Otrok vsekakor je ovira. Zame ne. Ne bi je dala nazaj za nič na svetu. Toda za moške je. Prestrašijo se. Zanje je pravi šok, da ima dekle že otroka. Da bi kar tako postal oče? Ne, ne, moški se mora na otroka pripraviti. Predvsem psihično. Zato je zanje ravno prav, da ga ženska nosi devet mesecev.
Janja je stara pet let. Jaz jih imam triindvajset. Da, kar pridna sem bila.
Janjin oče in jaz, sva bila skupaj dober mesec, ko sem zanosila. Tine je bil takrat star osemindvajset let, jaz sem jih imela sedemnajst. Jaz sem živela doma pri materi in mlajšemu bratu, Tine je živel v lepi hiški z ženo in hčerko. Da, bil je poročen, kar me takrat ni motilo. To je bil njegov problem in ne moj.
A je kmalu nastal problem. Povedala sem mu, da sem noseča. Prebledel je in odkimal.
»Si prepričana, da je moj?« je vprašal tisti značilni stavek, ki poskuša oprati slabo vest.
»Čigav pa? Prvi in edini si, s katerim sem bila. Čigav pa naj bo,« sem se razburila.
»Dobro, dobro,« me je miril. No, poskušal je pa le. Mogoče bi mu uspelo…
»Kaj bova,« sem ga vprašala, čeprav sem tiho že vedela odgovor. On se bo vrnil k ženi, ko me bo z vozičkom srečal na cesti, bo pogledal stran, jaz bom ostala sama. Mogoče mi bo na skrivaj poslal kak dinar.
»Maša, saj ga vendar ne nameravaš obdržati?! Jasno je, kaj bova. Znebila se ga boš in odslej bova bolj pazljiva,« je povedal.
Trenutek tišine, nato ena beseda iz mojih ust: »Ne!«
»Maša, ne bodi trapasta! Ne morem zapustiti žene in hčerke,« je pričel.
»Seveda ne, dragi Tine. Vedela sem, da bo tako, da me boš pustil samo, toda nisem si mislila, da boš tako podel in mi predlagal splav. Mar res ničesar ne čutiš?« sem bila ogorčena nad njim. Kazal mi je pravi obraz in naenkrat mi ni bil več všeč.
»Maša, premlada si še, da bi imela otroka. Pomisli vendar,« je govoril. Bal se je zase, kaj pa drugega. Živela sva v istem mestu, slej ko prej bi se razvedelo, s kom sem zanosila in vest bi prišla tudi do njegove ženke.
»Kako sem sploh lahko bila s tabo,« sem mu še zabrusila in stekla proč. Nisem mu hotela pokazati, toda prizadel me je. Zelo. Jokala sem in jokala. Hodila po mestu, po licih so mi tekle solze, bilo mi je vseeno, da so me mimoidoči začudeno gledali. Domov sem prišla zvečer.
»Kje si hodila in kakšna si,« me je zasačila mami že na hodniku.
»Ne sprašuj,« sem odkimala in hotela iti v svojo sobo. A mati me je prijela za roko.
»Maša, kaj je narobe,« je vprašala zaskrbljeno.
Naj ji povem? Naj počakam še kak mesec? Ne bo se mi še takoj poznalo.
»Noseča sem,« je kar zletelo iz mojih ust.
Mami je prebledela. Sedla je na stopnico in me gledala.
»Maša, s kom? Kako? O, svetniki, pomagajte,« je bila zmedena.
Noben svetnik mi ne bo več pomagal, sem si mislila tisti hip. Bilo je prepozno. Sama sem se igrala z ognjem in posledica je bila tu. Toda ni bilo pravično. Zakaj bi občutila posledico le jaz? On pa bo živel naprej, kot da ni bilo nič. Še naprej bo hlinil zvestega moža in pozabil, da je nekje njegov otrok.
Doma so se zadeve kar hitro uredile. Mati je dobro sprejela novico, da bo babica. Četudi ji nisem povedala, kdo je otrokov oče, ni vrtala vame. Mi je pa dala vedeti, da je on prav tako odgovoren, kot jaz.
Janja se je rodila. Jokala sem od sreče, od žalosti, da sem bila prisotna ob njenem rojstvu le jaz. Da njenega očeta ni bilo, da niti vedel ni, da je mala prišla na svet. A takrat, ko sem jo prvič držala v naročju, sem ji obljubila, da bo svojega očeta poznala. Pravico ima vedeti, kdo je njen oče.
Janja je dopolnila mesec dni, ko sva se prvič odpravili na sprehod do njega. Že od daleč sem ga opazila. Pred hišo je kosil trato. Zraven njega je bila deklica. Njegove žene nisem opazila.
Tine me je zagledal, ugasnil kosilnico in mi prišel naproti.
»Kaj počneš tu, Maša,« je vprašal, v njegovem glasu sem zaznala strah. V voziček ni niti poškilil.
»Prišla sem ti pokazal tvojega otroka,« sem mu mirno rekla, kolena pa so se mi tresla.
»Ne zganjaj cirkusa! Ne delaj tega,« mi je govoril.
»Otrok ima pravico poznati očeta,« sem mu rekla.
»Koliko hočeš,« je dejal naravnost.
»Mar res misliš, da mi gre le za denar,« sem bila jezna nad njegovim mišljenjem.
»Povej vsoto in izgini,« mi je odvrnil.
V tistem hipu so se odprla vrata, na prag je stopila njegova žena. Začudeno naju je gledala, nato vprašala: »Tine?«
Zdrznil se je, prebledel. Prestrašeno me je pogledal, nato se je obrnil k ženi: »Draga, želiš?«
Stopila je bliže. Nasmehnila se mi je in pokukala v voziček.
»Je deklica?« je vprašala.
Prikimala sem.
»Koliko je stara?« je rekla. Tine je kot prikovan stal zraven nje.
»Mesec dni. Prvič vidi očeta,« sem rekla naravnost.
»Očeta?« je bila presenečena.
»Da, Tine je njen oče,« sem ji povedala.
Tine je postal zelen, njegova žena je ostala brez besed.
»Saj se šališ, kajne,« je rekla z ledenim nasmehom.
»Ko bi se vsaj,« sem odvrnila.
»Tine, je res,« se je obrnila k njemu.
Ni spregovoril, ni trenil. Stal je in gledal njo in mene.
»Torej je res,« je zaključila.
»Res je. Tine in jaz sva bila skupaj kar nekajkrat,« sem ji povedala. Ni me pekla vest, ker sem razdirala družino, ni me pekla vest, ker sem povedala resnico. Ravno toliko sem bila kriva, kot on. In če sem pomislila nazaj, me je zapeljal on, da je poročen sem izvedel kasneje.
»Stopi v hišo, pomenili se bomo,« mi je rekla resno. Očitno ni bila človek, ki bi brezglavo kričal. Mirno je reševala problem.
Prikimala sem in šla za njo. Ker je Tine še kar stal na mestu, mu je namignila, da povabilo velja tudi zanj.
Sedli smo za veliko kuhinjsko mizo. Janjo sem imela v naročju, spala je. Tinetov pogled je bil uprt vanjo, za hip se mi je zazdelo, da ima solzo v očeh.
Njegova žena je ostala mirna in zbrana. Predlagala je, da Tine pač mesečno nakazuje za malo denar, da naj se domeniva za obiske, če si to želi.
»Seveda, če je res njegova,« je še dodala.
»Tine, povej,« sem mu rekla.
Tine je pogledal ženo in prikimal: »Žal mi je, Melita!«
»O tem bova midva pozneje. Izjasni se sedaj, kako misliš skrbeti za hčer,« je bila hladna.
»Dobila boš denar. Za obiske se lahko zmeniva kasneje. Majhna je še, naj se zadeve umirijo,« je dodal.
Prikimala sem. Vstala in se jima lepo zahvalila.
»Pokličem te kasneje in vse se bova točno zmenila,« mi je še rekel. Nato sem odšla nazaj domov. Težko breme je bilo za mano.
Kot sem kasneje izvedela, sta Tine in Melita ostala skupaj. Oprostila mu je. Tine se je držal dogovora, denar je pričel prihajati vsak mesec. Še kako mi je prišel prav. Ko je bila Janja stara deset mesecev, sem jo pričela voziti tja. Vsak drugi konec tedna je bila tam. Bila sem srečna, da ima očeta. Vedela sem tudi, da bo Melita dobra z njo.
No, Janja je imela očeta, Tine je imel ženo, dve hčeri. Le jaz sem bila sama. No, imela sem Janjo, toda želela sem si še koga. Želela sem si bližine, ljubezni, ljubljenja. Bila sem mlada in v mojih letih naj ne bi bilo težko najti sorodno dušo. Toda to, da sem imela Janjo, je bilo za marsikaterega moškega preveč.
Najprej je prišel v moje življenje Jaka. Bil je dve leti starejši, toda še povsem otročji, nezrel. Za njega je bilo življenje velika zabava. Ni mislil na jutri. No, v njegovih letih je bilo to najbrž normalno, jaz sem bila tista, ki sem bila primorana že pri sedemnajstih gledati na svet iz resne strani.
Dvakrat sva šla na zmenek, bil mi je kar všeč, opazila sem, da sem bila tudi jaz všeč njemu.
Vse je že lepo kazalo. A obakrat sem molčala, nisem mu še povedala, da imam hčer.
Potem me je poklical, mi povedal, da je sam doma. Živel je še pri starših. Povabil me je k sebi na pijačo.
Šla sem. Se uredila, oblekla erotično spodnje perilo, mu želela ugajati.
Poljubil me je, me božal po laseh, spustil roko na hrbet, se ustavil na zadnjici. Zraven sva pila vino, se gledala, božala. V meni je vse gorelo. Tako dolgo je bilo od takrat, ko sem nazadnje. Nisem se mogla več zadrževati.
Jaka je bil strasten, nežen in natančen. Bil mi je všeč, lahko bi se navadila nanj.
Potem sva obležala objeta in prepotena. Nasmehnil se mi je, me poljubil na čelo. Bil je zadovoljne.
»Nekaj ti moram povedati,« sem pričela.
»A?«
»Jaka, upam, da zate ne bo preveč,« sem govorila.
Sedel je in me pogledal: »Ah, le kaj bi lahko bilo zame preveč? Si poročena?«
Odkimala sem.
»No, potem hujšega ni. Imaš otroka?« je nadaljeval.
Ostala sem tiho, gledala sem ga v oči.
»Otroka imaš,« je sam ugotovil.
Počasi sem prikimala.
»Fantka, punčko?« je vprašal.
»Deklico. Janja je stara tri leta,« sem mu povedala.
Molčal je. Počasi je legel nazaj k meni, gledal v strop. Tudi jaz sem molčala. In ker je bila tišina neznosna, sem počasi vstala.
»Najbolje, da grem. Pozno je že,« sem rekla.
»Najbolje. Poklical te bom,« je prikimal.
Šla sem. Poklical ni.
Potem sem spoznala Davida. Zaposlen je bil v istem gostišču, kot jaz. Jaz sem delala v kuhinji, David je bil nova pomoč za strežbo.
Ves čas se mi je smehljal, me skrivaj opazoval. Nato se je opogumil in me povabil na pijačo.
Ko sva zaključila z delom, sva sedla v kot za majhno mizico in govorila, govorila. Čas je tekel, kot bi mignil je bil večer.
»Res si prijetna,« mi je povedal, ko me je pospremil do doma.
»Tudi ti,« sem prikimala.
Naslednjič sva šla skupaj na sprehod in v kino. Spet naslednjič me je povabil na nedeljsko plavanje. Tu pa je nastal problem.
»Rade volje bi šla s tabo, toda ne morem,« sem mu rekla.
»Zakaj ne,« je bil začuden.
David, nisem ti povedala. Otroka imam,« sem mu izdala.
Ni premišljeval, zamahnil je z roko: »In kaj potem? Pripelji ga s sabo! Vsak otrok rad plava in skače po bazenu!«
Nisem mogla verjeti, da je tako mirno sprejel. Z Janjo sva šli.
Bila je navdušena. David se je igral z njo, lahko je plavala na njegovem hrbtu, ga potapljala, mu pljuskala vodo. Res je uživala in bila je srečna. Tudi jaz sem bila. Verjela sem, da se rojeva nekaj pravega. Toda potem David čez dan ni imel več veliko časa. Včasih se je še spomnil in naju peljala na sladoled, na sok. Nikoli pa ni dolgo ostal. Je pa zato bil prost vsako noč. Zame.
Kaj kmalu sem preštela ena in ena. Da, dve, toda zanj raje le ena.
Hotel je mene, Janje ne. Zato je imel čas le zvečer. No, ugajalo mi je, David je bil izvrsten ljubimec, kar nekaj časa je trajalo. Toda ves čas sem vedela, da to ni to. Hotela sem vse, hotela sem nekoga, bi imel rad obe in ne le moje telo.
Prekinila sva povsem sporazumno. Tudi David je bil mnenja, da najina veza ne more trajati večno.
»Nekoč si bom ustvaril družino,« je rekel.
Seveda, nekoč bo imel otroke, ki bodo njegove krvi. Sebično?
Potem sem bila kar nekaj časa sama. Z Davidom nama ni preostalo drugega, kot da sva prijatelja, bila sva sodelavca. Kar uspelo nama je, da sva ohranila prijateljski odnos. Kmalu sva se pogovarjala, kot da med nama nikoli ni bilo ničesar.
Janja je bila stara pet let, ko sem spoznala njega. Večkrat se je po končani služni ustavil v našem gostišču. Rekel mi je, da me je že dolgo opazoval. Opogumil se je in povabil na zmenek. Prvič sem odklonila, vztrajal je, zato sem nekoč sprejela povabilo. Sem pa sklenila, da mu takoj povem, da imam pet let staro deklico. A nisem mogla. Všeč mi je bil, prijeten je bil. Miha. Star je bil osemindvajset let, po poklicu avtomehanik. Odlašala sem z resnico, nisem ga hotela izgubiti. Vedela pa sem, kaj bo, ko bo izvedel. Odšel bo. Ravno tako se bo prestrašil. In ni bilo pošteno do njega, da sem mu zakrivala otroka. Niti ni bilo pošteno do Janje.
Nekoč me je povabil na večerjo. Skupaj sva bila nekaj tednov. Že doma sem si obljubila, da bo to večer, ko mu bom povedala zanjo. Tudi Miha me je povabil z namenom, da mi nekaj pove. Bila sem radovedna, kaj.
Sedla sva za mizo, naročila sva vino, gledala jedilni list. Bila sem nervozna, opazila sem, da je tudi on. Smehljala sva se drug drugemu.
Ko povečerjava, mu povem, sem si rekla trdno odločena.
Naročila sem naravni zrezek, solato. Miha je jedel meso na žaru.
Natakar je odnesel prazne krožnike, vprašal, če želiva sladico.
»Samo kavo,« sva v en glas rekla.
»Miha,« sem pričela.
»Maša,« je pričel.
»Naj začnem jaz,« sem mu rekla.
Pogledal me je, držal me je za roko.
»Povedati ti moram, kar bi ti morala že takoj, ko sva se spoznala,« sem rekla.
»Tudi jaz bi ti moral povedati takoj, kar to bom danes. Upam, da ne boš jezna. No, pa povej prva ti,« mi je dal prednost.
»Miha…Hčerko imam. Janja je stara pet let. Sami sva, nisem poročena, živiva pri moji materi,« sem končno uspelo povedati. Odleglo mi je, čeprav sem vedela, da sem ga s tem izgubila.
Miha je zaprl oči, naslonil se je nazaj, nato me pogledal in se zasmejal: »Noro!«
»Saj vem, nočeš tujega otroka. Verjemi, ne bom jezna nate,« sem mu takoj povedala.
»Maša, ne morem verjeti! Ravno to sem ti hotel povedati sam! Imam namreč šest let staro hči! Žena mi je umrla, ko je bila Teja stara pol leta. Sama sva…«
Nisem mogla verjeti, kar sem slišala.
»Oba sva se bala, oba,« se je smehljal.
Bila sem resnično šokirana: »Potem me ne boš pustil?«
»Kje pa, sedaj te imam še raje,« mi je zatrdil.
Končno je dobila Janja očeta. Ni bila več ovira. Takoj, ko sta se spoznala, ga je vzljubila, Miha je vzljubil njo, jaz sem vzljubila njegovo hčerko in ona mene. Vse je bilo v najlepšem redu.
Po letu dni sva se z Janjo preselili v njegov dom. Končno smo bili družina. In bili smo srečni.
Da pa bi bila sreča lahko še večja, sva poskrbela midva z Mihom. Rodila sem sina. Tjaž je potrdil našo družino. Ovir ni bilo več…
