Zgodba o življenju: Ne smem

Bralka portala Top24Novice.si nam je poslala zgodbo o življenju. Usoda je včasih nepredvidljiva …

Je začetek in je konec. In pri meni je bil konec kmalu, po treh letih je zaloputnil vrata za sabo.

Nič ne rečem, imela sva dobre in imela sva slabe dni. Očitno se je moj Igor tistih slabih naveličal. Očitno je menil, da jih ustvarjam le jaz. Prenehal se je boriti za najino ljubezen in je raje odšel. Za sabo pa pustil mučno tišino. Pustil je tisti občutek, ko si prepričan, da niti dihati ne boš znal pravilno brez njega.

Z Igorjem sva se spoznala na fakulteti. Jaz sem bila študentka, on je bil predavatelj, ki je ravno dobro začel s svojim delom. Igor je bil starejši od mene sedem let. Bil je velik, suh, imel je brado in očala. Na prvi pogled res ni bil kaj prida, toda njegov glas je bil božanski. Pa ne samo glas, tudi besede, ki so priletele iz njegovih ust, so me očarale, popolnoma zameglile. Bil je izredno razgledan človek, z njim si se lahko pogovarjal o vsem, ob njem si dobil občutek, da je preštudiral že vse knjige na tem svetu in da je ni stvari, ki je on ne bi poznal do potankosti. Bil je izredno samozavesten človek.

Hodila sva dve leti. Ker sem bila še študentka in on predavatelj, sva najino ljubezen skrivala. Kar pa niti ni bilo tako zelo težko. Igor je prihajal iz dolenjskega konca in tja sem se redno vsak konec tedna vozila. Tam sva bila skupaj, mislim, da je bila takrat najina ljubezen na vrhuncu. Oba sva nekoliko trepetala, da bi naju odkrili in zato je bilo vse skupaj le še slajše.

Zaključila sem s študijem, uspešno naredila diplomsko, seveda v prvo in z Igorjevo pomočjo. In za nagrado sem dobila njega. Moje življenje se je pričelo s polno mero. V moje stanovanje na obrobju Ljubljane, kjer sem živela že vsa študijska leta, se je preselil Igor. Takoj, ko sem zaključila s fakulteto, je prišel k meni in bil samo moj noč in dan. Postala sva nerazdružljiva. Končno sva lahko zadihala normalno. Poiskala sem si dobro službo, Igor je še naprej uspešno poučeval in imela sva vse. Ampak kmalu je bilo vsega lepega konec. Nisva se več skrivala, nisva več počela prepovedanih stvari in najino skupno življenje je postalo dolgočasno. Igorja ni naenkrat zanimalo nič več. Ni se mu ljubilo iti v kino, ni se mu ljubilo iti na sprehod, ne na kozarec vina. Sedel je pred televizijo in zdolgočaseno gledal. Iz dneva v dan sem postajala zanj manj zanimiva.

Potem se je odločil, da ima dovolj, pobral je svoje stvari in odšel ven iz mojega stanovanja, stran od mojega življenja. Ostala sem sama in kar naenkrat nisem več vedela, kaj naj. Kako naj zjutraj vstanem, česa naj se veselim, o čem naj razmišljam…

Sklenila sem, da bom pobegnila tudi sama. Ljubljane naenkrat nisem več prenesla, postala je moj sovražnik, spominjala me je nanj. In vse pogosteje sem se zalotila, da premišljujem o svojem rodnem kraju, kjer sem bila nazadnje pred štirimi leti. Tam sicer nisem imela nikogar od sorodnikov, nisem imela sester ali bratov, starši so živeli v tujini in včasih sta mi poslala nekaj denarja, včasih sta me poklicala po telefonu. A tam je bila ona. Moja najboljša prijateljica Lili, ki je bila ob meni od samega začetka. Vsi spomini iz otroštva so bili prepleteni z njo. Bili sva nerazdružljivi dokler nisem odšla v Ljubljano. No, pobegnila v Ljubljano.

Ko sta oče in mati povedala, da želita v tujino, kjer sta pred mojim rojstvom že bila, sem bila proti. Ker sem bila dovolj stara, vpisala sem se že na fakulteto, smo se odločili, da ostanem. Kupila sta mi stanovanje v Ljubljani, prodala sta hišo v rodnem kraju in odšla. Vedno smo bili dokaj svobodna družina. Nikoli nista bila tega mnenja, da jima pripadam. Že ko sem bila otrok, sta spoštovala moje želje in moja čustva, menila sta, da je njuna naloga le, da poskrbita zame dokler ne odrastem. Kako bom nadaljevala življenje pa je bila moja stvar. Ne vem, če sem si kdaj želela drugače. Niti nisem vedela, kako bi drugače lahko bilo. Naš odnos še najbolje opišem tako, če povem, da smo bili prijatelji in ne družina. Očeta in mater sem tudi klicala po imenu in ne tako kot ostali otroci.

Z Lili sva se redno slišali po telefonu vsaj enkrat tedensko. Vedela sem, da mi bo znala pomagati.

»Lucija kliče,« sem zapela v telefon, ko sem jo dobila.

»O, še živa,« je zaklicala Lili nazaj.

»Da, tako na pol,« sem pripomnila.

»Kaj te tare?« je takoj vprašala.

»Z Igorjem sva šla narazen,« sem ji povedala s cmokom v grlu.

»Sočustvujem,« je na kratko rekla.

»Ne maram več Ljubljane,« sem povedala.

»Zaradi njega,« je uganila.

»Aha. Hočem stran. Premišljevala sem, da bi se vrnila,« sem ji izdala.

»Kaj! O, super. Da, vrni se,« je bila navdušena.

»Ni tako preprosto, Lili,« sem rekla.

»Zakaj ne? Ko si odšla v Ljubljano, se ti je zdelo vse preprosto.«

»Nimam stanovanja, nimam službe. Naj se vozim tako daleč,« sem naglas razmišljala.

»Glej, za stanovanje ti lahko pomagam. Lahko si pri meni, dokler ne dobiš svojega. Glede službe pa mislim, da Idrija ni tako zelo daleč. Dokler ne dobiš zaposlitve tu, se lahko voziš, zakaj pa ne,« je ugotovila.

»Seveda, tebi je preprosto, jaz sem tista, ki bi morala vse to izvesti,« sem zastokala.

»Ah, Lucija, kdaj pa je tebe kaka stvar strašila?! Vedno si bila optimist, bodi še sedaj,« je dodala.

»Misliš resno glede stanovanja,« sem vprašala.

»Seveda! Dovolj prostora je. Pa tudi vem, da boš hitro našla svojega. Saj veš, da v Idriji še ni taka stiska glede stanovanj, kot pri vas v Ljubljani. Našla boš lepo in veliko stanovanje za manjšo ceno, kot boš prodala svojega, garantiram,« mi je rekla.

»Lili, kmalu se slišiva. Vse skupaj bom prespala in ko odtehtam vse, te pokličem,« sem zaključila.

Bolj, ko sem premišljevala, bolj sem bila prepričana, da bom odšla. Stanovanje je bil najmanjši problem. Imela sem lepo, moderno in dokaj prostorno stanovanje. Njegova cena je bila dobra, bila sem prepričana, da bi ga lahko prodala takoj. Za isti denar bi si lahko kupila stanovanje v Idriji in še bi mi nekaj ostalo. Največ preglavic mi je delalo premišljevanje okoli službe. Imela sem dobro službo, s sodelavci sem se dobro razumela, plača je bila dobra. Če bi živela v Idriji in bi se vsak dan vozila, bi se najbrž kmalu naveličala. Ampak, za nekaj časa bi lahko pustila stvari glede službe tako, kot so bile. No, tudi glede služb v Idriji še ni bilo večjih težav. Predvsem so rabili šolan kader, plače so bile enakovredne ljubljanskim. Najbrž bi kar hitro našla zaposlitev tudi tam.

Da sem se dokončno odločila pobegniti, pustiti vse in začeti znova, je pripomogel moj bivši. Dan po tistem, ko sva z Lili govorili po telefonu, sem ga namreč srečala.

Dan je bil lep, že v službi sem pogledovala na uro in čakala, kdaj bom opravila vse delo, da bom lahko odšla ven. Sonce je sijalo na Ljubljano, še zrak je bil čistejši in po končani službi sem odhitela z avtom najprej do doma. Uredila sem se, vzela nakupovalno torbo in se odpravila do tržnice.

Na hitro sem nakupila nekaj drobnarij, prodajalci so že počasi pospravljali svoje razstavljeno blago. Ura se je bližala četrti popoldan. Peš sem nato odšla dalje, hodila sem po ulicah, si ogledovala izložbe. Slaščičarji so že ponujali prvi sladoled, ki je omamno vabil mimoidoče, naj ga poskusijo. Tudi mene je privabil. Ustavila sem se pri slaščičarju in se zazrla v najmanj deset vrst kremnega sladoleda. Tedaj sem zaslišala znan smeh. Da, podoben smehu mojega Igorja. Smeh, ki sem ga dobro poznala. Ozrla sem se in pogledala proti terasi slaščičarne. Ni bilo veliko gostov, zato sem ga hitro zagledala. Smejal se je, bil je srečen in za roko je držal deklico, jo ves čas gledal. Stisnilo me je pri srcu. Že? Po nekaj dnevih je že našel zamenjavo, nekoga, ki ga bo znal bolje osrečiti, kot jaz. Zazrla sem se v obraz ženske, ki je sedela zraven njega. čakaj malo, poznam jo. Seveda, hodila je na isto fakulteto, kot jaz. Bila je leto ali dve mlajša. Iz otrplega stanja, v katerem sem bila kar nekaj časa, me je predramil slaščičar.

»Gospodična, kateri okus ste izbrali?« je vprašal in se nasmehnil.

Žalostno sem ga pogledala: »Limono.«

Prizor, ki me je prizadel, je bil pika na i. Pričela sem aktivno prodajati svoje stanovanje in ga v slabem mesecu tudi prodala. Odločila sem se, da v njem pustim vso opremo. Nič nočem, kar me je spominjalo nanj, na Ljubljano. Odnesti sem nameravala le svoje osebne stvari.

Lili je bila vesela: »Torej prihajaš?«

»Ja, izseliti se moram v roku treh tednov,« sem ji povedala.

»Ma, kaj še čakaš! Poberi svoje stvari in se mi prikaži tu,« je vztrajala.

»Bom, Lili. Kmalu. In, hvala ti za vse,« sem ji še rekla.

V naslednjih dneh sem najela mali tovornjak, ki je odpeljal vse moje stvari proti Idriji. Sama sem odšla za njim z osebnim avtomobilom, ki je bil nabito poln. Oh, koliko šare se je nabralo v štirih letih. Kaj vse sem peljala s sabo. Skrbno sem pazila, da sem vse, kar mi je podaril Igor, zavrgla, pa se je še vedno našlo polno stvari, ki so pripadale le meni.

Lili me je čakala že na vhodu. Bila je nasmejana in prav takšna, kot pred štirimi leti, ko sva se videli nazadnje.

»Lucija,« je rekla v pozdrav in me objela.

»Lili, ista,« sem ji prikimala.

»Sem se zmenila s hišnikom. Tvoja krama bo lahko v prazni kleti, dokler se ne pobereš drugam,« mi je v smehu rekla.

»Uredila si vse, kaj,« sem ji bila hvaležna.

»Normalno! Sedaj pa pojdiva notri, da ti razkažem, kje boš živela,« je rekla.

Pokazali sva tovornjakarjema, kam naj znosita moje reči in odšli sva v stanovanje, kjer je živela Lili. Bilo je trisobno, veliko in novo.

»Preselila sem se pred pol leta. Imaš srečo, da sem se vpičila v tako veliko stanovanje. Tu boš lahko dokler želiš in ne boš v napoto,« je razlagala.

Pokazala mi je sobo, kjer naj bi spala jaz. V njej je bilo polno krame.

»Malce bo še za pospravit. Nisem utegnila. Bova skupaj,« je rekla in kimala.

»No, do postelje bom lahko prišla,« sem rekla v smehu.

V sobi je stala postelja, ki je bila sveže preoblečena in pripravljena name.

»Mojo kramo bova znosili v mojo spalnico. Ampak, ko boš odšla, mi jo boš pomagala znositi nazaj,« je rekla Lili.

»Zmenjeno,« sem se zasmejala in objeli sva se.

»Prav fino, da te je pustil tisti kreten. Drugače se najbrž še ne bi videli par let, kajne,« je dodala Lili.

»No ja, kaj naj. V vsaki slabi stvari je nekaj dobrega,« sem pritrdila.

Pričela sem spet na začetku. Idrija se ni kaj dosti spremenila v teh parih letih, še vedno mi je bila všeč. ko sem zapuščala Ljubljano, sem vzela štirinajst dnevni dopust in med tem časom sem pisala prošnje za novo službo, iskala sem tudi stanovanje. Hotela sem iti na svoje, čeprav sem vedela, da lili nisem odveč. Toda bila sem navajena, da sem sama svoj gospodar in čimprej sem želela iti v svoje stanovanje.

Po nekaj dneh sem prvič videla njenega fanta. Prišel je konec tedna in ko je vstopil v stanovanje, ga je Lili objela.

»To je moj fant Miha. Saj sem ti že pravila o njem,« mi ga je predstavila.

Miha mi je prijazno ponudil roko. Bil je najinih let, imel je lepe rjave oči in rjave lase. Bil je nekoliko okrogle postave in bil je lepo urejen.

Skupaj smo popili kavo, se pogovarjali. Miha je bil šofer, največkrat je bil doma le konec tedna. Z Lili sta bila skupaj že leto dni in na prvi pogled je kazalo, da sta se lepo ujemala.

»Če sta za, vaju vabim ven na pijačo,« je Miha predlagal.

»Lahko,« je rekla Lili in me pogledala. Prikimala sem.

Odpravili smo se ven, Miha je vozil. Sedla sem zadaj in opazovala pot.

»Kam gremo?« je vprašal Miha.

»Meni je vseeno. Izbiro prepuščam vama,« sem rekla.

»Gremo na grad,« je predlagala Lili.

Na gradu je bil prijeten lokal, ki je obratoval še v času, ko sem bila v Idriji.

»Je še vedno odprto tam?« sem bila presenečena. Že takrat se je govorilo, da bodo lokal zaprli.

»Mislim, da ne bo več dolgo,« mi je povedala Lili.

»Škoda, lokal je na lepem mestu,« sem dodala. Med leti, ko sva z Lili obiskovali gimnazijo, sva skoraj vsak dan odšli tja na kavo. Tam smo se zbirali mladi.

Odpravili smo se po stopnicah navzdol in prišli do prostora, v katerem je bil velik šank. Sedli smo na konec točilne mize, kjer so bili v malem kotičku trije barski stolčki.

Naročila sem sok, lili malo pivo in Miha kavo.

»Spet boš pil kavo,« je bila Lili začudena.

»Ja, zakaj pa ne,« se je nasmehnil.

»Saj smo jo pili pri meni,« je dodala.

»Pa bi še eno,« je povedal.

»Kakor hočeš,« je skomignila z rameni.

»Sedaj pa mi malo povejta, kaj počneta. Kaj je zanimivega v tem našem kraju,« sem načela temo.

»Jaz rad hodim v griče. No, tu imam dosti prilike,« je povedal Miha.

»Ampak, zadnje čase ne gre pogosto. Saj veš, da sovražim vzpone,« je dodala Lili.

»Tudi jaz imam rada izlete v naravo. No, še takrat z Lili nisva šli nikoli skupaj. Vedno je bila proti,« sem se spomnila.

»Lili je bolj mestni človek,« jo je ocenil Miha in objel.

Tekom večera sem izvedela kar nekaj zanimivih stvari. Miha je oboževal morsko hrano, tako kot jaz, Lili ni smela niti slišati o ribah ali školjkah. Miha je rad eksperimentiral v kuhinji, tako kot jaz, Lili je imela rada standardne jedi. Miha je rad gledal znanstvene oddaje in dokumentarce o živalih in naravi, tako kot jaz, Lili je imela rada romantične filme, predvsem pa take, ob katerih ni bilo treba razmišljati.

Miha in jaz sva najraje brala detektivske romane, Lili je oboževala Victorio Holt.

Ob polnoči sem ležala v postelji. Miha je ostal pri Lili. Nisem mogla zaspati. Premišljevala sem o večeru. V vseh tistih urah, ko smo sedeli v lokalu, nisem odkrila niti ene njune skupne točke. V vsem sta si nasprotovala, ljubila povsem različne stvari. Najbrž sta se zato privlačila, ker sta bila tako različna. Bilo pa je zanimivo to, da sva že po prvem pogovoru z Mihom odkrila, da sva si zelo podobna. Skoraj neverjetno se mi je zdelo, da živi na tem planetu nekdo, ki mi je tako podoben.

Miha mi je takoj postal všeč. vsako stvar je naredil natančno tako, kot bi se je lotila jaz.

Naslednjega jutra je pripravil zajtrk. Vstal je prvi, jaz sem odšla v kopalnico in se oprhala, Lili je še ležala v postelji. Oblečena sem nekaj trenutkov kasneje stopila v kuhinjo. Kmalu za mano je prišla tudi Lili.

»No, moji dami, kraljevski zajtrk je pripravljen,« je veselo povedal Miha.

Na mizo je prinesel narezano papriko, čebulo, feferone. Na malem krožniku je prinesel nekaj vrst sira, na drugem nekaj vrst salame. Postregel je s polnozrnatim kruhom, pripravil je celo jajca, ki so imela neverjetno dober okus.

»Mmm,« sem takoj pohvalila njegovo jed.

»Ti je všeč?« je bil zadovoljen.

»Zelo,« sem prikimala.

»Prepražil sem čebulo, zmešal jajca in čeznje potresel sesekljan peteršilj, drobnjak in sesekljan česen. Na koncu sem dodal še nekaj naribanega sira,« mi je Miha izdal svoj recept.

»Res je božansko,« sem kimala in z velikim tekom jedla. Kar pa za Lili ne bi mogla reči. Kot kup nesreče je sedela na stolu in užaljeno gledala obloženo mizo.

»Lili?« sem rekla, ko sem opazila njen čemeren obraz.

»Miha, dobro veš, da ne prenesem takšnih jedi,« je bila užaljena.

»Saj zate sem pripravil pa salamo in sirček,« je povedal in jo poljubil.

»Kje pa je moj kruh? Saj veš, da ne jem polno zrnatega,« je vihala nos.

»Pozabil! Trenutek,« je skočil pokonci. Odšel je do pulta in se vrnil z tanko narezanim belim kruhom.

»Samo za mojo Lili,« je dodal.

Po zajtrku naju je Miha zapustil. Imel je nekaj opravkov in z Lili sva ostali sami. Sobotno dopoldne sva izkoristili za nakupe in sprehajanje po malem mestu.

Nakupili sva nekaj hrane in mesa, vztrajala sem, da plačam jaz.

»Že tako mi dovolj pomagaš, vsaj nekaj lahko storim,« sem bila odločna.

»Res ne bi bilo treba,« je rekla Lili.

»Že tako se ne počutim najbolje, ker se mešam med vaju,« sem ji priznala.

»Ne bodi nora! Ne moti ne mene in mislim, da tudi Miha nima nič proti,« me je potolažila Lili.

Preden sva odšli domov, sva zavili še v malo slaščičarno, naročili kavo in odlično kremo rezino. Nato je bilo na vrsti kuhanje kosila.

»Goveja juha, pražen krompir in pečen piščanec,« je predlagala Lili.

Strinjala sem se. In pomagala sem ji pri pripravi.

V teh štirinajstih dneh, ko sem imela dopust, sem se popolnoma privadila na nov kraj. Z Lili sva veliko časa preživeli skupaj, se imeli res dobro. Tudi z Mihom sem se odlično razumela. Bil mi je zelo všeč. a bolj, ko sem ga spoznavala, bolj sem se čudila, da je z njo. Bila sta si res pravo nasprotje, s tem, da Lili ni nikdar popustila. Vedno je bil Miha tisti, ki je sprejemal vse njene želje in zahteve. Popolnoma se ji je prilagajal in pozabil, kaj ima rad.

Dopusta je bilo konec, morala sem nazaj v službo. Bila sem skoraj ves dan z doma. Zjutraj sem vstajala prva, se vračala zadnja. Bila sem utrujena, vožnje nisem bila vajena. Zvečer sem komaj čakala, da zaprem oči. Uvidela sem, da tako ne bo šlo dolgo, še bolj intenzivno sem pričela z iskanjem službe. V tem času pa sem dobila tudi kar nekaj ponudb za stanovanje in se odločala, katerega naj vzamem.

Lili nisem želela biti v napoto. Vedela sem, da če bova dolgo skupaj, si bova počasi šli na živce. Bili sva si različni in ker sem bila pri njej, sem upoštevala njena pravila, pa četudi nisem bila vedno prepričana, da ima prav. Lili sem imela rada in nisem želela pokvariti najinega prijateljstva. Zato je bila moja želja, da čimprej odidem na svoje. Tudi njen odnos do Miha me je vse bolj motil. Menila sem, da je čudovit moški, toda Lili njegovih vrednot sploh ni opazila. V vezi, ki sta jo imela, je bila pomembna le ona.

Bila pa je še ena stvar, ki me je morila. Miha mi je postajal vse bolj všeč. Nehote sem do njega pričela gojiti prav posebna čustva, ki sem se jih bala. Miha je bil moja zrcalna slika. Ljubil je tisto, kar sem ljubila jaz in bila sem prepričana, da bi bila zelo dober par. Opazila pa sem tudi njegove poglede. Včasih sem opazila, da me gleda, toplo se mi je smehljal, pozorno je poslušal vsako mojo besedo. Prepričevala sem se, da je le prijazen, da je do mene tak, ker sem pač prijateljica njegove izvoljenke. A več ko smo bili skupaj, bolj sem ugotavljala, da pri pogovoru nehote izločava Lili. Stvari o katerih sva se midva menila, njo niso zanimale in včasih je le zavijala z očmi, ko sva se pričela intenzivno pogovarjati. Res sem se morala prav pošteno brzdati, da nisem bila ob trenutkih, ko smo bili skupaj, bolj pomembna, kot Lili. Njegov stavek, ki ga je izrekel nekoč, ko sva bila sama, mi je resnično dal vedeti, da naj se poberem čimprej, če nočem razdreti vezo in uničiti prijateljstva.

Lili je bila popoldan v službi. Jaz sem prišla domov okrog šeste ure, kmalu za mano je vstopil tudi Miha. Bil je petek in vrnil se je iz vožnje. Bil je vesel, ker sem bila sama.

»Lucija, prav veseli me, da bova skupaj pripravila večerjo in vmes še kakšno rekla. S tabo se res rad pogovarjam,« mi je rekel.

Poklical je Lili in ji povedal, da je pri njej. Vprašal jo je, kdaj pride in kaj si želi za večerjo.

»Makaronovo meso,« je povedal, ko je odložil slušalko.

»Makaronovo meso s smetano, zdenka sirom in pisane makarone?« sem predlagala.

»Čudovita izbira, Lucija. Nad tem bi bil navdušen, toda…«

»Saj vem, najina nemogoča Lili,« sem se zasmejala.

»Aha! Najbolje, da skuham špagete in pogrejem omako iz konzerve,« je povedal v smehu.

»Pripravila bom solato,« sem prikimala.

»Včasih mi je kar hudo, ker Lili ne mara stvari, ki jih jaz ljubim,« je povedal med pripravo hrane.

»Da, Lili je res popolno nasprotje naju,« sem prikimala.

Miha je prenehal s kuho, obrnil se je k meni in me gledal v oči. Okleval je. Tudi meni je postalo nelagodno.

»Škoda, da te nisem srečal prej,« je nato rekel.

Najraje bi si pokrila ušesa in se delala, da tega nisem slišala. Vsekakor je stavek ogrozil vse.

»Miha,« sem odkimala.

»Saj vem,« je žalostno rekel in se obrnil nazaj k štedilniku.

Naslednjih nekaj minut se je vleklo v neskončnost. Komaj sem čakala, da pride Lili, da naju odreši te mučne tišine in napetosti.

Miha mi je bil všeč. v bistvu nisem še nikoli srečala moškega, ki bi bil tako po meri narejen zame. Toda, vedela sem, da ne smem niti z eno besedo tega povedati, niti z enim gibom tega pokazati.

Večerja je potekala v tišini. Lili se je sicer čudila, kaj nama je, vedno sva namreč bila glavna govorca, ona pa je zraven le odkimavala in zavijala z očmi.

»Utrujena sem,« sem ji poskušala odgovoriti, zakaj sem tako tiha.

Dolgo v noč nisem zatisnila oči. Premišljevala sem, bila žalostna, čudila veliko praznino, se spraševala, zakaj ima ravno najboljša prijateljica fanta, ki je ustvarjen zame. A vedno znova sem prišla do istega zaključka. Ne smem.

Lili mi je pomenila veliko. Zaradi njega nisem bila pripravljena uničiti najinega dolgoletnega prijateljstva.

Stanovanje sem kupila takoj, ko je bilo možno in se vanj preselila. Pomagala sta mi oba, Lili in Miha. Bil je prvi moški, ki je nazdravil z mano v mojem novem stanovanju. Tolažila sem se z mislijo, da je tudi to nekaj. Ugotovila sem, da če ostane prijatelj, ne bom izgubila nič, pridobila pa.

Po mesecu dni v novem stanovanju, ki mi je bilo čedalje bolj všeč, sem dobila tudi službo. Moje prijateljstvo z Lili se je nadaljevalo, včasih nama je družbo delal tudi Miha. Toda vse redkeje. Potem ga ni bilo več.

»Preveč sva si bila različna,« je rekla Lili nekega dne.

»Obžalujem,« sem bila iskrena.

»Da, saj vem, bila sva lep par, toda ni šlo. Oba sva ugotovila, da je najina veza le začasna,« se je tolažila Lili.

Ostali sva sami. Za nekaj časa. Imeli sva se lepo, bilo je tako kot včasih. In obe sva vedeli, da nekoč bova našli tisto pravo.

Njega nisem pozabila. Miha je bil nekaj lepega, toda nekaj prepovedanega. Ravnala sem prav.