Ne morem verjeti, minilo je že dvajset let, odkar sem obiskovala srednjo šolo. Za natančen izračun vem, ker sem pred dnevi dobila pismo. Vabilo na obletnico, večer s sošolci, ki jih nisem več videla. Čeprav smo bili štiri leta nerazdružljivi, si prisegli, da bomo ohranili stike, so se vezi tanjšale in tanjšale. Prvih nekaj let smo se res redno klicali, se včasih dobili na kavi. Potem pa vse bolj poredko, dokler ni poklical nihče več. In po dvajsetih letih je bilo v mojem poštnem nabiralniku pismo. Prva obletnica šele po dvajsetih letih. Prej je nikoli nismo imeli. Sedaj pa bi bil najbrž res že čas, da se spet srečamo. Nasmehnila sem se ob teh mislih. Kje so tisti časi, kje so leta sreče? Takrat smo bili prepričani, da grozno trpimo, da se nam godi krivica, ker moramo študirati in se učiti, da nas nihče ne razume. Sedaj, ko se ozrem nazaj, vem, kako lepa leta so bila. Brezskrbna, polna sanj, energije. In vsak izmed nas je bil prepričan, da mu bo nekoč uspelo prav to, kar si je zadal. Neuspeha nismo poznali, ni bilo možno, da bi nas doletel. Le zakaj, imeli smo vse, bili smo v letih, ko bi lahko klatili zvezde z neba, bili smo nepremagljivi…
Marko, Alenka, Tadej, Mojca, Nina, Mija, Dejan in jaz, Zdenka. Osem sošolk in sošolcev nas je bilo, ki smo bili še posebej nerazdružljivi. Med odmori smo skupaj pobegnili na stranišče in tam vneto kadili, se smejali, govorili neumnosti. Najbolj smo se razumeli v tretjem in četrtem letniku srednje šole, postali smo nerazdružljivi.
Marko in Alenka sta bila par. Hoditi sta pričela v tretjem letniku in njuna ljubezen je še vedno trajala. Ves čas sta se poljubljala, objemala, se gledala in vzdihovala. Prava ljubezen. Pa nas ni motilo. Počasi smo se privadili, da sta prilepljena drug na drugega in da le včasih spregovorita kakšno besedo. Nikoli se nista kregala, pri pouku sta sedela skupaj. Kadar smo imeli vmes prosto vso uro, sta se vedno odpeljala z njegovim avtom in se potem še bolj zaljubljena vračala. Počela sta seveda tisto.
Marko je bil povprečen učenec. Po srednji šoli se je nameraval zaposliti, kakšnih večjih ambicij ni imel. Bil je edinec, njegovi so imeli doma trgovino z živili. Tam naj bi se zaposlil in čez čas vodil trgovino. Takrat je bil trgovec še zelo dober in obetaven poklic. Takrat so imeli zasebni trgovci še denar.
Alenka je bila zelo pridna učenka. Pomagala je tudi Marku, da je ostajal na zlati sredini. Ona je imela drugačne cilje. Želela si je nadaljevati študij. Odločala se je za ekonomijo.
A kljub drugačnim ciljem za prihodnost sta nameravala ostati par.
»Poročila se bom z njim,« nam je povedala Alenka in ga zaljubljeno gledala.
»Pa boš vseeno študirala,« nas je zanimalo.
»Seveda. Najprej bom naredila faks, nato pa se bova poročila in imela otročička,« je kimala.
Bilo je skoraj tako, kot si je zamislila. Skoraj.
Marko je po srednji šoli pričel z delom v domači trgovini, Alenka je odšla študirat. Izvedela sem, da je že v prvem letniku zanosila, pustila študij, potem pa še izgubila otroka. Rodila je fantka, dva meseca pred rokom. Z Markom naj bi ostala skupaj, toda slišala sem, da nista srečna, da jo Marko celo tepe, kar nisem mogla verjeti. Ne, onadva že ne! Bila sta popoln par.
Tadej Uš, sošolec, ki je prav tako spadal med nas. Vedno nas je spravljal v smeh, vedno je bil dobre volje, nasmejan. Dekleta ni imel nikoli, menim, da mu je bilo zelo nerodno osvajati dekle. Ni upal in raje je vse obrnil na šalo. Z njim se je bilo zelo lepo pogovarjati. Z njim bi lahko govorila ure in ure, seveda takrat, ko je bil resen. Kar pa ni bilo veliko krat. Zbijal je šale in se jim potem smejal in mi smo se smejali njegovemu smehu.
Tadej je po srednji šoli odšel na fakulteto. Potem zanj nismo več slišali. Za njim se je izgubila vsaka sled. Bil je prvi, ki je odšel stran od nas in se ni več javil. Še vedno se včasih spomnim nanj, obujam spomine, se nasmehnem, ko si v spomin prikličem njegov obraz. Spominjam se, imel je štrleča ušesa, velik nos, ploščato glavo in redke lase. Bil je nekoliko okrogel, a njegov nasmeh in dobra volja, sta zabrisala vse napake na njemu in bil je naš.
Mojca Peternel, Nina Oblak in Mija Vidih, so bile tri sošolke iz naše klape. Vse tri so bile dokaj pridne učenke, prijazne, dobre prijateljice. Mojca je izhajala iz zelo bogate družine, oba njena starša sta bila odvetnika. Vedno je bila oblečena po zadnji modi, vsak mesec je imela drugačno frizuro, vsak teden nove čevlje. A bila je še vedno preprosta, denar ji ni stopil v glavo. Cenila je drugačne vrednote, cenila je prijateljstvo. Tudi sama je nameravala iti po sledeh staršev, postati odvetnica. V zadnjem letniku srednje šole pa se je zaljubila. Fanta nismo nikoli videli, je pa ves čas govorila le še o njem, živela med oblaki. Kasneje, ko smo zaključili srednjo šolo, je še nekajkrat prišla na kavo. Povedala je, da bo študirala, toda ne takoj. Potrebovala je odmor.
»Še vedno ga noro ljubim,« je govorila.
»Potem sta skupaj,« je vprašala Alenka.
»Ne, poročen je,« nam je priznala z žalostjo v očeh.
O njej sem izvedela le še to, da sta se nekaj let kasneje razšla. On se ni hotel ločiti, zato ga je zapustila. Študirat naj bi šla v tujino.
Nina Oblak je bila dekle srednje postave, dolgih črnih las in črnih oči. Imela je čokoladno polt, lepo postavo in skoraj vsak teden drugega fanta.
»Ta pa je zagotovo pravi,« nam je vedno zasanjano povedala. Vedno znova in znova je bila zaljubljena do ušes.
»To si rekla že prejšnji teden,« ji je povedal Tadej in se zasmejal.
»Tisto, tisto je mimo! Ta pa je res pravi,« je še poudarila. Najbrž je bila res tudi sama prepričana, da se tokrat ne moti. In ta tokrat se je ponavljal vsa štiri leta. Iskala je in iskala in ni ga našla. Menim, da se je počasi privadila temu in da sama sploh ni znala več biti. Vedno je imela nekoga ob sebi. In tokrat sem bila res radovedna, kaj je z njo. Se je po dvajsetih letih sploh kaj spremenila?
Mija Vidih je bila tiho dekle. Le malokdaj je povedala kakšno besedo. Odgovarjala je s kratkimi stavki in nas največkrat le poslušala. O njej smo vedeli malo, le tisto, kar nam je uspelo izvrtati iz nje. Sprva smo menili, da hodi v našo družbo le poslušat in potem naše besede nosi naprej, pa smo ugotovili, da ni tako. Mija je bila pač takšna. Tiha, redkobesedna in vedno zamišljena.
Zadnji iz naše družbe, pa je on. Dejan Lah. Sošolec, ki mi je bil všeč. Vanj sem se zaljubila prvega dne, ko sem ga zagledala. Še dobro se spominjam tistega dne, ko smo se posedli v razred. Nikogar nisem poznala, vsi so mi bili tuji. Radovedno sem se obračala okrog po učilnici in opazovala ostale. Pogled se mi je ustavil na njem. Sedel je v zadnji klopi, se pogovarjal s fantom, ki je sedel poleg njega. Očitno sta se poznala. Ni me opazil, ko sem strmela vanj, v njegov obraz. Imel je svetlo rjave lase, postrižene na kratko. Imel je velike modre oči, lep nasmeh.
V prvem letniku srednje šole, sem ga le opazovala, v drugem sva spregovorila par besed, v tretjem pa je postal član naše druščine.
Še dobro se spominjam, ko je nekoč prišel v lokal, kjer smo se vedno dobili. Bilo je proti koncu tretjega letnika. Vsi smo bili že zbrani na senčni terasi in pilim osvežilne pijače, manjkal je le on.
»Dejana ne bo,« sem vprašala tako mimogrede. Nihče namreč ni vedel, da do njega gojim posebna čustva že tretje leto.
»Rekel je, da pride,« je povedal Marko in objemal svojo Alenko.
Čakala sem ga, vedno sem se sprostila šele takrat, ko je sedel zraven mene in sem ga lahko opazovala, se z njim pogovarjala. Nisem mu upala priznati svojih čustev, bilo me je strah. Kaj, če bi se potem norčeval iz mene ali če bi se me izogibal?! Ne, dovolj mi je bilo že to, da sem bila ob njem, zadovoljna sem bila s tem.
Dejan se je takrat končno prikazal in s sabo je imel dekle. Držal jo je za roko in se smehljal tako, kot se ni še nikoli.
Ne bom pozabila tega prizora. Najprej je na teraso prišel on, takoj za njim ona, deklica v rdeči kratki oblekici. Vitka, postavna, lepa, z dolgimi svetlimi lasmi in temno poltjo.
Ne bom pozabila, kako se mi je takrat za hip ustavilo srce, kako se je pred mojimi očmi pričelo vse vrteti, kako sem skoraj planila v jok in se le s težavo zadržala.
»To je Cindy,« nam jo je predstavil: »Moja punca!«
Moja punca, moja punca…je odmevalo v moji glavi, ko sem sama stopala proti avtobusni postaji.
Takrat sem ostala le še par minut, nato sem se izgovorila, da res moram iti. S tresočimi nogami sem vstala in se odpravila na postajo, kjer sem še skoraj eno uro čakala na avtobus. Sedela sem na klopi, skrita v ozadju in jokala. Tako močno me še nikoli ni bolelo.
Ostali mojega trpljenja seveda niso opazili, saj nihče ni vedel, kaj čutim do Dejana. A od takrat naprej je bilo težko, zelo težko. Ko sem bila ob njem, sem igrala nasmejano dekle, ko sem bila sama doma, sem jokala.
Dejan se je s svojo Cindy sestajal še skoraj polovico četrtega letnika, potem sta prekinila. Zapustila ga je, našla si je drugega. To ga je zelo potrlo in od takrat naprej se je spremenil.
Nekoč se je napil in vsem nam povedal, da nikoli več ne bo ljubil, da je njegovo srce kamen.
In jaz, Zdenka Kovač? No, v teh dvajsetih letih, odkar sem končala srednjo šolo, se je marsikaj spremenilo.
Takrat sem bila neopazna. Srednje velika, imela sem kratko frizuro, očala, bila sem nekoliko debelušne postave. Fanta v srednji šoli nisem imela, le sanjala sem o njem. Ko sem dokončno ugotovila, da Dejan nikoli ne bo moj, ko sem ga prebolela, sem živela dalje.
Po srednji šoli sem nadaljevala s študiranjem, vpisala sem se na fakulteto in študirala. Ljubila sem zgodovino in geografijo. Danes sem profesorica na srednji šoli in poučujem ta dva predmeta. Gledam dijake in se spominjam sebe. Nič se ni spremenilo od takrat. Tudi danes so dijaki polni pričakovanj, energije, sanj. Tudi danes se med njimi rojeva ljubezen in ugaša.
Takrat na fakulteti sem spoznala njega. Damjan je bil moj prijatelj. Pravi prijatelj. Večino prostega časa sva preživela skupaj. Tudi on je študiral isto kakor jaz in pomagala sva si pri učenju. Do Damjana nikoli nisem čutila ljubezni, tiste ljubezni. Zame je bil brat, v njem nisem videla moškega. Damjan se je ukvarjal s športom in zanj navdušil tudi mene. O zdravi prehrani, o zdravem načinu življenja je vedel vse in pomagal mi je. Nikoli si nisem mislila, da me bo šport tako zelo prevzel. Pričela sem teči, kolesariti, plavati, hoditi v hribe. In vse je bilo zanimivo, zabavno, ker je bil Damjan vedno z mano.
Nekoč mi je priznal, da je vame zaljubljen.
»Odkar sem te prvič zagledal, te ljubim,« mu je povedal.
Bilo mi je hudo. Vedela sem, kako je, če ljubiš in nisi ljubljen. Ampak, nisem mogla drugače, srce je narekovalo drugače.
»Damjan, oprosti mi, toda…« sem pričela.
Položil mi je prst na usta in zašepetal: »Saj vem! Dovolj je, da sva skupaj!«
Vedela sem, da trpi, toda lažnega upanja mu nisem želela vzbujati.
Po končanem študiju sem se zaposlila, se preselila. Takrat sva se z Damjanom razšla. Slišala sva se po telefonu, skoraj vsak dan me je poklical. Enkrat mesečno pa sva se dobila na kavi.
V tem času sem se spremenila. Dobila sem lepo športno postavo, pustila sem si rasti lase in jih nato pobarvala na svetlo rjavo. Iz grdega račka sem se spremenila v mlado dekle, ki je bilo privlačno. Nikoli nisem bila lepotica, toda bila sem privlačna. To mi je Rok povedal neštetokrat. Rok, moj mož.
Spoznala sva se na šoli, kjer sem začela poučevati. Rok je učil matematiko. Bil je velik, suh, imel je črne lase in strog pogled. Vedno je bil resen, le malokdaj se je nasmehnil. Bil je nekaj let starejši od mene in vedno, ko sva se srečala na hodniku, me je pozdravil z: »Kolegica!«
Nikoli nisem mislila nanj, nikoli me ni privlačil. Vse do dne, ko smo imeli piknik.
»Boš šla? Pojdiva skupaj,« je v zbornico privihrala sodelavka Ines. Učila je slovenščino in angleščino.
»Kam bom šla,« sem jo začudeno vprašala.
»Na piknik! Ravnatelj prireja piknik ob uspešnem zaključku leta! Piknik bo v soboto, torej dan po podelitvi spričeval,« mi je povedala.
»Ne vem. Bi ti šla,« sem jo vprašala.
»Seveda, več ko nas bo, bolje bo! In lansko leto je bilo res zanimivo! Z Zdravkom sva skoraj pristala v grmovju,« se je zahihitala.
Zdravko je bil učitelj biologije. Starejši gospod, poročen, resen in tih. Od začudenja nisem zaprla usta.
»Kaj tako gledaš! Na pikniku je vse dovoljeno,« je govorila naprej.
Kaj takega res nisem pričakovala. Učila sem prvo leto, učiteljev kolegov res še nisem poznala, toda menila sem, da so le kolegi. Skoraj vsi so imeli družino, kadar smo se srečali, govorili, so bili odnosi med nami resni, prijazni. Kaj takega res ne bi pričakovala. Sploh pa ne od Zdravka!
In Ines? Bila je poročena, njen mož je bil večino časa z doma. Imela sta dva otroka. Menila sem, da imata lep zakon, poln ljubezni. Bila sem presenečena.
»Ah, ne glej tako izbuljeno! Malo mečkanja ni še nikomur škodilo,« je zamahnila z roko.
»Prav, lahko greva, toda ne bom se mečkala,« sem odkimala.
»Saj ni obvezno,« me je dregnila in pomežiknila.
Če takrat ne bi šla, danes najbrž ne bi bila poročena.
Piknik se je pričel popoldan, ob reki, kjer je bil prostor namenjen za piknike.
Ines in jaz sva prišli med zadnjimi. Skoraj vsi so bili tam, manjkala je le starejša učiteljica Zora, toda ona ni prišla nikoli. Rekla je, da je piknik za mlade in ne zanjo, ki je tik pred upokojitvijo.
Z Ines sva sedli na prazno klop in Zdravko nama je prinesel pijačo. Predme in pred Ines je postavil pivo in se nasmehnil.
»Vidiš, me že vabi,« se je hihitala Ines.
Saj ni res, ne morem verjeti!
Piknik se je pričel, jedlo se je in pilo. Sama sem spila nekaj steklenic piva, nato sem raje segla po vodi. Nisem bila vajena alkohola, živela sem športno. Toda, da ne bi rekli, kako sem zagrenjena, sem tudi jaz pila pivo. Nisem hotela, da me že prvo leto označijo kot nezanimivo in resno osebo, ki se ne zna sprostiti.
Padel je mrak, zakurili smo velik ogenj, ki nas je v poznem junijskem večeru toplo grel in dajal svetlobo. Opazila sem, da Rok pogleduje proti meni. Sedel je na nasprotni strani ognja, zamišljeno pil pivo in me opazoval.
»Čas je, da nazdravimo naši novi kolegici! Zdenka Kovač je polepšala našo šolo s svojim prihodom. Mislim, da smo mi moški kar zadovoljni, da je dobila delo! Najbrž se strinjate z mano, da je lep okras naše šole,« je tedaj začel na ves glas kolega, učitelj telovadbe, Bojan.
Mrak je preprečil, da bi vsi videli moj rdeči obraz, postalo mi je namreč zelo nerodno.
Zdravko je razdelil žgano pijačo v majhnih kozarčkih in hočeš nočeš, sem tudi jaz vzela eno, nazdravila mojemu prihodu na šolo in zaprla oči, ko sem zlila pekočo tekočino po grlu.
Potem smo se zabavali dalje in vse bolj glasno peli.
Najprej sem začutila slabost v želodcu, nato vročico, nato me je pričelo hladiti. Počasi sem vstala in naredila nekaj korakov proti grmovju. Uh, kako je bilo hudo! Še nikoli v življenju mi ni bilo tako slabo. Ko sem bila daleč stran in me ni nihče več videl, sem skoraj stekla k reki. Počepnila sem in izpraznila želodec. Nato sem si umila obraz in sedla na bližnjo skalo. Slabost je minila, v glavi pa se mi je še vedno vrtelo z vso močjo. Noge me niso hotele ubogati, nisem mogla vstati in oditi nazaj. Kaj, če me bodo iskali?
»Si dobro,« sem nato zaslišala glas za svojim hrbtom. Počasi sem se ozrla in ga zagledala. Rok.
Sedel je zraven mene, nekaj časa molčal, nato pa spregovoril: »Tudi jaz ne prenašam preveč dobro alkohola.«
»Torej nisem edina, ki ima s tem težave,« sem se nasmehnila.
»Nisi. Si pa lepa,« je povedal.
Oh, saj ni res! To noč so se vsi kolegi obnašali drugače! Rok, ki je bil vedno resen in zamišljen, mi je podaril kompliment.
Nisem odgovorila, niti ne bi mogla, njegove ustnice so že bile na mojih. In občutek je bil tako božanski, da se jih niti nisem branila.
Nikoli mi ni bil sanjski moški, tako kot mi je bil nekoč Dejan, sem se pa tistega večera zaljubila vanj. Na skali sva sedela in se pogovarjala, poljubljala. Počivala sem v njegovem objemu, ko sva pričakala sončni vzhod. Nazaj k ognju se nisva več vračala in čeprav je bila noč dokaj hladna, naju ni zeblo. Na tak način se najbrž ljubezen ne rodi pogosto, toda najina se je. Iz nič je zagorelo v močan ogenj. V trenutku sem začutila, da ga hočem, da ga ljubim.
Ko sva se končno poslovila od najine skale in odšla nazaj, je ogenj že pogasnil. Na prostoru za piknik je bila tišina. Večina jih je odšla domov, nekaj jih je spalo kar po tleh. Med njimi sta bila tudi Ines in Zdravko. Objeta sta ležala na odeji in spala. Vprašujoče sem pogledala Roka, ta pa je le zamahnil z roko.
Odšla sva, sedla sva v njegov avto in se odpeljala na kavo. Tam mi je povedal, da se piknika ni nameraval udeležiti, da pa je izvedel, da jaz pridem. Zato si je premislil.
»Samo zaradi mene,« sem bila presenečena.
»Le zaradi tebe,« je prikimal, me pobožal po roki.
Potem sem šla domov. Morala sem se naspati. A zmenila sva se, da se slišiva takoj, ko se prvi od naju prebudi.
Takrat sem zaspala z nasmehom na obrazu in spala do popoldneva, potem pa čakala na njegov klic…
Poročila sva se le štiri mesece zatem. Slavje je bilo noro, poroka je bila čudovita. Ljubezen je ostala in je še.
Rodila sem sina, nato hčerko, nato sina in nato spet sina. Da, štiri.
Najlepše je, ko se srečava na hodniku. Takrat mi rahlo prikima in reče: »Kolegica!« In gre dalje. Pozdrav je ostal isti, le pogled se je spremenil.
Čas je, da se vrnem v sedanjost. Obletnica.
Zvečer sem o pismu povedala Roku. Govorila sem mu o prijateljih iz srednje šole in o tem, kako smo izgubili vse stike.
»Potem res moraš iti,« je menil.
»Najbrž res. Veselim se že, da jih vidim,« sem prikimala.
Do obletnice je bilo še nekaj manj kot štirinajst dni. Poklicala sem številko, na katero se je bilo potrebno javiti in potrditi prihod. Oglasila se je Mija. Mija Vidih.
»Saj ne morem verjeti! Zdenka, si res ti,« je zaklicala, ko sem ji povedala kdo kliče.
»Jaz, jaz sem,« sem prikimala.
»Prideš? Super, komaj čakam, da te vidim. Torej si še vedno Kovač?« je spraševala.
»Ne, toda povedala sem dekliški priimek, da se ve , kdo sem,« sem pričela.
»Pametno, pametno. Torej vidimo se. Veš, zadnja si, vsi ostali so se že vpisali. Iz naše družbe, mislim,« je povedala Mija.
Tega sem se zelo razveselila. Torej bom spet videla vse. Komaj čakam.
Bolj, ko se je bližal dan obletnice, bolj sem bila na trnih. Brskala sem po omari in tuhtala, kaj bom oblekla, odšla sem k frizerju, h kozmetičarki, v solarij. Hotela sem biti kar se da urejena. Naj vedo, da se imam lepo! Zelo lepo.
Od doma sem odšla uro in pol pred začetkom. Vožnje sem imela dobro uro, nameravala sem peljati počasi.
»Lepo se imej in srečno se vrni,« mi je ob odhodu zaželel Rok.
»Res ne bi šel z mano,« sem ga še zadnjič vprašala.
»Ah, ne! Obletnica je tvoja, samo v napoto bi bil,« je odgovoril. Sicer mi je bil njegov odgovor kar všeč, toda tudi če bi šel, ne bi motil.
Pripeljala sem pred gostišče, kjer smo imeli rezervirano. Zaklenila sem avto in se odpravila v notranjost. Pred gostiščem je že bilo kar nekaj avtomobilov.
Po dolgem hodniku sem prišla do velike sobe. Na vhodu v sobo pa je sedela ženska, ki je sprejemala denar in vpisovala prišleke.
»Zdenka, Kovač,« sem ji rekla, ko sem stopila do nje.
Pokrila si je usta z roko in me presenečeno gledala. Tedaj sem jo spoznala. Mija! Seveda, Mija Vidih! Članica naše družbe. Vedno tiha Mija.
»Si res ti,« sem ji rekla in jo objela.
Prikimala je in se me ogledovala.
»Zdenka, ne morem verjeti! Zelo elegantna dama si postala,« je kimala.
»Tudi ti, Mija,« sem ji rekla. Imela je že nekaj sivih las, nekaj odvečnih kilogramov, toda drugače se ni dosti spremenila.
»Govori, kako se imaš,« je rekla.
»Dobro. Poročena, štirje otroci,« sem začela naštevati.
»Štirje?! Ne morem verjeti,« je bila presenečena.
»Pa ti,« sem vprašala. Takrat ni imela ljubezni, no, nasploh o njej nismo veliko vedeli, malo je govorila.
»Jaz sem dobro. Živim doma, skrbim za mater. Poročila se nisem. Sama sem. Imam pa zato kar osemnajst mačkonov, ki mi delajo družbo,« je povedala z veselim glasom.
»Dobro, lepo,« sem kimala.
Za mano se je nabralo kar nekaj ljudi, zato sem se poslovila.
»Ko končam, prisedem k vam,« mi je še zaklicala.
Odšla sem do velike mize. Bila je zelo lepo pogrnjena, pripravljena za večerjo. V kotu sobe je bil prostor, kjer naj bi igral ansambel. Poiskala sem oznako s svojim imenom. Za mizo ni bilo še nikogar, le imena na mizi: Marko, Alenka, Tadej, Mojca, Nina, Mija, Dejan in jaz.
Ker ni bilo še nikogar, sem se sprehodila do okna in se zazrla skozenj. Povabljeni so počasi pričeli prihajati. Stala sem ob oknu in jih opazovala. Kdo je kdo? Nekateri so bili znani, spet drugi ne. Vseh nisem mogla poznati, bili smo štirje razredi. A vsi me niti niso zanimalo. Le naši, le naša družba, mogoče še najbolj Dejan. Je našel srečo? Res nikoli več ni ljubil in je njegovo srce kamen?
Zagledala sem osebo, ki je radovedno brala listke z našimi imeni, nato pa se ozrla okrog. Nina. Bila je Nina. Pogledala je proti meni in ko sem se ji nasmehnila, je stopila bližje.
»Nina Oblak, kajne,« sem ji rekla.
»Da, da, kako veš,« je pričela.
»Zdenka Kovač,« sem ji rekla.
»Zdenka! Ljubi bog! Ne morem verjeti! Tako lepa, tako seksi,« je začela. Ni se kaj dosti spremenila.
»Da, jaz. Kako si,« sem pričela.
»Gre, gre, pa ti,« je vprašala.
Povedala sem ji o družini, o delu. Nina je kimala in poslušala.
»Noro! Imaš vse! Vidiš, jaz pa še vedno iščem pravega,« se je zasmejala Nina. Tudi v tem se ni spremenila. Tako kot takrat, ko je bila vsak teden zaljubljena v drugega. Ostala je ista. Še vedno je bila zelo vitka, imela je dolge lase, velike črne oči. Še vedno je bila izzivalno oblečena.
»Kdo ve, mogoče je pa danes dan, ko ga bom dobila. Sedaj bi bil že čas,« se je zasmejala.
»Nina in Zdenka,« sva tedaj zaslišali. Pred nama je stala okrogla ženska najinih let. Imela je kratke lase, nekoliko zabuhel obraz, ponošeno obleko, tresočo roko.
»Jaz sem, Alenka,« nama je povedala.
Zadelo me je naravnost v srce. Alenka. Le še senca sebe. Nekoč tako lepa, postavna, nasmejana, danes vse drugo. Zasmilila se mi je.
»Alenka, pozdravljena,« je spregovorila prva Nina in jo objela.
Tudi jaz sem jo objela.
»Zdenka. Dobro se držiš,« je rekla in se žalostno nasmehnila.
Prikimala sem. Alenka je zmedeno pogledala okrog, nato se je izgovorila: »Žejna sem. Takoj se vrnem!«
»Si jo videla prvič po dolgem času,« me je vprašala Nina.
Prikimala sem.
»Sama jo včasih vidim. Saj veš, da živiva v istem kraju,« je povedala.
»Tako….drugačna je,« sem rekla.
»Ah, da! Takrat se je usoda poigrala z njo. Lahko bi se imela lepo, pa se je vse obrnilo. Z Markom sta se razšla dokončno po nekaj letih. Potem je imela nekoga, se z njim poročila, se ločila. Ob ločitvi so otroka oddelili njemu, ker je že takrat pila. Sedaj je sama,« je povedala Nina.
»Otroka ima,« sem rekla.
»Da, s tistim, s katerim je bila poročena. Ampak otroka ne vidi. On noče k njej,« je povedala Nina.
Sedli sva za mizo. Čakali smo še Dejana, Marka, Tadeja in Mojco.
Prva je prišla Mojca. Urejena, bogato oblečena, privlačna.
Stopila je k nam in vsakega posebej objela, nato je sedla na svoje mesto.
Govorila je o svojem poklicu, postala je odvetnica, bila blazno bogata, imela vsega na pretek. Iz njenih ust je bilo slišati le hvalo.
»Pa ti, Zdenka,« je vprašal in se obrnila k meni.
»Jaz? Poučujem, sem mati štirih otrok,« sem povedala.
»Štirih otrok?! Nikoli, hvala lepa, uničijo postavo, potem živce, stanovanje,« je pričela naštevati.
Mojca se je spremenila, denar jo je pokvaril. Ni bila več ista, menila je, da je veliko več vredna kot ostali, ki smo sedeli z njo za mizo. Govorila je in govorila, kaj vse je že doživela, kaj vse še bo.
Skupaj so prišli še ostali trije. Tadej, Marko in Dejan.
Ko sem jih zagledala, ko so stopali proti naši mizi, mi je zastal dih. Nasmehnila sem se. Ob pogledu na Dejana, me je rahlo zabolelo v trebuhu. Še vedno je bil lep, toda precej bolj možat, resen, močan. Marko je bil nekoliko močnejši, starejši, nasmejan. In Tadej? Ta je bil isti. Ista ušesa, isti redki lasje, isti smeh. Naš Tadej!
Vsakemu posebej sem segla v roko in nato sedla. Tudi oni so sedli. Tadej se je ves čas smehljal in nas gledal.
»Ne morem verjeti, da smo spet vsi skupaj! Bil sem prepričan, da bo vsaj eden manjkal,« je govoril in se smejal.
»Si mislil, da ne bo mene? Si mislil, da zaradi Marka ne bom prišla,« je tedaj rekla Alenka in resno zrla vanj.
»Ne, to ne,« je pričel Tadej in se praskala za ušesom. Kot včasih, ko je stal pred tablo in ni vedel odgovora.
»Alenka, mislil je na splošno,« je resno dodal Marko.
»Povejte raje, kako živite,« je zaklical Tadej in poskušal spremeniti temo. Alenka je vse spravila v nelagoden položaj. Pa ni odnehala, očitno je imela slab dan.
»Misliš, kako živim sedaj, ko mi je Marko porušil sanje? Ko me je pretepal? Ko mi je umrl otrok,« je začela. Opazila sem, da je že kar precej okajena.
»Alenka, te pospremim do doma,« je resno rekel Marko skozi zobe.
»Zakaj. Imam se čudovito! Obujamo spomine na zlate čase. Kako je bilo lepo, kako smo bili vsi mladi in zaljubljeni. Kako smo se ljubili,« je govorila zmedeno.
Za mizo je zavladala tišina. Nihče ni hotel spregovoriti. Marko je vstal in stopil do Alenke.
»Pridi, greva, počitek potrebuješ,« ji je rekel in jo prijel.
Ni se upirala, zajokala je kar tam in objela njegovo roko. Nato je počasi stopala oprta ob njega. Gledali smo za njima, bilo nam je hudo. Vsem nam. Alenka, nekoč tako vesela, srečna, danes le lupina sebe. Kako kruto je včasih življenje.
»Tadej, Dejan, povejta. Kako živita,« se je prva oglasila Nina.
Najbrž bo zvenelo osladno, toda zelo srečen sem,« je prvi pričel Tadej.
Zastrmeli smo se vanj.
»Imam čudovito ženo in imam sina Maja,« je povedal Tadej ponosno.
Nato je izvlekel denarnico in nam pokazal njuno sliko. Mali Maj je bil kopija našega Tadeja in nasmehnila sem se.
»Maj je dopolnil osem let. Pravi korenjak je že,« je ponosno govoril Tadej.
Torej mu je le uspelo. Približal se je ženski, se poročil. Lepo, res lepo.
»Pa ti, Dejan,« sem se opogumila in ga vprašala.
»Jaz, eh, jaz, nič posebnega,« je zamahnil z roko in se mi nasmehnil. Začutila sem tisoč metuljev, ki so letali po mojem želodcu. Ta njegov nasmeh, ta njegov pogled.
»Si še vedno sam,« je vprašala Nina.
»Da, ne bom se poročil, ne verjamem v zakon,« je povedal.
»Potem ti je najbrž dolgčas,« je menila Mija.
»Kje pa, skoraj nič časa nimam. Da sem danes tu, je velika sreča. Imam namreč nekaj dni dopusta, potem pa spet odidem,« je povedal.
»Kam? Službeno,« je vprašal Tadej.
»Da, vojak sem. Misije so moje življenje. Bil sem že povsod,« je prikimal.
»Govori! Tvoje življenje je najbrž zelo zanimivo,« je zaklicala Nina in ga občudujoče gledala.
In Dejan je govoril, kako je bilo v Albaniji, v Bosni, na Cipru, na Kosovu. Govoril je o ljudeh, o mestih, o revščini.
Poslušala sem ga in ga opazovala. Moja prva ljubezen. Če bi takrat bila jaz, če ne bi spoznal Cindy, ki ga je potem zapustila in je sklenil, da ne bo več ljubil, kako bi bilo danes. Bi bila skupaj, se bi ljubila?
Marko se je vrnil ravno v trenutku, ko so pričeli streči večerjo. Njegov pogled je bil zamišljen in resen. Potrlo ga je.
»Lahko bi pričakovali kaj takšnega,« je rekla Mojca in odkimavala z glavo. Mislila je seveda na Alenko.
»Sama je, revica,« je dodala Mija.
»Saj se bo pobrala, mora se. Škoda jo je, dobra ženska je,« je razmišljala Nina.
»Nisem hotel, da se tako obrne, res ne. Ljubil sem jo, toda po smrti otroka me ni več hotela zraven. Nikoli je nisem udaril, čeprav se je govorilo, da jo tepem. Nikoli nisem dvignil roke nad njo. Sama se je odločila, da gre, rekla je, da me ne more več gledati,« je povedal Marko.
Verjela sem mu. Če je v njem ostalo vsaj kanček tistega, kar je imel pred dvajsetimi leti, potem res ni mogel biti nasilen.
V tišini smo pojedli večerjo, nato je zaigral ansambel. Tadej se je opogumil prvi in povabil na plesišče Mijo. Takoj za njim je vstala Nina in prijela za roko Marka. Najbrž ga je hotela razvedriti, odkar je prišel nazaj, se še ni nasmehnil.
Za mizo smo tako ostali jaz, Mojca in Dejan. Ta je bil očitno v precepu, najbrž ni vedel, katero naj povabi na ples, zato je obsedel. Iz neprijeten situacije ga je kmalu rešil neznanec, ki je ogovoril Mojco.
»Mojca, si tudi ti tu,« je vzkliknil.
»Marjan! Ne morem verjeti! Kje se srečava,« je vzkliknila nazaj. Očitno sta bila stara znanca.
Vstala je in odšla sta. Ostala sva sama. Jaz in Dejan.
»Zdenka, kako si? Nič ne vem o tebi,« je pričel Dejan.
»Poročena, štirje otroci,« sem povedala.
Nasmehnil se je: »Vedno si bila ljubeča, prijazna, najbrž si dobra mati!«
»Upam. Trudim se,« sem prikimala. Da sem bila vedno ljubeča in prijazna? Takšno me ima v spominu?
»In ti, imaš katero? Si našel ljubezen,« sem vprašala.
»Ne, to ni zame! Imam veliko prijateljic, toda ljubim ne. Če bi spoznal takšno, kot si ti, bi si mogoče premislil,« je rekel in me pogledal.
Vztrepetala sem, nisem mogla verjeti, kar sem slišala.
»Ampak, tega je že davno nazaj konec, kajne? Takrat pa nisem upal, bal sem se, da bi me zavrnila, da bi se me potem izogibala in izgubil bi še tvoje prijateljstvo,« je govoril.
Vse okrog mene se je vrtelo. Je bral moje misli, govoril je moje besede. Je možno, da je res tako čutil?!
»Dejan, ne razumem te,« sem zmedeno rekla.
»Saj veš, srednja šola! Takrat sem bil zaljubljen vate. Ker pa nisem imel dovolj poguma, te nikoli nisem povabil ven,« je povedal.
»Ampak, imel si njo, bil si s Cindy,« sem rekla.
»Ah, ona! Res mi je bila všeč, toda ne tako zelo. Sicer pa sem jo spoznal šele potem, ko sem sprevidel, da se med nama ne bo nikoli nič zgodilo,« je povedal.
»Res čudno, tudi ti si bil meni všeč. Zelo,« sem mu priznala.
Presenečeno me je pogledal, rekel ni besede. Ponudil mi je roko. Vstala sva in odšla na plesišče.
»Moram pa ti povedati, da si po dvajsetih letih še lepša kot takrat,« mi je med plesom zašepetal na uho.
»Hvala. Tudi ti si še vedno čudovit,« sem mu rekla.
Stisnil se je k meni in tako sva plesala. Bilo je lepo, seveda je bilo, toda, Dejan, kje si bil takrat, ko sem te sanjala, ko sem jokala, ko sem te klicala?! Danes, danes je prepozno. Nikoli, nikoli ne bi prizadela Roka. Ljubim ga, ljubim! Dejan, ti pa si lep spomin in naj lep tudi ostane.
Ko me je hotel poljubiti na usta, sem se odmaknila in mu povedala, kar sem mislila. Da ljubim moža, da ne čutim nič več do njega.
Prikimal je, me poljubil na čelo. Jaz pa sem bila še vedno zbegana. Le zakaj bi me hotel poljubiti? Za ljubezen je bilo prepozno. Torej je hotel le romanco za eno noč. Seveda, le par dni bo tu, potem gre nazaj na misijo. Noče ljubezni, hoče le avanturo. Te mu ne dam, ničesar mu ne dam.
Po nekaj odplesanih pesmih, sem sedla nazaj. Za mizo sta že bila Mija in Tadej. Sproščeno smo se pogovarjali, obujali spomine. Dejana nisem videla, prav tako sta nekam izginila tudi Marko in Nina.
Kasneje sta se vrnila. Nasmejana, zardela. Začudeno sem ju pogledala. Nina je sedla zraven mene, na dušek izpila sok in ljubeče pogledala Marka. Ta se ji je nasmehnil, nato pa za ples vprašal Mijo.
»Žrebec,« je tedaj izjavila Nina.
Začudeno sem jo pogledala.
»Sedaj vem, zakaj ga Alenka hoče nazaj,« je kimala.
»Pa menda nisi,« sem rekla.
»Zakaj pa ne? Samski je, jaz tudi,« je skomignila z rameni.
Ob meni se je znašel Tadej, zaprosil me je za ples in prikimala sem. Nine tako nisem hotela več poslušati.
»Se ti zdi, Tadej, da smo se spremenili,« sem mu rekla.
»Seveda, Zdenka! Nismo več isti, žal,« je kimal.
»Pred dvajsetimi leti je bilo še vse tako mogoče,« sem rekla.
»Nekaterim se je res vse obrnilo na glavo, sanje so se porušile,« je kimal.
Počasi sem se poslovila. Najprej od Mojce, ki je sedela za drugo mizo in se vneto pogovarjala. Stopila sem k njej in ji povedala, da odhajam.
»Greš? Saj vem, otroci! No, lepo te je bilo videti Zdenka,« je rekla in mi vzvišeno dala roko. Nisem se menila za to. Bilo mi je vseeno, kakšna je postala. Najbrž sem jo videla zadnjič.
Nato sem stopila do Tadeja in Mije, ki sta sedela za mizo.
»Lepo vaju je bilo videti,« sem jima rekla in vsakega posebej objela.
»Pokliči, kadar boš na našem koncu,« mi je rekla Mija.
»Veš kaj? Bom. Res bom,« sem prikimala.
»Zdenka, lepo se imej,« mi je zaželel še Tadej.
Marka sem našla ob točilni mizi. Segla sva si v roke in se poslovila.
»Žal mi je, da se je naše življenje tako zasukalo,« je pričel.
»Ni še vse za nami, še vedno se lahko vrnemo tja, kamor želimo,« sem mu povedala.
»Prav imaš. Veš, premišljujem, da bi poskusil še enkrat. Še vedno jo imam rad, pomagal ji bom. Če bo le hotela,« je povedal. Govoril je o Alenki.
»Bo, seveda bo hotela,« sem prikimala in bila vesela. Ko bi jima le uspelo!
Nine in Dejana ni bilo nikjer. Iskala sem ju, toda nisem ju našla. Zato sem odšla. In naletela nanju, ko sta se vneto poljubljala na parkirnem prostoru.
»Zdenka,« je rekla Nina, ko me je zagledala.
Dejan je odskočil od nje.
»Odhajam domov. Lepo, da smo se spet videli,« sem jima rekla.
»Da, lepo je bilo,« je kimala Nina.
»Pozdravi doma,« je dodal še Dejan.
Prikimala sem, odklenila avto in sedla vanj. V vzratnem ogledalu sem videla, kako sta se pričela strastno poljubljati, nato pa sta sedla v avto. Tisti večer sta dobila, po kar sta prišla.
Peljala sem se proti domu in bila sem srečna in žalostna ob enem. Po dvajsetih letih se je marsikaj spremenilo. Vsaj je odšel na svojo pot in vsak si jo je izbral sam.
Zapeljala sem pred hišo in se nasmehnila. Srečna sem. Imam vse.
