je bil začuden.
»Ja, veš moj zaročenec ima nočno. Doma bi bila rada pred njim,« sem izjavila.
Začudeno me je gledal.
»Torej imaš zaročenca,« je vprašal.
Prikimala sem.
V hipu je postal resen. Grdo me je pogledal: »Pa si vseeno zunaj? Takih pa ne maram. Obnašaš se nezrelo.«
Za hip mi je vzelo sapo. Zdaj mi bo pa še težil!
»No, veš, midva imava vse urejeno. Jaz lahko grem ven, on tudi gre včasih sam,« sem mu povedala nazaj.
»Tak odnos nikoli ne traja večno,« je odvrnil.
»Pa kaj to tebi mar,« sem ga zavrnila. Sedla sem v avto in odpeljala. On meni že ne bo pameti solil! Kar naj pride domov, kakor ve in zna!
Doma v svojem malem stanovanju, sem utrujena legla na posteljo. Pred mano je bil ves dan poležavanja in tega sem se veselila. To je življenje.
Metka je prišla do mene šele v soboto zvečer. Bila je nasmejana.
»Uf, bilo je prav prijetno,« je povedala sama od sebe.
»Z njim? S tistim velikanom,« sem rekla zamišljeno.
»Aha. Pravi mačo je,« je kimala zasanjano.
»Sta bila pri tebi,« sem jo vprašala.
Prikimala je.
»Sedaj se ga ne boš rešila. Ve, kje si doma in ti bo težil,« sem ji povedala. Sama skoraj nikoli nisem moškega vozila k sebi domov. Enkrat sem imela zelo slabo izkušnjo. Hotela sem moškega za eno noč, ga pripeljala domov, potem pa mi je težil še najmanj mesec dni. Nikoli več, ne, ne.
»Oh, saj ne vem, če bi se ga kar takoj rešila. Res mi je všeč. Danes bo spet prišel,« je govorila.
»No, glede danes. Ne bom mogla,« sem ji povedala.
»Zakaj ne,« je bila razočarana.
»Jutri moram na kosilo domov. Baje je zelo pomembno,« sem ji povedala.
Metka ni bila preveč razočarana: »Prav. Grem sama, saj bom imela družbo!«
Pri meni sva spili še liker, spregovorili še par besed, nato se je vsa na trnih odpravila k tistemu dolginu, ki mi niti malo ni bil všeč. Upala sem le, da jo bo kmalu minilo. No, to mi niti ni zbujalo strahu, Metka se je naveličala še vsakogar.
Nedeljsko jutro je bilo tu. Do doma sem imela dobre pol ure vožnje. Odpravila sem se že dopoldan. Domov sem hodila približno enkrat mesečno na kosilo. Bilo je več kot dovolj. Vedno, ko sem prišla in se je zbrala vsa družina, so se spravili name. Moj brat in moja sestra sta že bila poročena. Le jaz sem bila še tisti grdi raček, ki se je upiral zakonu.
Pred domačo hišo je že bil parkiran sestrin avto. Moja sestra Betka je bila dve leti starejša od mene. Imela je hčerko, bila je poročena že sedem let. Živela sta pri njemu. Moj brat je živel v zgornjem nadstropju domače hiše s sinom in ženo. Brat Miha je bil leto dni mlajši od mene. In gradila sta hišo, tako da sta bila vsem v ponos.
Vstopila sem. Že takoj me je pozdravil vonj po pečenem piščancu. Vedela sem, da bo to. Vsako nedeljo so imeli isto kosilo. Tokrat je mami spekla najmanj dva, bilo nas je veliko.
Babica je že sedela v dnevni, v naslonjaču kjer vedno. Prijazno se mi je nasmehnila. Poljubila sem jo in si nadela res presrečen nasmeh.
»No, Edvina, kako,« je bilo prvo, kar je rekla.
»Gre, gre,« sem prikimala in se raje posvetila nečaku in nečakinji, ki sta pričela skakati okrog mene.
»Danes je poseben dan,« je nadaljevala babica.
»Res,« sem rekla.
»Vse boste izvedeli ob dobrem kosilu,« je skrivnostno rekla.
Pozdravila sem še mamo, očeta, brata Miha in sestro Beti. Izmenjali smo par besed, vsem sem morala povedati, da sem dobro, da mi nič ne manjka.
Teme o moških se še niso dotaknili, očitno so jo imeli shranjeno za kasneje. Da jo bodo načeli sem vedela, vedno so jo in vedno sem na koncu le jezno kimala. Bila sem sama proti vsemi. Mama je ob dvanajstih poklicala h kosilu. Posedli smo se za veliko mizo v jedilnici.
Na čelu je bila babica, na drugi strani moj oče. Ostali smo bili ob strani velike mize. Mama je razdelila kosilo in tiho smo pričeli jesti. Čakali smo vsi, kaj ima babica tokrat za bregom.
Ko je pojedla, se je naslonila nazaj in nas gledala.
»Torej, moja odločitev je sledeča,« je pričela resno.
Prisluhnili smo ji, kar se ji je zdelo sila imenitno. Za mizo je bila tišina, vse oči so bile usmerjene vanjo, v vodjo naše družine.
»Kot veste, imam kar precejšnje premoženje,« je pričela.
Bilo je res. Izhajala sem namreč iz bogate družine. No, s premoženjem je upravljala moja babica. Imela je kup nepremičnin, kup vrednostnih papirjev, kup denarja, ki je počival na banki in kdo ve, kje še vse. Premoženje je podedovala po svojem očetu, bila je edini otrok. Ko se je poročila z mojim dedom, je ta premoženje še povečal. Bil je človek, ki je znal pametno razpolagati z denarjem. No, dedka ni bilo več skoraj deset let.
»Čas je, da ta denar razdelim,« je nadaljevala babica.
Še vedno smo tiho čakali. Mama je kimala in nas gledala, vse tri. Bom res tudi jaz, črna ovčka, deležna kakega tolarja. Oh, krvavo bi ga potrebovala!
»Betka in Miha sta se uredila. Ustvarila sta zlato, torej družino. Rod gre naprej. Počneta to, kar je najpomembnejše. Edvina…« se je nato obrnila k meni.
Požrla sem slino. No, pa smo tam!
»Ti pa še vedno ne veš, kaj bi,« je resno rekla.
»Saj sem še mlada,« sem se skušala braniti.
»Premoženje bom najbrž delila na dva dela. Betka in Miha bosta dobila osemdeset odstotkov mojega denarja, ostalo si boste razdelili po moji smrti,« je povedala.
»Kaj pa jaz,« sem tedaj kriknila.
»Edvina, če nimaš družine, ne potrebuješ denarja,« je odkimala resno.
Oh, kaj pa ti veš! Čeprav sem samska, živim v najetem stanovanju, avto sem vzela na kredit, težko mi gre! Potrebovala bi denar. Pametno bi ga unovčila, res!
»Saj imam nekoga,« sem tedaj izustila in se čudila svojim besedam. Kaj vse naredi človek zaradi denarja.
Vsi so me pogledali. Vprašanja so pričela deževati iz vseh strani: »Res? Kakšen je? Kaj je po poklicu? Kako mu je ime? Koliko je star? Kje živi? Sta zaročena?«
Zmedeno sem jih gledala.
»Imaš res nekoga,« je preglasila vse babica.
Počasi sem prikimala.
»Potem bom premislila o vsej stvari. Edvina, rada te imam prav toliko, kot Betko in Miha. Želim ti le srečno družinsko življenje in denar bo tvoj,« se je nasmehnila babica.
Oh, pa kaj še! Če bi me imela rada, potem bi mi napisala ček brez pogojev!
»Tako preprosto,« sem si oddahnila.
»Ne, moja draga. Najprej ga želim spoznati, želim vedeti, če imaš res zaročenca,« je rekla babica.
Zaročenca? Sem rekla zaročenca?!
»Kdaj ga bomo spoznali? Najbolje, da ga v nedeljo pripelješ na kosilo,« je rekla mami vsa presrečna.
»V nedeljo? Če bo utegnil, zelo je zaposlen,« sem se skušala izmakniti.
»Nam lažeš,« je babica podvomila v moje besede.
»Lažem? Ne, to pa ne. Res ga imam…Zaročenca. Prav, v nedeljo prideva,« sem kimala zmedeno.
Ko sem se popoldan, takoj ko mi je uspelo oditi, vračala nazaj proti stanovanju, bi skoraj zajokala. Bila sem globoko v težavah. Kaj naj sedaj? Do nedelje moram najti zaročenca! V kaj sem se spustila le zaradi denarja. Ampak, če se ne prikažem z zaročencem, ne bom dobila nič, prav nič.
Še istega dne sem klicala Metko.
»Lahko prideš do mene? Nujno,« sem ji rekla.
»Pridem,« je rekla.
In res prišla čez petnajst minut. Vstopila je in me našla na kavču, zvito v dve gubi.
»Kaj je tako hudega? Kaj so ti domači zagrozili,« je rekla in sedla.
»Saj ne boš verjela,« sem odkimala z glavo obupano.
»Povej! Rešili bova,« se ni dala.
»Tokrat bo težka,« sem rekla. Nato sem ji vse povedala.
Metki se je seveda zdelo vse skupaj prav smešno. Smejala se je kot nora in gledala moj obupan obraz.
»Namesto pomoči, se smejiš,« sem rekla užaljeno.
»Edvina, ne boš verjela, toda imam rešitev! Saj vem, genialna sem,« je pričela.
»Rešitev? Povej vendar,« sem ji rekla.
»Moj znanec je igralec. No, do sedaj je odigral le še dve stranski vlogi. Je pa človek, ki živi za igro. Če ga plačaš, ti bo pomagal. Vem, da bo sprejel,« mi je povedala.
»Kaj še čakaš! Pokliči ga, povej mu! Moja edina rešitev je,« sem pričela nestrpno.
»Jutri ga pokličem in mu razložim zadevo. Ti pa kar mirno spi,« je še rekla in šla.
Pa nisem. Vso noč sem se premetavala po postelji in tuhtala. Denar me je pošteno srbel, zaročenec niti najmanj.
Naslednjega dne me je klicala Metka takoj po prvi kavi. Ravno, ko sem pričela v službi intenzivno delati, je zazvonil telefon.
»Ugani, kaj,« se je zadrla v slušalko.
»Kaj,« sem rekla.
»Sprejel je. Pravi, da nič lažjega. Danes popoldan prideva do tebe, da se malo pogovorimo,« je povedala Metka.
Oddahnila sem si. Torej bo uspelo. Najela bom zaročenca. Ob tej misli sem se pričela smejati. Kaj takega!
Metka in moj zaročenec sta prišla proti večeru.
Že ko je vstopil, mi je bil kar simpatičen.
»Jaka,« je povedal in se nasmehnil.
Sedli smo, postregla sem s kavo.
»Torej potrebuješ pomoč,« je prvi pričel Jaka.
»Aha. Moji so pač nekoliko staromodni. Na vsak način hočejo, da se umirim, da si ustvarim družino. Ker nimam nikogar, sem se odločila za zvijačo, da jih potešim,« sem pričela.
»Par stvari bi bilo dobro, da mi poveš o njih. Tako, da bom malce na tekočem. Kdaj naj bi me predstavila,« je vprašal.
»V nedeljo sva vabljena na kosilo,« sem povedala.
Jaka je prikimal. Niti malo ni bil nervozen, prej ga je vse skupaj zabavalo.
»Plačala ti bom,« sem rekla.
»O tem bova kasneje. Najprej jih morava prepričati, da se res ljubiva,« se je zasmejal Jaka.
»Do nedelje morata potem naštudirati, kar želiš vedeti o njeni družini,« je dodala Metka.
»Če imaš čas, bi jutri popoldan prišel in se v miru pogovoriva,« je predlagal Jaka.
Prikimala sem.
»Prav. Zdaj moram iti. Vaje imam v gledališču,« nama je povedal.
Ko je odšel, se je Metka obrnila k meni: »No?«
»Mislim, da bo kar pravi,« sem bila navdušena nad njim.
»Ti je všeč?« je pričela Metka.
»Hja, no, kar dober je,« sem rekla.
»Samo, da se res ne zaljubita in poročita,« se je šalila Metka.
»Oh, ne boj se. Svoje mnenje še kar nekaj let ne bom spremenila. Ko bom dobila denar, bom čez čas povedala, da sva se pač razšla,« sem razmišljala na glas.
»In če ti bodo potem hoteli denar vzeti,« je zanimalo Metko.
»Tako nori pa tudi moji niso. Sicer pa bom igrala zelo žalostno zapuščeno dekle in se jim bom smilila. Ker bom imela za sabo tako tragično izkušnjo, me bodo pustili glede prihodnosti pri miru,« sem si že vse začrtala.
»Upam, da bo res tako,« je dvomila Metka.
No, tudi sama sem upala, da bo moj zviti načrt uspel. Bolj, ko sem o njem premišljevala, bolj se mi je zdel pameten. Slabe vesti niti nisem imela. Jim je kar prav, zakaj pa imajo tako nemogoče zahteve! Če nisem poročena, sem po njihovo že slabši človek. Ne, ne, tako se pa ne grem!
Naslednjega dne me je Jaka res obiskal. Bila sem skoraj prepričana, da bo prišel z Metko, toda pred vrati je stal sam. Prijazno sem ga povabila, naj vstopi.
»Prišel sem na eno dobro kavo in na pogovor. Domeniti se morava, kaj bova govorila o meni, kje sva se spoznala in podobno,« je pričel.
»Hja,«sem rekla in sedla za mizo. »Najbolje bi bilo, da bi čim manj lagala, da se ne ujameva sama.«
»Strinjam se. Torej bom kar igralec,« je rekel.
»Aha, tega ne bi spreminjala. Lahko rečeva, da sva se pred nekaj meseci spoznala v gledališču, kjer si nastopal. Ker si znanec Metke, smo se kasneje znašli skupaj in iskra je preskočila,« sem predlagala.
»No, tudi ti imaš kar bujno domišljijo! Naj bo tako,« se je smejal.
Skuhala sem kavo in pogovor med nama je bil vse bolj sproščen.
Povedala sem mu tudi nekaj stvari o starših, o sestri in bratu, predvsem pa o babici. Ona je bila najbolj pomembna, na njo je moral narediti vtis.
Jaka je pri meni ostal vse do poznega večera. Bilo je res prijetno govoriti z njim. Ko sva obdelala najin načrt, sva se pogovarjala še o ostalih, vsakdanjih stvareh.
Zvečer je pogledal na uro in presenečeno kriknil: »Kaj? Toliko je že?«
Skočil je pokonci in me pogledal. Nasmehnil se je.
»Čas mi je prehitro minil. Ves popoldan sem že tu, upam, da ti nisem bil preveč v napoto!«
»Prav prijetno je bilo. Če ti povem po resnici, tudi meni je čas minil hitro,« sem prikimala.
»V nedeljo bom pri tebi ob deseti uri. Odšla bova z mojim avtom, bo bolje,« je še povedal na vratih.
Prikimala sem, se nasmehnila v pozdrav in zaprla vrata.
Od takrat naprej sem bila dobre volje in kar je najbolj pomembno, brez vsake skrbi. Že sem čutila dotik denarja, ki je bil vse bližje.
Kot skoraj vsak petkov večer, sva tudi naslednjega z Metko preživeli zunaj. Prišla je do mene in tokrat sva se peš odpravili do prvega lokala na pijačo. Metka nekako ni bila razpoložena, da bi opravili najino ‘turo’.
»Danes je Vito v službi vso noč in nič se ne bova videla,« je čez čas povedala, v katerem grmu tiči zajec.
Ustavila sem korak in jo presenečeno pogledala. Niti pod razno nisem imela pojma, kdo Vito je.
»Saj veš, tisti od prejšnjega petka,« mi je razložila Metka, ko je videla moj začuden obraz.
»Tisti dolgin,« sem bila osupla.
Počasi je prikimala in se nasmehnila.
»Še vedno si z njim? Si normalna,« sem pričela.
Zacepetala je z nogami:« Če mi je pa všeč!«
Pričela sem se smejati: »Metka, kaj takega! Še ne dolgo nazaj si trdila, da ti pa že ne! Sedaj pa si z njim že teden dni!«
»Saj vem, saj vem, toda ne morem si pomagat! Ko bi ti vedela, kako je dober! Romantičen je, pa vse ve in zna. Da ti ne govorim, kaj počne v postelji,« je naštevala.
»No, ja, tvoj bo,« sem se vdala. Metka je bila očitno res zaljubljena.
Prispeli sva do prvega lokala in zavili vanj. Naročili dve veliki pivi in sedeli za mizo. Nič kaj prida zgovorni nisva bili tistega večera.
»Jutri pa ne morem. Saj veš naspana moram biti za nedeljsko kosilo,« sem prekinila mučno tišino, ki je nisva bili vajeni.
»Saj res! V nedeljo gresta z Jakom k vašim! Da me takoj, ko prideta nazaj, pokličeš,« je oživela Metka.
»Upam, da se bo dobro izteklo,« sem rekla.
»Bo, bo,« je pritrdila.
Tistega večera nisva bili dolgo zunaj in tako dolgočasno ni bilo že dolgo. Metka je s svojo zaljubljenostjo pokvarila vse.
Že po dveh pivih, sva se vračali nazaj do doma. In seveda spet v mučni tišini.
»Kaj je danes z nama,« sem pričela.
»Ne vem, nisem najboljša,« je rekla Metka zamorjeno.
»Ker njega ni,« sem uganila.
Počasi je prikimala.
»Kaj pa med tednom? Kako si zdržala med tednom brez njega,« sem vprašala.
»Saj nisem. Bila sva skupaj, vsak dan,« mi je izdala.
»Ohoho, česa še ne vem,« sem zažvižgala.
»Res ne vem, kaj se dogaja z mano. Tale čustva mi niso všeč, pa si ne morem pomagati,« je ugotavljala Metka.
»Saj bo minilo,« sem jo v smehu tolažila.
Prišli sva do bloka, kjer sem živela, se poslovili in odšla sem v stanovanje.
Res tistega večera tudi meni ni bilo do tega, da bi se zabavali do jutranjih ur, pa sem bila vseeno kar jezna nanjo. Kaj, če bo sedaj tako? Vse bo pokvarila s svojo zaljubljenostjo! Vse dni bo z njim, časa zame ne bo več. Pha, pa taka prijateljica! In tiste njene obljube, da so vsi moški isti! Pha.
Ko sem ležala v svoji postelji, sem bila vse bolj jezna nanjo. Še dobro, da sem hitro zaspala in nisem utegnila skovati bojnega načrta.
Soboto sem izkoristila za nakupe, za obisk tržnice. Odšla sem celo do slaščičarne, si kupila dve rezini čokoladne torte.
Popoldan me je s svojim obiskom presenetila Metka. Bila je dobre volje, nasmejana in žarečih oči.
»Kaj je s tabo? Si ga danes že videla,« sem ji rekla.
Odšla je do omare, pristavila za kavo in mi prikimala.
»Res ti ni pomoči! Zaljubila si se v tistega dolgonogca,« sem zavila z očmi.
»Ima ime. Vito,« se je postavila zanj.
Saj sem vedela, kako mu je ime, toda če ga nisem imenovala, je bil manj resničen.
»Da, že zjutraj je prišel k meni. Bil je grozno utrujen, ker je delal, revček. Zaspal je pri meni in skupaj sva ležala ves dopoldan,«je pripovedovala.
Metka nama je skuhala kavo, sedli sva za mizo in jo pili.
»Si kaj nervozna za jutri,« me je vprašala.
»Niti ne. Saj v bistvu ne delam nič takšnega. Sami so si krivi. Ker postavljajo pač takšne pogoje, da si kaj vreden, jih moram prinašati okrog,« sem skomignila z rameni brezbrižno.
Čeprav sem res menila, da mi je popolnoma vseeno, sem vso noč na nedeljo slabo spala. Vstala sem že ob šestih zjutraj, kar je bil zame najbrž rekord. In ura se je do desete prav nesramno počasi pomikala.
Končno je Jaka stal pred vrati. Bila sem več kot osupla nad njegovim izgledom. Bil je zelo privlačen, oblečen moderno in športno, dišal je zapeljivo.
»Greva, moja zaročenka,« je z nasmehom rekel.
Najbrž sem rahlo zardela, zaklenila sem vrata in odpravila sva se.
V domači hiši so bili seveda že vsi zbrani, vsi navdušeni, da bodo končno spoznali nekoga, ki me je očaral. Jaka je bil prvi moški, ki sem ga sploh kdaj pripeljala domov.
Mami in oče sta stala že na vratih. Navdušeno sta ga pozdravila, mami ga je celo objela, tako je bila srečna, da se počasi spravljam v red.
Odšli smo v dnevno sobo in šele ob pogledu na babico, sem postala nervozna. Res je imela avtoriteto. Kar bala sem se, da me bo prebrala, da bo izstrelila, da ve za ukano.
»Jaz sem Beti,« mu je ponudila roko moja sestra. Takoj za njo še njen mož, predstavila sta hčerko. Nato je bil na vrsti Miha s svojo družino in na koncu babica, ki je ta čas sedela v naslonjaču in ga opazovala.
»Me veseli, da sem vas spoznal. Edvina vas je velikokrat omenila,« je prijazno rekel Jaka.
»Res,« je bila babica presenečena.
Posedli smo v dnevni sobi, mami je hitela s pripravo kosila.
»Torej sta zaročena,« je pričela babica.
»Da, sicer šele slab mesec, toda s poroko ne misliva dolgo čakati,« je kimal Jaka.
»Se dolgo poznata? Če sem odkrita, smo zate izvedeli šele prejšnji teden. Edvina nas je prijetno presenetila,« je kimala babica.
»Šele nekaj mesecev sva skupaj, toda dovolj, da sva spoznala, da sva ustvarjena drug za drugega,« je govoril Jaka in me pri tem ljubeče gledal ter ves čas držal za roko.
»Kaj pa v življenju počneš, Jaka,« je bila babica radovedna.
»Igralec sem. Največ nastopam v gledališču, imel pa sem tudi že dve stranski vlogi v filmu,« je povedal.
»Igralec?« je ponovila babica in me sumljivo pogledala.
K sreči je v tistem poklicala mami k kosilu. Babičine oči so bile namreč tako prodorne, da sem za hip pomislila, da mi bere misli.
Posedli smo se za veliko mizo. Mami je prinesla najprej juho, sledil je seveda nedeljski piščanec in vse kar spada zraven.
Po kosilu, ki je potekalo večinoma v tišini, kar se je za našo mizo spodobilo, smo pili še kavo.
Ves čas sem bila nervozna, upala, da naju ne bodo ulovili na laži. A k sreči je vse potekalo, kot je treba. Že sem si oddahnila, obisk je šel proti koncu, ko me je presenetila babica: »Jaka, kot najbrž veš, bo Edvina dobila od mene velik del denarja. Svoje imetje bom razdelila med svoje tri vnuke. Pogoj, ki sem ga postavila, je, da imajo urejeno družinsko življenje. Edvini sprva nisem hotela dati nič, ko pa smo izvedeli zate, sem si premislila.«
Nastala je čista tišina, Jaka je le zmedeno kimal in se mi smehljal.
»Denar bom razdelila po vajini poroki,« je zaključila babica.
Oh, ne. Postala sem zelena v obraz, kolena so se mi tresla.
»Če se Edvina in ti ne poročita, denarja še nekaj časa ne bodo videli vsi trije,« je še dodala.
Čudovito! Sedaj je vse odvrgla name. Še bolj globoko sem zabredla, kot sem mislila.
Poslovila sva se, skušala sem igrati sproščenost, toda moje igralske sposobnosti so popuščale.
Jaka je vozil nazaj počasi. Bil je zamišljen. Ko sva bila oddaljena od hiše nekaj minut, je zapeljala avto na stran in me pogledal.
»Nisi mi povedala, da boš podedovala denar,« je rekel.
»Saj se mi ni zdelo pomembno,« sem rekla.
»Babica je zvita, kaj,« je dodal.
»Sedaj bom še večja črna ovca. Zaradi mene in mojih laži, bosta ostala brez denarja še Miha in Beti,« sem žalostno rekla.
»Ni vse izgubljeno. Še vedno lahko zaigrava poroko,« je predlagal.
Začudeno sem ga pogledala. Smehljala se je.
»Poroko? Naj se poročim s tabo samo zaradi denarja,« sem rekla.
»No, ne vem, koliko ti denar pomeni. Toda, pripravljen sem iti do konca,« je kimal.
»Ampak, jaz nočem biti poročena,« sem odkimala.
»Saj se bova potem lahko ločila. Niti stanovala ne bova skupaj. Poročena bova le na papirju, saj veš, kako to gre. Čez čas pa bova vložila zahtevo za ločitev,« je razložil.
Zanimivo, da je on pregovarjal mene in ne obratno. Najbrž mi kaj takega ne bi padlo na misel.
»Premisliti moram,« sem rekla.
Jaka je prikimal, odpeljal je dalje. Pred mojim blokom je ustavil.
»Ko se odločim, te pokličem, če boš še pripravljen na poroko,« sem mu rekla otožno.
»Kaj pa je ena poroka! Bom že zdržal,« se je šalil.
Odpeljal je, jaz sem počasi odšla do stanovanja. Oh, babica! Najbrž je ugotovila, da je vse skupaj le zvijača in zato hoče poroko. Vse bolj sem se zapletala. Res sem morala o vsem temeljito premisliti.
Tistega dne sem izklopila telefon in zvonec. Vedela sem, da Metko zelo zanima, kako se je vse razpletlo, toda tistega dne sem imela vsega dovolj. Želela sem si le prespati in v novo jutro lažje zadihati.
Metka je prišla v ponedeljek po službi.
»Odklopila si telefon, sram te naj bo,« je z rokami ob bok stala in me gledala.
»Ah, oprosti, toda bila sem res slabe volje,« sem ji rekla.
»No, pa danes govori. Včeraj sem mislila, da me bo od radovednosti razgnalo. Še dobro, da je bil ves dan ob meni moj srček, moj Vito,« je ljubeče rekla.
Sedli sva v dnevno, natočila sem nama pivo in ji vse razložila. Metka se je najprej smejala, potem je resno odkimavala z glavo.
»Tvoji so res nemogoči. Živijo v srednjem veku,« je ugotovila.
»Kaj morem. Sedaj pa sploh ne vem, kaj naj,« sem ji povedala.
»Če je Jaka rekel, da bi šel do konca, pa dajta. Čez nekaj mesecev se bomo temu le še smejali in pili na tvoj velik račun,« je ugotovila.
»Res misliš tako,« sem vprašala negotovo.
»Ma seveda! Edvina pojdi vendar na lov za denar,« jo je spodbujala Metka.
Jaka sem poklicala šele konec tedna, pa čeprav me je Metka vsak dan sproti nadlegovala in zavijala z očmi, ko sem ji povedala, da ga še nisem poklicala.
»Res ne vem, zakaj zganjaš tak cirkus. Če se je človek pripravljen poročiti za nekaj tednov, potem izkoristi, poberi denar in se loči! Saj je čisto preprosto,« je govorila.
»Aha, poročiti se zaradi denarja in se potem ločiti, je res čisto preprosto,« sem ogorčeno rekla.
Tuhtala sem in tuhtala, kaj naj storim. Denar me je vse bolj mikal, poroka pa prav nič. Bila sem pred težko odločitvijo. Že sem hotela odnehati, pozabiti na vse skupaj, sporočiti domačim, da sva se z Jakom skregala in se nikoli več prikazati, ker bi me pač vsi sovražili, ko sem se v petkovo jutro prebudila povsem druge misli.
Torej sem ga poklicala. Imel je čas in v petek popoldan je bil pri meni.Vedno, ko je prišel, je bil lepši. Tistega dne, pa je bil naravnost božanski. Če sem želela ali ne, Jaka mi je nehote prirasel k srcu. Ah, sicer pa je nasploh vladala v mojem življenju popolna zmeda! Najprej se je izneverila Metka s svojim Vitom. Ona, ki je vedno govorila, da ne bo nikoli zaljubljena! Potem mi je otežila življenje babica s svojim denarjem in nazadnje je Metka pripeljala igralca, kateri se je izkazal za zelo simpatičnega in postavnega moškega.
»Torej se bova poročila,« je lahkotno in z nasmehom vprašal Jaka, ko sva pila kavo v moji kuhinji.
Narahlo sem prikimala.
»Pa te nič ne skrbi, da bom ob ločitvi zahteval polovico skupnega premoženja,« je zvito vprašal.
Začudeno sem ga pogledala: »Pa se to da?«
»Očitno res nimaš najmanjšega pojma o zakonu,« je kimal.
»Ga boš zahteval?« sem vprašala kar naravnost.
»Ne bom,« je odkimal in me gledal v oči.
Postalo mi je nerodno, Jaka me je pozorno gledal in se mi smehljala.
»Zakaj mora tako privlačno dekle, kot si ti, nekoga plačati, da postane njen mož,« je vprašal.
Zmeden me je. Ostala sem tiho, le skomignila sem z rameni.
»Očitno še nisi srečala pravega,« je sam dodal.
»Najbrž,« sem prikimala.
»Prav, torej sva zmenjena. Poroka bo,« je še rekel in vstal.
Tudi jaz sem vstala in se za njim odpravila na hodnik.
Tam se je obrnil in me pogledal: »Ampak, samo pod enim pogojem se poročim s tabo!«
»Aha?« sem vprašala.
»Da te lahko zdajle poljubim,« je rekel odločno.
Zatrepetala sem, dobila mehka kolena, narahlo prikimala.
Jaka je stopil do mene, smehljal se je. Prijel me je okrog ramen in me prav narahlo in počasi poljubil na usta. Zamižala sem, vdihnila njegov vonj in ga še zadnji hip zadržala.
Odprla sem oči, ga nežno pogledala in poljubila…
Poroka je bila šele čez šest mesecev. Aha, tako sva se zmenila.
Sicer babica do zadnjega ni verjela, da se mislim poročiti, Miha in Beti sta bila že pošteno neučakana in sta me ves čas priganjala k poroki.
Najbrž smo jo res vsi že težko čakali, toda meni in Jaku se ni mudilo. Najprej sva se hotela dobro spoznati, šele potem storiti usodni korak. Moja priča je bila seveda Metka, ki se je poročila le teden dni za mano. Tako, da sva kar obe spremenili korenito najino mišljenje in način življenja.
»Kdo bi si mislil,« je Metka ves čas ponavljala in objemala svojega dolgina Vita.
»Da, kdo bi si mislil,« sem ji zatrdila, ko sem postala njegova žena.
Na poročno noč, ko sva ležala objeta v prijetnem hotelu in poslušala šumenje morja, ki je bilo le nekaj korakov proč, me je Jaka vprašal: »In kdaj bo ločitev?«
»Tepček, nikoli! Nikoli te ne izpustim,« sem mu rekla in ga poljubila.
Aha, res je. Z Jakom sva ostala poročena. Zaljubila sva se. Poroka je bila prava. Kako čudno je lahko življenje, kajne.